Hčerka oskrbovanke: »Grozljivka v domu starejših DEOS Črnuče, ki se je zgodila, a se ne bi smela«

Simbolična slika (foto: pixabay) Simbolična slika (foto: pixabay)

Delo z bolnimi in ostarelimi, še posebno s tistimi, ki bolehajo za demenco, je težko in odgovorno. Prav zato so negovalci dementnih oseb v zadnjih mesecih dobili povišanje nadomestil za svoje delo.

Po novem so upravičeni do 40-odstotnega dodatka za nočno delo (doslej 30 odstotkov), 90-odstotnega dodatka za nedeljsko delo (doslej 75 odstotkov), 120-odstotnega dodatka za delo na dan praznika (doslej 90 odstotkov) ter 15-odstotnega dodatka za deljen delovni čas (doslej 13 odstotkov). Slednji pa se bo obračunaval pri vseh urah in ne več le pri popoldanskih. Na zahtevo sindikatov so se dogovorili za črtanje sedanjega 23-odstotnega praga za pridobitev nadomestila za delo z dementnimi, kar pomeni, da bodo lahko nadomestilo za čas, ko delajo z dementnimi, dobili tudi tisti, ki z njimi delajo manj časa. Prav tako so se dogovorili, da bodo vsi zaposleni za čas praznika dobili nadomestilo plače, če takrat niso v službi, kar se doslej ni vedno dogajalo.

Vendar pa zato javnost - da o svojcih oskrbovanih niti ne govorimo - pričakuje od negovalcev, da svoje delo opravljajo po najvišjih standardih. Po mnenju Ane Kastelic pa se tega ne držijo v Domu starejših DEOS Črnuče. Svojo izkušnjo je opisala na Facebooku in jo objavljamo v celoti:

»GROZLJIVKA V DOMU STAREJŠIH DEOS ČRNUČE, KI SE JE ZGODILA, A SE NEBI SMELA
V omenjenem domu imam svojo dementno krušno mamo. Včeraj 30.5. sva jo skupaj obiskala z očetom in jo našla samo sedeti na vozičku. Za lažje razumevanje zgodbe , ki sledi, naj povem, da se oče, že leta bori proti sistemu, ki dovoljuje , da se nad dementnimi ljudmi izvajajo grozote, ki so na meji mogočega. Ta v blagajni ostane čim več denarja, tem ljudem zelo hitro onemogočijo samostojno gibanje in hojo. S tem je z njimi manj dela. Nafilajo jih z raznimi pomirjevali, tako da so omenjeni bolniki videti kot drogirani in so prepuščeni na milost in nemilost ljudi, ki so zaposleni v teh ustanovah. Pa naj se vrnem na včerajšnji incident. Z očetom sva mojo krušno mamo( jaz jo kličem mama) počasi odpeljala v njeno sobo, ki so jo seveda morali prej odkleniti. Tam je pojedla malo peciva in se veselila obiska. Jaz sem medtem želela pogledati kako je kaj z njeno garderobo, pa so bile tudi omare zaklenjene. Nakar smo se odločili, da bi šli na kavo v bife, ki je v ustanovi. Medtem, ko nam je ena nogovalka odklepala vrata, sta pridivjali drugi dve, mojo mamo dobesedno zagrabili, jo potegnili stran in kričali, kako ona brez spremstva ne sme v bife. Ko sem želela pojasniti, da je v moji družbi varna, saj je vendar moja mama, mi je z vreščečim glasom dala vedeti, da ona nima otrok in naj se nemudoma poberem stran. Medtem, ko sta mamo vlekli stran kot polomljen stol, sem skušala mamo slikati. Ena od negovalk, ki jo je vlekla, mi je iz rok grobo vzela telefon in kričala, češ, da nje nisem vprašala, če jo lahko fotografiram. Z njim je mahala tako, da ga nisem mogla prijeti, zato ji ga je iz rok spulil oče in mi ga vrnil. Druga pa je med tem že sklonjena, da je slučajno nebi fotografirala klicala policijo, češ da jo je moj oče napadel. Kam sta jo odvlekli, ne vem. Od nje se nisem mogla niti posloviti. Medtem ko smo čakali policijo, sem opazovala obnašanje teh deklet, ki so bile vpletene v dogodek. Odkrito povem, da če bi se v nekem zakotnem pajzlu natakarica tako vedla in poskakovala po gostilni, kot so ta dekleta, bi ji nemudoma dali odpoved. Ne razumem, kako je mogoče, da v takih ustanovah zaposlujejo osebke, ki so zafrustrirani, polni ega, sovraštva in jeze. Niso sposobni kontrolirati svojih čustev, do stanovalcev in obiskovalcev se vedejo popolnoma neuravnovešeno in podivjano. Kako je mogoče, da direktor ustanove zaposli ljudi, ki so sami potrebni psihološkega zdravljenja. In ti ljudje imajo vsa pooblastila, da počnejo kar želijo. Tudi po pogovoru z drugimi stanovalci sem izvedela, da je bivanje v tem domu vse prej kot prijetno in varno. Bivanje moje "mame" v tem domu stane 1500€. Z njo pa ravnajo kot s kosom starega pohištva, ki ga je treba čim bolj polomiti in poškodovati. Le tako bo hitreje odpeljano na odpad in bo prostor za novega. Žal se to ne dogaja samo njej. Večina dementnih, ki se ne more braniti, je podvržena vsakodnevnemu zanemarjanju in izkoriščanju, da o pomanjkanju spoštovanja, empatije in sočustvovanju s temi ljudmi ne govorim. Nezaslišano je to, da na račun starih ljudi posamezniki bogatijo, starčki pa hirajo za zidovi, kjer nihče ne sliši njihovih klicev na pomoč.
Vesela bom, če boste ta članek delili, saj se bo mogoče našel še kdo, ki ima pogum, da se tovrstni dogodki nebi več ponavljali in bi bili ljudje v svoji jeseni življenja deležni pomoči, ki je vredno človeka in njegovega dostojanstva

nazaj na vrh