Ivan Dolničar v zanosu komunistične ideologije likvidiral lastnega brata na hišnem pragu leta 1945 Izpostavljeno

  • Napisal  M.S., Nova24TV
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
(Slika: Nova24TV) (Slika: Nova24TV)

Ivan Dolničar je brata pripeljal domov k staršema: mamo je prisilil, da je bila v vlogi tožilke, očeta, da je bil obramba, on pa je bil sodnik. Svojega krvnega brata je nato usmrtil na domačem dvorišču.

“Nekdanja Jugoslavija je bila utemeljena na tako imenovanem osvobodilnem boju, s katerim komunisti opravičujejo svoje zločine. Umor kot prvi element titanizma v Sloveniji so uvedli komunistični gverilci, ki so jim kasneje dodelili ime ‘narodnoosvobodilna’ vojska. Njena naslednica je zdaj Zveza združenj borcev NOB Slovenije, katere predsednik je bil do pred kratkim Janez Stanovnik, še pred njim pa Ivan Dolničar. Ta človek je bil udeležen pri masakru Hrvatov v Križevem potu in v Teharjah. V svoji avtobiografski knjigi Generalov let je napisal, kako je ubil svojega brata. Takih izpovedi v slovenski literaturi ni,” začne svoj uvod v svoj članek spletna stran Komunistički zločini.

Dolničar naj bi po pisanju omenjenega portala kar v svoji knjigi priznal, kako naj bi ubil svojega brata – in tega se ne sramuje, ampak bi to ponovno storil. Njegov brat je bil namreč domobranec, odpeljal ga je v domačo hišo in pred njegovo družino organiziral sojenje. Njegova mama je bila v vlogi tožilke, oče v vlogi obrambe, on pa je bil sodnik. Obsodil ga je na smrt, ga odvedel na dvorišče in ubil. In tak človek je bil kar 13 let, od 1990 do 2003, predsednik slovenskih “antifašističnih” borcev in javno spoštovana osebnost, ki ga je odlikoval Mesićev prijatelj Milan Kučan!

Po navedbah širše družine je bil Peter Dolničar 9. maja 1945 prisilno odpeljan iz Teharij v domačo vasico, tam pa je bil obsojen na smrt: Ivan Dolničar, nekdanji predsednik Zveze združenj borcev NOB Slovenije, je kazen izvršil kar na dvorišču njunega prvega doma, kjer sta preživela otroštvo. Pomembno je dodati, da je Peter Dolničar kot domobranec pobegnil, da mu ne bi bilo treba izvršiti partizanske naloge – pobiti celotno družino Ambrožič (starše slovenskega kardinala Alojzija Ambrožiča, op. p.), “po potrebi pa tudi njega”. O kardinalu, ki je umrl leta 2011, pa Slovenska biografija piše: “Med drugo svetovno vojno je bila družina dvakrat izpostavljena likvidaciji. Maja 1942 so jo hoteli uničiti Italijani, nato je bila določena za likvidacijo še s strani partizanov. Rešila se je, ker jo je o tem obvestil predvideni likvidator sam. Zaradi groženj se je maja 1945 z družino umaknil na Koroško in po krajšem obdobju bivanja v Vetrinju obiskoval begunsko gimnazijo, ki so jo begunci organizirali v taboriščih Peggez in Špital ob Dravi.”

Likvidatorji so bili bogato nagrajeni
Taki ljudje, kot je Dolničar, pa so po koncu druge svetovne vojne zasedli vodilne položaje v raznih komunističnih organizacijah, nagrajeni pa so bili seveda še z visoko pokojnino. “Najslabše od vsega pa je, da se ni nič spremenilo. Tam (v Sloveniji, op. p.) so za predsednika ‘anti-fašističnih borcev’ izbrani le tisti, ki so se posebej izkazali v partizanskih podvigih,” zaključujejo Komunistički zločini, ki dodajajo, da partizani niso likvidirali “le” več kot sto tisoč civilistov, žensk in otrok, pa tudi ujetih vojakov, temveč se je za “cenjeno partizansko vrednoto štela tudi osebna likvidacija najbližjih družinskih članov, kot je v tem primeru lastni brat.” Kako bolestna ideologija je to, je jasno vsakomur. Vendar pa se danes takim “moralnim spakam” postavljajo spomeniki in porabljajo milijoni iz državnega proračuna.

nazaj na vrh