Integracija uspešna, pacient (skoraj) umrl … Izpostavljeno

  • Napisal  Demokracija
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Integracija uspešna, pacient (skoraj) umrl …

Meryam je prišla iz Maroka v Italijo s svojo družino, ko je bila še majhna punčka. Njena družina se je naselila v Vercelliju v pokrajini Piemont v severnem delu Italije. Meryam živi življenje, v katerem se spomni samo sedanjosti, življenja v Italiji, vrtca, osnovne šole, srednje šole, italijanske glasbe, italijanskih televizijskih spektaklov, San Rema.

 

Meryam je Meryam samo doma, družba, v kateri živi, jo pozna pod zahodnim imenom Miriam. In Miriam je dekle, ki igra odbojko v lokalnem klubu, ima širok krog prijateljev in znancev, je pred kratkim končala srednjo šolo in poskuša najti službo, se osamosvojiti, morda zaživeti sama, imeti fanta. Miriam ne želi pripadati družbi, ki jo je njena družina zapustila pred časom. Ne želi živeti po običajih in zapovedih, ki so ji tuje. In zato se nekega dne odloči ter svojemu petdesetletnemu očetu pove, da ne bo nosila muslimanske naglavne rute. A njen oče, Maročan, ki prav tako živi v Italiji, gleda italijanske TV-programe, posluša italijanske pesmi na radiu, hodi v službo, kjer se druži s sodelavci Italijani, njene odločitve ne sprejme.

Še več, v navalu besa, ki ga je podžgalo hčerino nasprotovanje navadam njegovih staršev in starih staršev, se nekega večera, ko se Miriam odpravi ven, usede v avto, ji sledi in jo ob primernem trenutku poskuša z avtom povoziti. Zbiti. Poškodovati. Umoriti. Na srečo se Miriam v zadnjem trenutku toliko uspe umakniti vozilu, da jo udarec samo poškoduje. A še vedno dovolj, da mora v bolnišnici ostati nekaj dni, očeta pa karabinjerji aretirajo zaradi poskusa uboja. Poskus uboja lastnega otroka zaradi tega, ker želi živeti v skladu z navadami in običaji družbe, v katero jo je prav ta oče pripeljal kot dekletce. Kaj to pove o integraciji? O uspešnosti ali neuspešnosti procesa, v katerem naj bi se prišleki, migranti, uspešno umestili v našo družbo in prevzeli naše navade in običaje, naše norme, naše zakone, našo kulturo obnašanja, oblačenja, življenja nasploh? V tem primeru je bilo videti, da je ta proces uspešen. Maroška družina se je v Italiji znašla. A v trenutku, ko se ta proces dotakne očitne esence prejšnjega življenja, tako različno postavljenega, tako drugače koncipiranega, se vsa navidezna integracija konča. Ženska očitno ne sme in ne more biti svobodna. Ne more in ne sme imeti svobode izbire. Če vseeno poskuša uveljaviti vsaj kanček svobodne volje, jo njen »gospodar« kaznuje s poškodovanjem.

Miselnost, ki je zahodnemu svetu tuja
To je namreč miselnost, ki prevladuje pri migrantih, ki smo jih tako gostoljubno sprejeli medse. Te očitno ne aplicirajo samo na »svoje« ženske, žene, hčere, sestre, temveč s to miselnostjo popolnoma neupravičeno sodijo in cenijo Evropejke. Ženska je lastnina, je popolnoma podrejena moškemu in po črki njihovih svetih besedil brez lastne volje in lastne svobode. Tako je bilo tudi v odnosu med 21-letno Nemko Cynthio in njenim 22-letnim tunizijskim fantom, ki jo je na obisku na njenem domu petnajstkrat zabodel z nožem, da je zaradi povzročenih vbodnih ran po prsih, po rokah, vratu takoj izkrvavela. Seveda, morilec je goreč musliman, migrant, prosilec za azil, ki so mu prošnjo zavrnili. Storilec je zdaj v priporu, svojega dejanja ne obžaluje, ker naj bi si bila žrtev s svojim obnašanjem to zaslužila, saj ga ni ubogala, kot bi ga morala.

Je pa na Cynthijin pogreb oziroma pogrebno mašo v lokalni cerkvi vdrl 29-letni migrant, stopal po cerkveni ladji z razprtimi rokami in kričal, da je Alah velik. Za zdaj policija še vedno ni odkrila ali pa ne želi izdati motiva za njegovo dejanje, a kako so bili vznemirjeni, prestrašeni žalujoči svojci in prijatelji mladega dekleta, si lahko samo mislimo. Kako nerazumljivo je dejanje v luči naše kulture in našega obnašanja, saj na pogrebih pač ne kričimo, je jasno vsakomur, ki je bil rojen in vzgojen v evropski kulturi. O kakšni integraciji torej govorimo?

Kako so se integrirali vsi tisti spolni napadalci, ki so na silvestrovo leta 2015 v Kölnu množično spolno napadli ženske, ki so silvestrovale na prostem, ko je več kot 600 žensk uradno prijavilo nasilje nad njimi, pa so bili v dveh, treh letih obsojeni le trije storilci, dva od treh pa sta bila pogojno obsojena? Trije, edini, ki so bili obsojeni, so bili obsojeni samo zato, ker so bili dovolj neumni, da so dejanje spolnega napada z žrtvami vred posneli s svojimi mobilnimi telefoni … Tožilstvo je preiskovalo 290 domnevnih storilcev in vložilo obtožnice v samo 43 primerih. V vseh teh primerih je napadene ženske izdal tudi državni aparat, ki s svojimi dejanji pravzaprav kaže, da ne more poskrbeti za javni red in mir, za varnost, temveč migrantom dopušča, da delajo, kar hočejo, da razmišljajo kot razmišljajo, da obravnavajo ženske, “njihove” ali “naše”, tako, kot jih obravnavajo …

Normalno življenje je onemogočeno

In res, povsod po Evropi, predvsem tam, kjer je naraslo število migrantov, pa ne samo v velikih mestih, ampak po vsej deželi, je normalno življenje žensk pravzaprav ogroženo. Na Švedskem v mestu Halmstad starši mladoletnih deklet ne pošiljajo več v šolo, saj je bilo že ogromno število primerov, incidentov, ki so jih storili prišleki, ki se v novem okolju najprej “grupirajo”, da so v skupini močnejši, da lahko nadvladajo druge družbe. Mladi migranti namreč napadajo švedska dekleta, jih pretepajo, porivajo, brcajo, za njimi vpijejo žaljivke, češ da so “švedske kurbe”. Policija ne stori nič konkretnega, čeprav so zaskrbljeni starši že večkrat prijavili neljube dogodke. Prijavljajo žalitve, pretepe, fizično in psihično nasilje. To je anarhija in ne uspešen integracijski proces, katerega resnične žrtve so Švedinje, ki sedaj ne hodijo v šolo iz strahu, da se jim ne bi zgodilo še kaj hujšega. Starši, ki želijo svoja dekleta obvarovati pred nasiljem, so obtoženi rasizma, ksenofobije, nedemokratičnosti.

To je spodletela integracija in nič drugega. Tudi pri nesmiselni smrti 51-letnega Italijana Maurizia Gugliotta, ki ga je na ulici naključno izbral 27-letni Nigerijec Khalid De Greata, prosilec za azil, in ga s kuhinjskim nožem nekajkrat zabodel v vrat, da je na kraju dogodka izkrvavel in umrl. Sedaj ga pred sodiščem zagovarjajo odvetniki, ki poskušajo dokazati, da storilec boleha za težko obliko paranoje zaradi travme, ki jo je doživel na potovanju s čolnom od afriške do italijanske obale. Prava kulturna obogatitev so tudi dejanja 43-letnega Iračana, ki je iz še neznanega razloga (ti so zelo pogosti pri navajanju motiva za najrazličnejša kazniva dejanja, ki jih zagrešijo migranti) 35-letnika zbrcal in pretepel do smrti. Svojega prijatelja je pretepel, ubil, ga razrezal na kose, skuhal njegove kosti in jih pobarval.

Spomin na Pamelo
Se še spomnite nesrečne, še ne 18-letne Pamele Mastropietro, dekleta, ki so jo lani razkosano našli v več kovčkih ob podeželski poti v Italiji? Ki jo je želja po hitri omami peljala v stanovanje Nigerijca, preprodajalca drog? Tam jo je več pripadnikov t. i. nigerijske mafije najprej posililo, nato pa jo je eden od njih zabodel. Še živo, tako sedaj pričajo v sodni dvorani, so nato začeli rezati, odstranjevati najprej spodnje okončine, nato roke in nazadnje notranje organe. Nekaj so jih zadržali zase, srce in sramne ustnice, za kanibalistični obred v čast junaku – borcu –, obred, ki ga prakticirajo nigerijske kriminalne združbe, ki delujejo po Italiji in v Evropi. Samo videc bi lahko vedel, kako krute so bile zadnje Pameline minute življenja, in samo norec bi lahko mislil, da bodo tak način življenja, obnašanja, takšne navade in običaji, takšen odnos do sveta, do žensk, do otrok, do svetega in nesvetega postali “dodana vrednost” našemu življenju.

Demokracija

nazaj na vrh