Grozljiva zgodba otrok iz koncentracijskega taborišča Ozne Strnišče pri Ptuju: trupelca otrok so v lesenih zabojih iz gradu nosili in jih pokopavali ponoči

  • Napisal  Lucija Kavčič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Taborišče Šterntal Taborišče Šterntal

Dolgo se nikomur ni niti sanjalo, da je slovenska komunistična oblast po vojni imela koncentracijska taborišča celo za otroke, za otroke “sovražnikov ljudstva”. Bolj znan je Petriček, manj pa taborišče Strnišče pri Ptuju, kjer so ravno tako trpeli in umirali najbolj nemočni – otroci.

 

Leta 2013 so na pokopališču v Ormožu odkrili obeležje, postavljeno v spomin 39 otrokom in eni od spremljevalk, ki so avgusta in septembra leta 1945 zaradi podhranjenosti ter različnih bolezni, kot je na primer tifus, v šestih tednih umrli v ormoškem gradu in bili pokopani na tamkajšnjem pokopališču. Teh devetintrideset je bilo le nekaj izmed 350 do 400 nedolžnih otrok v starosti od dojenčka do 13 let, ki so jih v začetku avgusta 1945, že v času, ko je že “zasijala svoboda”, prepeljali v Ormož iz zloglasnega koncentracijskega taborišča “Hitlerjev rajh” Šterntal oziroma Strnišče na območju današnjega Kidričevega. Otroke so materam trgali iz rok in jim govorili, da otroke peljejo v neznano, v Sibirijo. Otroci so sicer pripadali družinam nemške narodne manjšine v Sloveniji, ki jih je komunistična oblast nameravala izseliti v Avstrijo. Med njimi pa je bilo tudi veliko Slovencev in Madžarov. Vzrok premestitve je bil prihod delegacije mednarodnega Rdečega križa v Strnišče. Na ormoškem gradu ni bilo nikakršnih pogojev za bivanje, zato so Ormožani in okoličani s skupnimi močmi otrokom uredili bivališče in zanje zbirali živila. Otroci pa so kljub preselitvi na ormoški grad, kjer naj bi vladale boljše razmere, še vedno umirali. Zadnji mali zapornik je Ormož zapustil 22. septembra 1945.

Ormoški grad. Tu je bilo po vojni koncentracijsko taborišče Ozne za otroke.

Raziskana usoda
Usodo teh nesrečnih otrok je raziskal Rajko Topolovec, zgodovinopisec in raziskovalec preteklosti, ter njihovo usodo opisal v pretresljivi knjigi z naslovom Ormoški Petriček (2012), Študijski center za narodno spravo pa je leto prej izdal dokumentarni film z naslovom Ormoški Petriček: Otroci iz koncentracijskega taborišča Ozne Strnišče pri Ptuju, v katerem lahko slišimo osebna pričevanja Terezije Tomažič, rojene Hedl, Huberta Kasperja, Rajka Topolovca in Branka Šumenjaka. Tako v knjigi kot v dokumentarcu je opisano dogajanje v ormoškem gradu med letoma 1941 in 1945, v katerem so bivali in hirali otroci, odvzeti staršem iz koncentracijskega taborišča Strnišče/Kidričevo pri Ptuju. V knjigi je pričevanj še več in so bolj izčrpna: gre za pripovedi sedmih otrok, preživelih taboriščnikov, ki so bili takrat stari med pet in dvanajst let. Zadnje poglavje Ormoškega Petrička vsebuje tudi avtentični pričevanji dveh starih Ormožank, ki sta takrat pripomogli, da v njihovem gradu ni umrlo še več otrok. Trije od teh otrok, katerih pričevanja so bila opisana v knjigi, so bili prisotni tudi na odkritju obeležja umrlim 39 otrokom na ormoškem pokopališču. Slovesnosti so se udeležili tudi nekateri preživeli iz koncentracijskega taborišča Strnišče in njihovi sorodniki ter predstavniki kulturnega, verskega in političnega življenja, med njimi tudi predsednik SDS Janez Janša in Eva Irgl.

Rajko Topolovec je izdal knjigo Ormoški Petriček.

Grozljiva pričevanja
Terezija Tomažič je iz Strnišča do Ormoža potovala z vlakom v živilskih vagonih skupaj s tremi bratci in drugimi otroki. Njenemu starejšemu bratu je pred vkrcanjem v vagon uspelo steči na polje in napuliti nekaj korenja, nato pa so na poti do Ormoža srečali potniški vlak, na katerem je sedela starejša gospa, ki jim je skozi okno vrgla zavitek, v katerem so bile štiri palačinke. Te palačinke in korenje so vse štiri rešili pred prenajedanjem s koruznim močnikom, zaradi česar je v prvih dneh na ormoškem gradu umrlo največ otrok, ki so bili zaradi slabih higienskih razmer tudi polni uši. “V začetku smo dobili toliko hrane, kot smo hoteli, in sicer smo jedli koruzni močnik in kuhan krompir, vendar je imelo to, da se je veliko otrok najedlo do sitega oziroma se preobjedlo, za posledico, da jih je precej, ki so prišli sem oslabljeni, pomrlo. Predvsem so umirali mlajši otroci,” je povedala Terezija Tomažič v pričevanju. Po treh mesecih jih je prišla iskat mama, vendar družine, ko so prišli domov, niso več pustili v hišo, ker je bilo njihovo posestvo odvzeto in podržavljeno. “Razloga, zakaj smo bili v taborišču, nismo nikoli izvedeli, mislim pa, da je bil razlog zaplemba našega posestva, ki je imelo lepo lego in je bilo lepo urejeno,” je še dejala Tomažičeva. Marija Žoher pa je dejala: “Zaradi podhranjenosti mi je v naročju umrl sin. Z grozo se danes spominjam, da so mi na dan v naročju umrli po trije otroci, ki sem jim nadomeščala odpeljane matere. Pokopavali so jih ponoči.”

“Predvsem so umirali mlajši otroci,” je povedala Terezija Tomažič

Streli pod noge
Tudi Franc Hebar je v Ormož iz Strnišča prispel v živilskih vagonih vlaka. Ker je njegova mama prosila starejšo deklico, ki je bila v Ormož poslana za kuharico, naj vsaj malo popazi nanj, je bil pri hrani na boljšem kot številni drugi in je bil nemara rešen smrti od lakote. Franc Hebar se je spominjal tudi, da so nekateri starejši fantje poskušali iz gradu pobegniti, ter tudi tega, da so ujetega ubežnika privezali k drevesu in mu streljali pod noge. Sestri Marjeta Knes in Cecilija Meschnig sta povedali, da so ju v Ormož prepeljali s kamionom. Po njunih besedah naj bi skoraj vsak dan umrl po en otrok, v gradu pa naj bi jih bilo več kot tisoč. Namesto v umivalniku so se morali umivati v koritu za napajanje živine. Dogajalo se je tudi, da je kateri izmed otrok padel v globoko straniščno jamo, ki je bila skopana za zidom gradu, ker mu je na dveh čeznjo položenih tramih spodrsnilo ali se zaradi slabotnosti ni mogel držati za oprijemalno letev. Še ena pričevalka, Matilda Medved, pa je bila v Ormož prepeljana z  bratom in mamo; ker je bil njen brat bolan, so dovolili mami, da ga je spremljala. Hubertu Kasperju, ki ne ve, zakaj so se znašli v taborišču, je ostalo v spominu to, da je v Ormožu za razliko od Strnišča prvič dobil jesti: “Bil je velik prostor in tam smo se otroci najedli. Mislim, da je bila prežganka. Veste, kako je to – kadar tri tedne ne ješ skoraj nič in imaš samo to v mislih, kje boš dobil kaj za jest? Eni so bili tako lačni, da so hoteli juho kar z rokami jesti.”

Naslovnica DVD-ja dokumentarnega filma Ormoški Petriček.

Ledeni eksodus
Kot je ob odkritju obeležja na ormoškem pokopališču v reviji Zaveza št. 91 10. decembra 2013 zapisal Rajko Topolovec, imena 39 umrlih otrok na obeležje niso vpisana, saj naj najdeni vpisi le-teh v cerkveni knjigi pokopov ne bi bili popolni. Trupelca otrok so namreč po izjavah še živečih očividcev v lesenih zabojih iz gradu nosili in jih pokopavali tudi ponoči. Javnost je bila istega leta na predstavitvi Topolovčeve knjige Ormoški Petriček prvič bolj podrobno seznanjena tudi z “ledenim eksodusom smrti”, ko je zaradi neznosnega mraza med transportom v razpadajočih vagonih zmrznilo okrog sto otrok in mater: šlo je za izgon nemško govorečih otrok in njihovih mater iz Slovenije v Avstrijo, piše Topolovec, katerih očetje in možje so do takrat večinoma že končali kje na Pohorju ali v gozdovih in gramoznicah, tudi v Kidričevem. Šlo je za otroke iz mešanih zakonov ali tujih narodnosti in njihove mame, ki so preživeli v komunističnih zaporih, tudi v Strnišču oziroma Ormožu. Prav za novo leto 1946 so jih spet aretirali in prepeljali v Maribor, od koder so jih 6. januarja 1946 v razpadajočih živinskih vozovih odpeljali proti Dunaju. Vožnja je trajala mesec dni, med njo pa je zaradi nizkih temperatur, ki so se spustile kar do -20 stopinj Celzija, in od lakote umrlo okoli sto otrok in spremljajočih mater, ki si zaradi priganjanja in grdega ravnanja Ozne s seboj niso mogli vzeti toplih oblačil ali vsaj odej. Največ zmrznjenih trupel so iz vagonov pometali v Kotoribi na Madžarskem.

nazaj na vrh