Dr. Lovro Šturm: Prepoved Komunistične partije Jugoslavije je bila prava odločitev Izpostavljeno

Dr. Lovro Šturm / STA Dr. Lovro Šturm / STA

»Nikjer v območju, ki ga pokriva evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, ne bi bilo možno delovanje politične stranke s programom in dejavnostjo, kot jo je takrat izvajala Komunistična partija Jugoslavije. Takratna prepoved, ki jo je prinesla »obznana«, je bila torej skladna z merili, ki veljajo tudi dandanes, ko Ustavno sodišče takšno politično stranko prepovedalo.«

 

Nekdanji ustavni sodnik in minister za pravosodje dr. Lovro Šturm je na mednarodni konferenci Temna stran meseca, ki je potekala novembra 2018 v Državnem svetu RS, predstavil svoj prispevek z naslovom Začetek revolucionarnega kazenskega prava na Slovenskem in njegovi odmevi po 2. sv. vojni in po demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije.

Dr. Šturm je uvodoma dejal, da je v 1. sv. vojni šlo predvsem za »nesmiselno in brezglavo nasilje, zato je še danes toliko bolj pomembno spoznanje po miru in svobodni demokratični družbi«.

Jugoslovanska komunistična partija se je leta 1920 razdvojila od socialdemokracije in odšla na lastno pot, na kateri je promovirala nasilje. »To nasilje je bilo načrtno in načrtovano, vsebovali so ga vsi ustanovni akti. Ta propaganda se je kmalu začela udejanjati z atentati na predstavnike tedanje države,« je o začetkih nasilne poti KPJ spregovoril dr. Šturm. Prav zaradi atentatov in nevarnosti, ki jo je predstavljala KPJ je sledila »obznana«, zakon, ki je prepovedoval vsakršno komunistično propagando in odvzel mandat poslancem Komunistične partije Jugoslavije. Ta je v predvojni Jugoslaviji tako postala prepovedana in je delovala ilegalno.

Slovenska partija je sprejela nekatere odločilne poteze, ki so ustoličile prve formacije za izvajanje revolucionarnega kazenskega prava. To so bili predvsem sklepi tedanjega slovenskega narodnoosvobodilnega odbora, v katerem so imeli glavno vlogo komunisti, sprejem zaščitnega odloka, po katerem je bil vsak odpor proti okupatorju prepovedan, razen tisti, ki ga nadzoruje partija. Ustanovljena pa je bila tudi Vojaška obveščevalna služba (VOS), ki je z mnogimi nasilnimi dejanji krvavo obeležila številne dogodke med 2. sv. vojno na Slovenskem.

Po koncu 2. sv. vojne je prihajala zopet do številnih nasilnih dejanj, tudi takih, ki so se dogajale zaradi številnih zametkov takratnega kazenskega sistema. Šturm nadaljuje, da se je »Ustavno sodišče soočalo s pojavom t. i. predustavnega prava, torej prava, ki je veljalo pred Ustavo RS. Ustavno sodišče je za štiri najbolj izrazite predpise prepovedalo njihovo uporabo v postopkih, to so bili: Uredba o vojaških sodiščih, Zakon o zatiranju nedovoljene trgovine, Zakon o postopkih zoper slovensko narodno čast in zakon o zaplembah premoženja.«

Na vprašanje, ali je bila odločitev za prepoved Komunistične partije Jugoslavije leta 1920 morda pretirana, dr. Šturm odločno odgovarja: Nikjer na območju, ki ga pokriva evropska konvencija o varstvu človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, ne bi bilo možno delovanje politične stranke s programom in dejavnostjo, kot jo je takrat izvajala Komunistična partija Jugoslavije. Takratna prepoved, ki jo je prinesla »obznana«, je bila torej skladna z merili, ki veljajo tudi dandanes, ko bi jo Ustavno sodišče prepovedalo.

»Ko so v povojnem obdobju podatki o številnih kazenskih procesih in sodbah prodirali tudi v zunanji svet, je število kazenskih sodb padlo, saj je tedanja oblast prešla na nove oblike represije, t. i. upravno represijo,« opozarja dr. Šturm. »Sodbe sodišč so zamenjali dekreti upravnih organov, ki so obsojence zaradi prekrškov pošiljali v taborišča, med njimi tudi veliko število žensk, po podatkih tudi do 22 %, kljub temu da se povprečje ženskih zločink v svetu giblje okoli 5 %.«

Postopki za rehabilitacijo tistih časov potekajo od začetka osamosvojitve, torej s spremembo sistema. Izvršijo se lahko preko sodišč ali preko posebne komisije, ki jo je ustanovil DZ RS. »Preko sodnih postopkov je bilo rehabilitiranih 3500 oseb, veliko število takratnih obsojencev pa ne vlaga zapletenih postopkov. Komisija Vlade RS za izvajanje zakona za popravo krivic je pravice priznala več kot 34.000 osebam, status političnih zapornikov pa je bil priznan več kot 20.000 ljudem,« navaja dr. Šturm.

Zaključil je še s primerom moralne rehabilitacije žrtev komunističnega sistema: »Ustavno sodišče, ki ima sedež v Plečnikovi palači nekdanje Zbornice za trgovino, obrt in industrijo, je članom te zbornice, žrtvam revolucionarnega nasilja po letu 1945, leta 1997 postavilo spominsko ploščo v pritličnih prostorih sodišča na Beethovnovi ulici 10 v Ljubljani.«

Posnetku celotnega prispevka lahko prisluhnete na Radiu Ognjišče.

nazaj na vrh