Jelena Konda: Združuje skrb za družino in za skupno dobro

Jelena Konda kandidira v Laškem, Rimskih Toplicah in Radečah. (foto: Veronika Savnik) Jelena Konda kandidira v Laškem, Rimskih Toplicah in Radečah. (foto: Veronika Savnik)

Bil je čudovit sončen dan, le z nekaj oblaki, ko sva s fotografinjo Veroniko prišla skoraj do Šmartinskega jezera severno od Celja. Samo streljaj proč prebiva mag. Jelena Konda, aktualna predsednica Ženskega odbora SDS Celje. To je njena zgodba.

 

Jelena Konda je med evidentiranimi poslanskimi kandidati SDS na širšem območju Celja (volilna enota 6 Novo mesto). Natančneje na območju Laškega in Radeč.

In zakaj prav tam?

Jelena Konda v pogovoru poudari, da je doma iz Laškega, čeprav jo je življenjska pot zanesla do Celja, kar sicer ni daleč stran. A če bi jo opolnoči kdo zbudil in vprašal, od kod je, bi odvrnila, da je iz Laškega. S ponosom pove, da je ne glede na dolgoletno bivanje v Celju, kjer je bila sicer rojena, še vedno Laščanka. Njena življenjska želja je bila, da bi s svojo družino živela v Laškem, kjer je preživela svojo mladost, vendar se ji to ni uresničilo. Tam ima poleg matere Jožice in očeta Mihaela, sestre Lidije še vedno številne prijatelje, znance in sorodnike. In kot pravi: v srednjem veku je bilo Celje še vas, ko je imelo Laško že trške pravice. Tudi zato je ponosna na svoj izvor.

Magisterij o denacionalizaciji

Še vedno se rada vrača na obisk k staršem, s katerimi vsako poletje preživi dva tedna počitnic ob morju, in to v prikolici, ki jo vozi sama in ki je sicer parkirana pred hišo. Sama pravi, da se v tem obdobju lahko počuti ne samo kot mati – ima namreč sina in hčer –, pač pa tudi kot otrok svojih staršev. Zato zelo rada preživlja čas z družino, če je to mogoče. Ne glede na svoje ukvarjanje s politiko, predvsem v Ženskem odboru SDS v Celju, kjer deluje od leta 2007 dalje (v zadnjih letih deluje v Ženskem odboru SDS tudi na nacionalni ravni), pa tudi v Mestnem odboru SDS Celje. A zakaj sploh ukvarjanje s tako imenovano žensko politiko? Predvsem zato, da bi ženske nekako premostile velik razkorak med kariero in družino. Dandanes pač velja železni zakon kariere: če jo hočeš narediti, moraš odložiti ustvarjanje družine. Sama je skozi leta izobraževanja že v času, ko je imela družino, opravila magisterij na Fakulteti za državne in evropske študije, njen mentor je bil prof. dr. Janez Juhant. V magisteriju je obdelala etično plat slovenske denacionalizacije. Mnogim so namreč v denacionalizacijskih postopkih namesto vračila v naravi plačevali odškodnine, ki so bile v primerjavi z vrednostjo nepremičnin v naravi nizke.

Tišina Hude jame

Kot je dejala, je imela lepo otroštvo. Njena babica je Rusinja, ki ima za seboj zelo zanimivo zgodbo. V svoji mladosti je na kolhozih vozila ogromne traktorje. Nato se je izučila za mehaničarko in takoj po začetku druge svetovne vojne je bila drugi človek v tanku (mehanik). Kmalu se je priključila padalcem, a so jo ujeli Nemci in je bila dolgo v ujetništvu v Nemčiji, kjer so se njene poti prekrižale s Slovencem, ujetnikom − vojakom kraljeve jugoslovanske vojske. Tako se je tam rodil Jelenin oče Mihael. Družina se je preselila v Slovenijo. Slovenske povojne oblati so na silo ločile malega Mihaela od matere, ki so jo poskusili deportirati nazaj v Rusijo. V Beogradu je pobegnila iz deportacijskega vagona, preplavala Donavo, pridobila jugoslovansko državljanstvo v Beogradu in se vrnila v Laško. Babica je sicer dvakrat odšla na obisk v Rusijo, potem pa ne več, saj jo je prestrašila Udba, čeprav se ni nikoli ukvarjala s politiko. Zato denimo leta 1974 ni smela biti med tistimi, ki so spremljali obisk Josipa Broza Tita na tistem območju. Živeli so v Rečici pri Laškem, tako rekoč pri Hudi jami, o kateri se takrat ni govorilo kot o komunističnem morišču. Jelena nam zaupa, da v tistem okolju nenormalno močno rastejo gobe. Leta 1997 se je Jelena Konda, zaposlena na celjski upravni enoti, srečevala z ljudmi, ki so vložili prošnje za status žrtve vojnega nasilja. Takrat se je tudi srečala s številnimi grozljivimi zgodbami posameznikov. »In ta pričevanja si moral seveda tudi zapisati v obliki uradnih zapisnikov in tako so se ti vtisnila v spomin.« Zato nikoli ni vstopila v Barbarin rov. Žrtvam se je poklonila pred vhodom.

Zaradi krivic v politiko

Čeprav bi za našo sogovornico lahko rekli, da podpira štiri vogale pri hiši, pa se očitno ne strinja, da mora biti ženska samo »za štedilnikom«, kot se dostikrat klišejsko sliši tudi iz ust kakšnega komika, ki ga režimski mediji sedaj porivajo na sam vrh politike. Daleč od tega. Jelena že uvodoma omeni poznanstvo z dvema pomembnima damama evropske politike: ena je sedanja evropska komisarka za digitalizacijo Mariya Gabriel, druga pa Doris Pack, nekdanja dolgoletna poslanka v evropskem parlamentu in voditeljica ženske zveze znotraj Evropske ljudske stranke. Prav tovrstna poznanstva so Jeleni omogočila, da je prestopila meje lokalne politike. To je pravzaprav naredila že zdavnaj s številnimi potovanji po svetu – v zadnjih letih potuje predvsem s hčerko Niki, medtem ko mož Dušan Konda, kajakaški navdušenec, ni ljubitelj potovanj. Je pa povsem predan delu v celjskem kajakaškem klubu na znameniti »Špici«, ki predvsem v toplejšem delu leta privablja številne ljubitelje narave in športa. V tem delu Celja, imenovanem Otok, je ob Savinji poleg kajakaškega kluba Nivo (Kajak kanu NIVO Celje) tudi picerija in kavarna »Špica«. Prav v začetku junija bo minilo dvanajst let od podtaknjenega požara, ki je celjskim kajakašem požrl vse, kar so imeli. Obtoženci so bili hitro znani, a kaj ko izhajajo iz vplivne celjske družine in so jim sodniki gledali skozi prste.

Tudi ta grenka izkušnja je bila razlog, zakaj se je Jelena Konda sploh podala v politiko. Prvo veliko krivico je opazila že po končani srednji šoli konec osemdesetih let, ko je videla, da so nekateri njeni sovrstniki kar čez noč postali »šefi« in lastniki različnih trgovinic in lokalov, saj so prihajali iz dobro situiranih družin, v katerih so bili starši lojalni komunističnemu režimu.

Nesojeni študij arheologije in zgodovine

Jelena Konda pa nam zaupa še eno zanimivo podrobnost iz svoje mladosti. Strašansko si je želela študirati arheologijo in zgodovino, ki sta jo izjemno zanimali. Vendar doma ni bilo denarja za to. Nekako se je bila prisiljena vpisati na Višjo pravno šolo v Mariboru, vendar njena državna štipendija ni zadostovala niti za mesečno vozovnico do Maribora. Zato je morala opustiti misel na redni študij. Po letu in pol brezposelnosti se je zaposlila na Občini Celje ravno v času menjave dokumentov ob novonastali državi Sloveniji in se prek žalske delavske univerze vpisala najprej na Višjo upravno šolo, nato še na Visoko upravno šolo v Mariboru. Leta 2005 pa je opravila še magisterij. Šele takrat je začela dobivati vpogled, ki je presegal lokalni nivo. Na Fakulteti za državne in evropske študije se je srečala s številnimi profesorji, ki so delovali tudi v politiki ali pa so bili ustavni sodniki. In tam je dojela, da so na omenjeni fakulteti prisotne vrednote, ki človeka umestijo na eno ali drugo stran.

Biti v stiku z ljudmi

Naša sogovornica se zaveda, kako pomembno je, da osebno pristopiš k človeku, čeprav je v kampanji premalo časa, da bi lahko obiskala vse volivce volilnega okraja. Toda vendarle si vzame čas, da obiskuje ljudi od vrat do vrat v svojem volilnem okraju in prisluhne ljudem, ki govorijo o svojih težavah. Kot opaža, so ljudje na obrobju veliko bolj dovzetni za komunikacijo kot pa v mestih. Hitro naveže stik, saj je zgovorna in spontana: politik mora vedno biti v stiku z ljudmi. Pred leti je imela zanimivo izkušnjo, saj se je srečala s sedaj že pokojno Nežiko Stiplovšek, ki je imela več kot devetdeset let, vendar se je kljub temu zelo dobro spoznala na računalnike, uporabljala je tako Facebook kot skype. Vsak dan je prek skypa komunicirala s sorodnikom, ki živi v ZDA in je delal v računalniškem podjetju. »Ko sem jo obiskala in me najprej ni hotela sprejeti, sem se na prvem srečanju pri njej zadržala tri ure. »Postali sva pravi prijateljici,« je priznala Jelena. V zvezi z gospo Nežiko je znana celo anekdota, kako je moral Vinko Gorenak – takrat notranji minister – dvakrat prilagoditi svoj urnik, da jo je lahko obiskal na domu. Tako zelo slavna je bila, da so jo vsi upokojenci vabili na svoja srečanja. Bila je velika podpornica Slovenske demokratske stranke.

Ob koncu našega druženja nas evidentirana kandidatka za poslanko v državnem zboru preseneti s kupom drobnih in uporabnih pozornosti – od denarnice, mini kalkulatorja pa vse do krpice za brisanje očal. Drobne stvari, ki človeku lahko polepšajo dan. Ne, ni podkupnina. Pa čeprav tolikokrat slišimo znano frazo, da se politiki na terenu pokažejo le vsaka štiri leta. V primeru Jelene Konda ni tako – če ste v Celju ali v Laškem, jo lahko hitro srečate in ji stisnete roko.

nazaj na vrh