Janez Janša: “Medtem ko so se Slovenci 1991 borili in umirali za svojo domovino, se je revija Mladina takole norčevala iz nas.”

  • Napisal  vir: nova24tv.si
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Janez Janša je bil obrambni minister leta 1991 in je eden najbolj zaslužnih za relativno hitro osamosvojitev izpod krempljev Jugoslavije in njene agresorske vojske. (Foto: STA Janez Janša je bil obrambni minister leta 1991 in je eden najbolj zaslužnih za relativno hitro osamosvojitev izpod krempljev Jugoslavije in njene agresorske vojske. (Foto: STA

“Nepremično glejte v črno piko tako dolgo, dokler ne ugledate Samostojne Slovenije. Vajo ponavljajte vsak dan,” so pred slovensko osamosvojitvijo zapisali v Mladini. A dejstvo je, da se države rojevajo v krvi. “Tudi Sloveniji to, žal, ni bilo prihranjeno,” je spomnil Janez Janša v svoji knjigi Premiki in svoje navedbe podkrepil s kronologijo dogodkov. 

 

Dejstvo je, da si nekateri samostojne in neodvisne Slovenije niso želeli, mednje pa spada tudi tednik Mladina, ki se je takole norčeval iz Slovencev:

Vir: Bela knjiga slovenske osamosvojitve

Na to svojevrstno izdajo je opozoril prvak SDS Janez Janša, ki je na Twitterju zapisal: “Medtem ko so se Slovenci 1991 borili in umirali za svojo domovino, se je revija Mladina takole norčevala iz nas. #izdaja”. Pridružil se mu je poslanec SDS Žan Mahnič, ki je prepričan, da “s te strani Grega Repovž danes črpa svoj navdih za sovraštvo do slovenskega naroda in slovenske domovine”.

Do slovenske osamosvojitve ne bi prišlo, če pogumni slovenski posamezniki ne bi verjeli in delovali v smeri izboritve samostojne slovenske države. Gledanje v črno piko bi bilo definitivno premalo, Janez Janša in domoljubni posamezniki okrog njega so gledali dlje – v prihodnost, ki je postala resničnost. Kako zahtevne so bile priprave na osamosvojitev ter kasneje tudi samo delovanje med osamosvojitveno vojno pa tudi, kakšen vpliv je imela slovenska osamosvojitev na druge jugoslovanske države, je natančno opisano v knjigi Premiki, kjer Janša med drugim zapiše: “Zadnje dni junija 1991 se ni odločala samo usoda Slovenije, temveč se je določila tudi smer reševanja jugoslovanske krize v celoti. Če bi Slovenija klonila in če bi Jugoslovanska armada uspešno zasedla mejne prehode ter letališča, bi bil to dokaz, da je mogoče s silo preprečiti pravico naroda do samoodločbe. Glede na takratno izrazito nenaklonjenost Evropske skupnosti in ZDA do osamosvajanja republik bi imeli to uporabo sile za notranji problem mednarodno priznane Jugoslavije in ne bi bilo nobene brionske deklaracije, nobene haaške konference in nikakršnega govora o mednarodnem priznanju. Če bi Jugoslovanska armada nemoteno operirala na slovenskem ozemlju, se Hrvaška dolgoročno ne bi mogla uspešno upreti. Makedonija in Bosna tega najbrž niti ne bi poskušali.”

V tem primeru bi bili po prepričanju Janše “na milost in nemilost prepuščeni Anteju Markoviću in armadi, ki bi z nadzorom meje obvladovala ves pretok blaga, uvoz, izvoz in tranzit in Slovenija bi nujno spet pristala v jugoslovanskih okvirih. Spet bi polnili četrtino zveznega proračuna, pošiljali nabornike na tisoče kilometrov daleč in plačevali dolgove drugih. Tak bi bil verjetno scenarij, če se tisto usodno uro ne bi uprli.”

Slovenci smo torej leta 1991 dihali kot eno, spodbujali pa so nas tudi rojaki iz tujine: “Iz Argentine, Amerike in Avstralije smo dobivali ponudbe prostovoljcev, ki so se bili pripravljeni s puško v roki bojevati za svobodno Slovenijo,” zasledimo v Premikih. Kako težka je bila ta vojna, pa dobro opiše Janša na strani 228: “Ves čas smo morali iskati izvirne rešitve, kajti sili nasprotnika nismo mogli postaviti nasproti tehnično dovolj opremljenih enot; v začetku nismo imeli niti enega kosa orožja kalibra nad 100 mm, najhuje pa je bilo parirati letalstvu. Protiletalskih raket skoraj nismo imeli, zato smo skušali sovražnika onemogočiti vsaj v navigaciji.”

Marjanca Scheicher

nazaj na vrh