Katere in čigave interese varuje sodišče?

Manipulacija: Sodišče je v zapisnik zapisalo odgovor, ki ga Darja Mihelčič ni podala, zato je Mihelčičeva nemudoma zaprosila za dostop do zvočnega posnetka zaslišanja. (foto: Matic Štojs Lomovšek) Manipulacija: Sodišče je v zapisnik zapisalo odgovor, ki ga Darja Mihelčič ni podala, zato je Mihelčičeva nemudoma zaprosila za dostop do zvočnega posnetka zaslišanja. (foto: Matic Štojs Lomovšek)

Zgodbo Darje Mihelčič spremljamo naprej, saj je zanimiva tudi s stališča delovanja slovenskih sodišč. Nedvomno bo zanimiva za odvetnike kot tudi v poduk bolnikom, ki se odločijo, da bodo pravico do odškodnine iskali na sodišču.

 

Pred dobrim letom smo predstavili zgodbo Darje Mihelčič, ki je po operaciji na hrbtenici leta 2010 postala invalidka. Revizijski kirurg v Nemčiji je leta 2012 opravil dodatno stabilizacijo hrbtenice in dejal, da je pacientka imela realno možnost, da bi preprečili, da se vretenca ne bi zaraščala, če bi bila revizijska operacija izvedena čim prej po prvi operaciji. Leta 2013 je Mihelčičeva sprožila sodni postopek za izplačilo odškodnine zaradi napak pri zdravljenju (Demokracija, 4. 5. 2017).

Bili smo na zaslišanju
Letos 19. aprila smo se na Okrožnem sodišču v Ljubljani udeležili dodatnega zaslišanja revizijskega kirurga iz Nemčije, ki je potekalo prek videokonference z nemškim sodiščem. Bilo je prav presenetljivo, saj je nemški zdravnik, kot je bilo razumeti tolmača, zanikal napake, a tudi potrdil, da je tako suboptimalno namestitev desnega fasetnega vijaka kot manjkajočo naložitev lastne kostnine v medvretenčni prostor povezal z nastankom nezaraščenosti vretenc pri pacientki. Rekel je, da bi operater pacientki moral reči, da je potrebna še ena operacija ter da je bilo dveletno obdobje med prvo in revizijsko operacijo predolgo, da bi pacientka po revizijski operaciji lahko ozdravela. Ker cilj prve operacije s postopkom ni bil dosežen, je bila revizijska operacija po njegovem mnenju medicinsko indicirana in nujna.

Prijateljski objemi
Mihelčičevo smo vprašali, kaj se na sodišču dogaja po omenjenem zaslišanju. Obnemeli smo. Sogovornica je povedala, da je doživela šok takoj po zaslišanju, ko je ugotovila, da je sodišče v zapisnik obravnave zapisalo, da če stranke želijo dostop do zvočnega posnetka, morajo to takoj sporočiti, ter da stranke ne napovedujejo dostopa. Ker je sodišče v zapisnik zapisalo odgovor, ki ga ni podala, je nemudoma zaprosila za dostop do zvočnega posnetka zaslišanja. Sodišče se je opravičilo, ker tožnica, Mihelčičeva, pomotoma ni bila pozvana k izjasnitvi, in jo obvestilo, da ji je omogočen dostop do zvočnega posnetka. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) pa strankam daje pravico do dostopa do zvočnega posnetka brez pogojevanja. Tudi potem je le s težavo prišla do zvočnega posnetka zaslišanja; posnetek na portalu sodišča je imel tehnično napako in ga je morala posebej prositi od sodišča, na kar ga je prejela na zgoščenkah. Po poslušanju je ugotovila, da so nekatere izjave nemškega zdravnika v prevodu manjkale. Na primer tista, da prvi cilj, stabilizacija vretenc, s prvo operacijo ni bil dosežen. Iz kirurgove razlage, da ne more najti specifične napake, ki bi sama zase povzročila slab rezultat, pa v prevodu manjkata besedi »sama zase«, zato prevod zveni, kot da kirurg ne najde napak zdravljenja. Razlike med povedanim in prevodom so vplivale na razumevanje izjav nemškega zdravnika in na potek zaslišanja. Avtorici tega članka pa se je v spomin vrnila slika, ko sta se tolmač in odvetnica UKC Ljubljana po koncu obravnave prijateljsko objemala.

20.000 evrov za prevode
Mihelčičeva je tudi povedala, da je UKC Ljubljana večkrat poskušal z neresničnimi argumenti izločiti čim več njenih izjav in dokazov, med drugim spominski ključek, na katerem so kopije diagnostičnih preiskav. Zanimalo nas je, zakaj bi to bilo pomembno. Sogovornica je razložila, da izvedenci lahko le s pregledom diagnostičnih preiskav ocenijo, kako je bila operacija izvedena in ali je bil dosežen cilj zdravljenja, pri njej zaraščanje vretenc. In pripomnila: »Hvala bogu smo na zaslišanju nemškega zdravnika uporabili spominski ključek in videli, da povsem deluje. Iz pričanj zdravnikov z Ortopedske klinike je razvidno, da je deloval tudi spominski ključek, ki ga je prejel UKC Ljubljana. Me pa skrbi za ta dokaz, saj sem ugotovila, da je sodišče mojo jasno in glasno pravilno navedbo njegove zaporedne številke v zapisnik zaslišanja nazadnje zapisalo napačno, zapisana številka namreč pripada povsem drugemu dokazu, članku, ki sem ga sodišču posredovala z drugo vlogo dne 14. 4. 2015. Sodnica je med zaslišanjem rekla, da je bil spominski ključek posredovan dne 14. 4. 2015, čeprav je bil posredovan z vlogo z dne 1. 4. 2015, kar je zabeleženo in čemur ustreza njegova zaporedna številka v seznamu dokazov na sodišču,« je naštevala nepravilnosti Mihelčičeva in dodala, da teh še ni konec. Sodnica Vesna Ponikvar ji je že decembra 2016 naložila plačilo 20.000 evrov predujma za prevode listin za izvedence iz tujine, in sicer v enem mesecu čez božično-novoletne praznike − praktično torej nemogočo nalogo, na katero je vezano udejanjanje pravice do strokovnega, neodvisnega in nepristranskega izvedenskega mnenja. Slednje je sicer dolžnost zakonitega sodnega postopka. Le na taki osnovi se lahko pravilno ugotovi materialna resnica in izda pravilna in zakonita sodna odločba. »Po letu in pol stanja mojega denarja na sodišču, zaradi česar toliko časa slabše živim, smo končno prišli do prevodov. In to kakšnih!« je nadaljevala vidno pretresena.

»V prevodih so spremenjene nekatere moje izvirne navedbe tako, da potrjujejo navedbe UKC Ljubljana,« opozarja Darja Mihelčič.

»Prirejanje vsebine v mojo škodo«
»Kar sem ugotovila s primerjavo izvirnika s prevodom, je grozljivo. Nepredstavljivo, dokler tega ne vidiš na lastne oči. Zapisi v prevodu so v direktnem nasprotju z nekaterimi mojimi najpomembnejšimi izvirnimi navedbami, in sicer tako, kot glede obravnavanega navaja UKC Ljubljana. V prevodih so spremenjene nekatere moje izvirne navedbe tako, da potrjujejo navedbe UKC Ljubljana. Kjer so omenjeni drugi deli hrbtenice (npr. pri magnetni resonanci ledvenih medvretenčnih ploščic), se v prevodih prikazuje slabše stanje − UKC Ljubljana pa govori o nekakšnih mojih težavah na drugih delih hrbtenice. Na nešteto mestih se prikazuje boljše zdravstveno stanje, predvsem glede sposobnosti gibanja in dela. Ugotovila sem neskladnosti prevodov vsebine, ki se nanaša na moje rentgenske slike, in glede posredovanja spominskega ključka sodišču. Zato se bojim, da izvedenci te medicinske dokumentacije, ki je najpomembnejša, od sodišča morda sploh ne bodo prejeli. V prevodu povzetka trditev UKC Ljubljana pa sem ugotovila samo eno neskladnost, pa še ta je v korist UKC Ljubljana. Na sodišče sem podala natančno analizo neskladnosti prevodov, ki obsega 50 strani, z utemeljenim zaključkom, da gre izjemno obsežno prirejanje vsebine izključno v mojo škodo in izključno v smeri, ki koristi UKC Ljubljana,« nam pripoveduje Mihelčičeva.

Kaj to pomeni za sodni postopek?
Mihelčičeva je pojasnila, da je tolmač dolžan prevajati vestno in natančno. Sodni tolmač s podpisom in z žigom potrjuje, da se prevodi popolnoma ujemajo z izvirnikom. Iz tega sledi, da je obveznost tolmača, da prevode naredi na tak način. Glede na to, da so te listine namenjene za pripravo izvedenskega mnenja, ki bo podlaga za sodbo, pa izdelava in uporaba prevodov, ki se tako zelo razlikujejo od izvirnika, vodita posledično v nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilnost sodbe, v škodo sogovornice. »In kaj pravi na to sodišče?« nas je zanimalo. »Sodišče sem opozorila, da taki prevodi nimajo nobene strokovne, objektivne in procesne vrednosti ter da je odgovornost za tolmačenje na sodišču in na sodnem tolmaču in ne na stranki. Zato mi tudi ne more biti naloženo plačilo stroškov, ki izvirajo iz neustreznega tolmačenja. Temu pritrjuje sodna praksa. Našla sem odločbe višjih sodišč, ki govorijo, da so izvedenci in sodni tolmači upravičeni do plačila nagrade takrat, ko v celoti izpolnijo svoje obveznosti. Če mnenje oziroma tolmačenje ni bilo opravljeno v skladu s pravili znanosti in stroke, pa jim nagrada ne pripada. Kljub temu sem prejela sklep sodišča, da tolmačko za prevode, ki se v obsežnem delu ne ujemajo z izvirnikom in ki škodijo meni, nagradi z dvanajst tisoč evri mojega denarja«, je razložila Mihelčičeva. »In zdaj?« nas je zanimalo. »Plačilo prevodov, ki se ne ujemajo z izvirnikom, pomeni oškodovanje znatnih sredstev iz predujma, zaradi česar zmanjka v predujmu sredstev za izdelavo novih, pravilnih prevodov, ki se bodo ujemali z izvirnikom, oziroma za plačilo izdelave izvedenskega mnenja. Vložila sem pritožbo zoper sklep o plačilu, zanjo moram plačati še sodno takso. Na sodišče pa sem podala poziv za popravke prevodov, skladno z določili zakona o pravdnem postopku. Kako in kdaj bo odločilo sodišče, ne vem«, je vidno pretresena svojo pripoved sklenila Mihelčičeva.

(Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.)

nazaj na vrh