Davorin Kopše: Letošnje evropske volitve bodo za Evropsko unijo in s tem tudi za Slovenijo prelomnega značaja. Evropa je namreč na razpotju, kjer ena pot vodi v povsem spremenjen evropski prostor.

Davorin Kopše (foto: Veronika Savnik) Davorin Kopše (foto: Veronika Savnik)

»Letošnje evropske volitve bodo za Evropsko unijo in s tem tudi za Slovenijo prelomnega značaja. Evropa je namreč na razpotju, kjer ena pot vodi v povsem spremenjen evropski prostor,« nam je v pogovoru dejal Davorin  Kopše, ki »po poškodbi, ko je postal invalid, ni mogel več delati v Slovenski vojski, zato se mu je odprla možnost delovanja tudi na področju politike«.

 

Na Twitterju sem prebrala, da igrate v 1. slovenski curling ligi, kjer je 10 ekip (v konkurenci s hodečimi). Zakaj prav ta šport?

Igram curling na invalidskem vozičku. To je celo paraolimpijski šport, ki je zelo popularen v več državah, kot so Irska, Anglija, Kanada, Švedska, Finska, tudi Rusija … predvsem pa na Škotskem, od koder ta igra izvira. Viri o tem športu segajo v šestnajsto in sedemnajsto stoletje. Po poškodbi sem se včlanil v Društvo paraplegikov ljubljanske pokrajine, od koder sem dobil povabilo, da se pridružim tudi curling ekipi. Zdelo se mi je zanimivo poskusiti, saj sem leta prej to igro, še ko sem hodil, ob priložnosti za zabavo igral, ko sem bil v Kanadi. V Sloveniji se je curling zveza ustanovila leta 2010, zato smo šele na začetku razvoja te igre, ampak se lepo prijemlje.

Sicer ste bili športnik tudi pred hudo nesrečo.

Res je, živel sem dokaj športno. Redno sem tekel dva- do trikrat na teden po 5 do 15 kilometrov. To mi je zbistrilo um in sprostilo telo. Pozimi sem rad smučal. Preizkusil sem mnoga smučišča pri nas, v Avstriji in Italiji ter tudi čez lužo. Tedensko sem igral dvoranski nogomet. Všeč mi je tudi rolanje in me je bilo mogoče v mestu srečati tudi s tem »prevoznim sredstvom«. Na rolanje sem hodil v Kranjsko Goro in na obalo, kjer so za to primerne poti zunaj prometnih cest. Zadnja leta sem pridobival tudi vzdržljivosti pri plavanju. Največ sem plaval v Blejskem jezeru.

Ste bili politično dejavni tudi prej?

Za politiko sem se začel zanimati, ko je v Sloveniji zavel pomladni veter. V času procesa proti četverici JBTZ sem bil miličnik. Ko sem okrog Roške ceste urejal promet in izvajal varovanje in nadzor nad množico, ki se je protestno zbirala kar na cestah, me je dogajanje povsem prevzelo in tudi mene spodbudilo k temu, da sem postal še bolj vnet zagovornik osamosvojitve in demokratičnih procesov. Po osamosvojitvi sem se zaposlil v Slovenski vojski, kjer je politično delovanje prepovedano, kar mi je preprečevalo, da bi se aktivno vključil v politiko, ki me je privlačila. Po poškodbi, ko sem postal invalid, nisem mogel več delati v vojski, zato se mi je odprla možnost na področju politike.

Zdaj kandidirate za evropskega poslanca na skupni listi SDS-SLS. Zakaj ste se tako odločili?

Drži, sem kandidat za evropskega poslanca na skupni listi SDS-SLS, kjer zastopam barve Slovenske demokratske stranke. Na to sem zelo ponosen in kandidaturo doživljam kot nekakšen vrhunec dogajanj, ki so povezana s politiko in z menoj. Že pred časom sem namreč sprejel in ponotranjil vrednote in smotre te stranke. Ni mi bilo težko, saj so skladni z mojim svetovnim nazorom. Podpiram in zahtevam dosledno spoštovanje človekovih pravic, sem zagovornik povezovanja in sodelovanja, kar edino prinaša napredek in uspeh. Demokratična načela so mi tako rekoč pisana na kožo. Zaradi naštetega in še veliko drugega se v vlogi kandidata za poslanca odlično počutim, čeprav včasih čutim pomanjkanje veščin javnega nastopanja. Raje pišem, bi rekel (smeh).

Ste pa že občutili grši del političnega boja. Tvit o »trhlih nogah« je verjetno že pozabljen. Je pa ideja, da javnosti predstavite problematiko življenja ljudi po težkih prometnih nesrečah, prava, kajne?

Res je, neki duhovitež je ob objavi fotografije kandidatov za evropske poslance naše liste, na kateri sem jaz na invalidskem vozičku, kolegica Alenka Forte pa z nožno opornico, na Twitterju zapisal, da je lista na trhlih nogah. Odgovoril sem mu, da se dela z rokami in glavo (smeh). Se mi zdi, da je potem odnehal. Kot vidite, tvit ni pozabljen, prav tako pa ni nobene zamere. 

Kaj je rdeča nit vašega programa kot kandidata za poslanca v evropskem parlamentu?

Evropski parlament vidim kot sredstvo za izražanje in izvajanje demokratičnega procesa odločanja vseh članic Evropske unije. Enakopravno udeleževanje vseh poslancev in s tem zastopnikov interesov posameznih držav zagotavlja mir med narodi Evrope, plodno gospodarsko sodelovanje, prost pretok ljudi, blaga in storitev. Na tem področju posledice sprejetih odločitev čutijo tudi posamezniki, saj lahko prosto potujejo po območju schengenskega prostora. Nekatere države so sicer zaradi pritiskov nezakonitih migracij uvedle notranje mejne nadzore, vendar verjamem, da so ti ukrepi začasni, saj bo EU kot celota morala prej ali slej najti rešitev za problem prej omenjenih migracij. V evropskem parlamentu se bom torej zavzemal za vrednote, ki jih zagovarja Slovenska demokratska stranka, ki so v korist Slovencev in Slovenije, in za vse tisto, kar bo demokratično usklajeno v Evropski ljudski stranki, kamor je vključena Slovenska demokratska stranka.

Kako vidite situacijo, v kateri se je znašla EU?

Evropa je pred odločitvijo, kako ravnati v današnjem času, ki je vse prej kot rožnat. Zaradi pritiskov nezakonitih in pogosto nasilnih migrantov, ki so že preplavili kontinent, bomo morali sprejeti odločne in odločilne ukrepe. Migranti prihajajo v Evropo iz povsem nekompatibilnih okolij, prišleki pa se niso pripravljeni prilagoditi – integrirati. To prinaša napetosti na obeh straneh in s tem grožnjo varnosti, zato bodo po moji oceni morali biti ukrepi hitri in učinkoviti. Po mojem védenju so nekateri ukrepi že pripravljeni, drugih pa se bo treba še »domisliti«. Posledica migracij in napetosti med kulturami so teroristične grožnje in napadi po vsej Evropi, ki sejejo preplah, materialno škodo, telesne poškodbe in jemljejo življenja. Vse našteto lahko na kritični točki destabilizira tako nacionalne države kot celotno Evropsko unijo. Če smo ugotovili, da je EU porok miru in mirnega ustvarjalnega okolja, moramo nujno odstraniti grožnje, ki vse to ogrožajo. Varnostni organi v Evropi v interesu varovanja ljudi in zagotavljanja miru vse bolj sodelujejo, mislim pa, da še vedno ne v zadostnem obsegu, da bi lahko optimalno dosegali cilje svojega poslanstva – zagotavljanje varnosti. Ne vem, ali bo tako, moja ideja pa je, da bi ustanovili centralno multinacionalno evropsko varnostno agencijo, kamor bi se stekali obveščevalni in drugi relevantni varnostni podatki, se tam enotno in celovito analitično obdelali in dostavljali uporabnikom oziroma naročnikom.

Evropska unija si prizadeva reševati probleme ...

Ko pridejo na mizo dobri predlogi, se velikokrat tudi sprejmejo. Na tem mestu bi morda pozdravil resolucijo o preprečevanju terorizma, kar je dober obet za še več uspehov na tem področju. Vemo namreč, da je poleg izvršenih terorističnih napadov tudi veliko primerov, v katerih ta dejanja preprečijo. Res je, da je interese in izvedbo le-teh na velikem prostoru, kjer je veliko akterjev in interesov, težko usklajevati, vseeno pa si želim, da bi ti procesi potekali hitreje. Tudi brexit je pojav, ki se je zgodil dokaj nepričakovano. Na začetku ga nihče ni jemal preveč resno, vendar se je kljub temu v Veliki Britaniji (VB) ideja o izstopu iz EU toliko okrepila, da je dobila potrditev na referendumu. Čeprav je bila udeležba nizka, izstop pa tesno izglasovan, ga mora resna demokratična država obravnavati kot relevantnega in obvezujočega, zato ima VB v notranjepolitičnem procesu izstopanja velike težave pri odločanju o načinu izstopa. VB in EU sta namreč pogoje izstopa dogovorili in o tem sklenili sporazum, dilema pa je ostala v VB, in sicer o tem, ali naj bi izstopili v skladu z dogovorom ali brez upoštevanja te pogodbe. V vsakem primeru posledice bodo, odražale pa se bodo pri izvajanju institucionalnih nalog in pri posameznikih. Pozneje se bo treba dogovoriti o sodelovanju EU in Združenega kraljestva, kar bo še enkrat angažiralo politiko in strokovne delavce na različnih področjih. Naštel sem tri morda najbolj žgoče teme, seveda pa je EU še pred mnogimi drugimi izzivi. Med drugim bi omenil pomen sodelovanja v globalnem svetu. Žal ni bil sprejet trgovinski sporazum med EU in ZDA, ki bi prinesel korist vsem – od posameznikov in gospodinjstev do podjetij in nacionalnih ekonomij. V globalnem svetu pa so vse večji igralci tudi Kitajci, Indijci in Južna Amerika pa tudi Japonska.

Katere vrednote bodo v EU preživele? Kakšno EU si želite v prihodnje?

Vrednote vedno preživijo. Za osebne vrednote štejem vse tisto, kar človeka definira kot razmišljujoče in duhovno bitje. V človekovo naravo ni dopustno administrativno posegati, za kar si prizadeva progresivna levica, ki poskuša spremeniti človeka kot nekaj edinstvenega, ukiniti pomen tradicionalne družine, ki jo tvorijo ženska, moški in otroci, ter razvrednotiti pomen nacionalnih držav. Vse našteto je človekova temeljna potreba in bit, zato menim, da bo to obstajalo, dokler bo obstajala človeška vrsta, vprašanje je le cena ohranitve tega.

Se počutite varno v Sloveniji? Kaj kaže nedavni hud varnostni incident, ugrabitev avtobusa LPP?

V Sloveniji se še vedno počutim varno. Da je pri nas varnostna situacija za zdaj še stabilna, se lahko najbolj zahvalimo dejstvu, da kot država v mednarodnem smislu nismo posebej pomembni. Naša geostrateška pozicija je izpostavljena predvsem tranzitu. Tako čez naše ozemlje potekajo različni tranziti, najpomembnejši pa so: trgovina z ljudmi, drogo in orožjem. Ko smo bili leta 2015 priča vdoru pol milijona migrantov čez našo južno mejo, pa je šlo (tokrat k sreči) prav tako za tranzit. Zaradi nazadnje navedenega lahko pride še do zakasnelih posledic takratnega dogajanja, javnost pa žal ni podrobno informirana o načinu delovanja državne politike in policije pri identificiranju in registriranju ljudi, ki so šli prek naše države naprej v Zahodno Evropo. Zanje posledično ne vemo, kdo so, kje so, kaj je njihov namen in ali so lahko cilj za radikalizacijo in sodelovanje pri izvrševanju dejanj, ki rušijo varnost in stabilnost družbe.

Se strinjate, da dva temeljna podsistema države, zdravstvo in obramba, razpadata tudi zaradi odhoda zdravnikov in vojakov? Kje vidite vzroke?

Ta dva sistema razpadata iz več razlogov, ki so v vsakem drugačni, čeprav so vsi vzroki vzklili v levih vladah. Zdravstvo je bilo tako, kot je danes, formirano v socialistično komunističnem sistemu, zato v sodobni družbi ne more uspešno delovati. Če je v prejšnjem režimu zdravstvo potrebovalo denar, ga je dobilo, tudi brez kritja, kar pomeni, da so denar preprosto natisnili in razdelili. Podobno kot v gospodarskih gigantih. Vse to v tržni ekonomiji preprosto ne more delovati, problem pa je tudi neuspela tranzicija, zaradi česar nismo razvili mehanizmov, ki bi obračunali s temi pojavi. Treba bi bilo prilagoditi tudi kadre, kar pomeni premik v miselnosti, in vnesti nova znanja in veščine. Zato v zdravstvu ni reda, ki je potreben za delovanje sistema, nered pa omogoča prosto lomastenje plenilcev, ki si polnijo žepe in s tem ogrožajo temelje zdravstvenega sistema. Žal v državi prav tako zaradi neuspele tranzicije nimamo nikogar, ki bi se lotil pregona vseh teh pojavov. Represivni organi praktično ne reagirajo, kar kaže na to, da so pod vplivom globoke države, ki zdravstvo in druge državne sisteme tudi najeda. Zdravstvo ima torej dovolj denarja, težava je v neracionalnem in po mojem mnenju kriminalnem trošenju, kar je navsezadnje delno, a nesporno ugotovila tudi parlamentarna preiskovalna komisija, ki je pod vodstvom poslanke SDS Jelke Godec v prejšnjem mandatu preiskovala in preiskala promet z žilnimi opornicami.

In vojska?

V vojski je težava nekoliko drugačna. Gre za finančno podhranjenost, ki se odraža na več področjih. Če nimaš denarja, ne moreš plačati ljudi, ne moreš kupiti sredstev, orožja in opreme. Posledično ni mogoče učinkovito izvajati urjenja in usposabljanja posameznikov, ekip in enot. Velik problem v Slovenski vojski je tudi negativna selekcija kadra in razmerje v številu vojakov, podčastnikov in častnikov. To je izrazito v škodo vojakov. O civilnem delu ministrstva niti ne bom govoril, je pa ta del za naše razmere bistveno prevelik.

Kaj pa so prave rešitve?

Mislim, da je treba v zdravstvu predvsem vzpostaviti odnos do dela in sredstev. Pretrgati je treba škodljive povezave, zaradi katerih je zdravstveni sistem izčrpan tako finančno kot organizacijsko, zelo pomembno je, da se vzpostavi zaupanje v sistem. Pomembno vlogo bi morali nameniti zdravniški stroki, menedžment pa mora biti sestavljen iz ljudi, ki dobro poznajo tako procese odločanja kot tudi zdravniško stroko. Morda bi morali zdravnike, vključene v vodenje na vseh področjih, dodatno usposabljati na področju ekonomije, načrtovanja, organizacije in na področju timskih vlog in timskega dela.

Vojska na drugi strani bi morala dobiti strokovno, kohezivno in motivirano vodstvo, ki bi vse to znalo prenesti tudi po liniji poveljevanja navzdol. Žal je bilo v preteklosti narejenih veliko napak in drugih škodljivih ukrepov predvsem na kadrovskem področju, zato bo proces ureditve razmer nekoliko daljši, kot si želimo. Vojska je evidentno finančno podhranjena. V zavezništvu Nata smo se zavezali, da bomo obrambo finančno podprli z dvema odstotkoma BDP, ta čas pa vlagamo približno polovico tega. Žal je na ministrstvu za obrambo že predolgo tudi politika (ministri in sekretarji), ki do vojske in obrambe ne čutijo simpatij. Nasprotno, videti je, da zavestno rušijo obrambni sistem. S kakšnimi cilji, bomo še videli. Prejšnji načelnik generalmajor Alan Geder je pripravil nekaj osnovnih ukrepov za ureditev razmer, vendar ga je minister Karl Erjavec zavrnil. Slišal sem, da ga je odslovil z besedami: »Ti si dober general, ampak si predrag.« Nato ga je zamenjal. 

Ker sem delal v Slovenski vojski kot častnik, lahko trdim, da je bila vojska dobro oskrbljena in vodena do leta 1994, ko so za rušenje ministra Janše skonstruirali dobro znano afero Depala vas, nato so ministra odstranili, prišli pa so tisti, ki so poslušni struji, ki jim Slovenija in Slovenska vojska ni intimna opcija. Stanje in razpoloženje se je vidno popravilo v času obeh Janševih vlad, žal pa to vojski ni vrnilo stabilnosti, saj je ureditev stanja, kot že rečeno, proces – čez noč ne gre. Vidimo torej, da se vzorci ponavljajo. Tiste, ki si prizadevajo za razvoj in napredek, na tak ali drugačen način odstranijo, ker ne želijo razvite, strokovne in dobro opremljene vojske. Na drugi strani vzdržujejo stagnacijo in celo padanje njene pripravljenosti tudi na državni ravni. V prihodnosti bo zaradi ravnanja nekompetentne vlade očitno treba znova sprejeti nekaj nepriljubljenih ukrepov, na krivca pa bodo spet pokazali mimo svojih vrst. Na te spine ne smemo več nasedati.

Vse več okroglih miz je, na katerih opozarjajo na neugodno demografsko sliko Slovenije. Kako vi vidite situacijo?

Demografska slika je v bilančnem smislu podobna kot bančni račun. Če so prilivi manjši od izdatkov, bankrotiramo. Te nevarnosti se je treba zavedati in ukrepati, preden se zgodi. Da bi se narodi ohranili in krepili, bi morali imeti 2,1 otroka na žensko, imamo pa jih okrog 1,5. Demografska slika se grafično prikaže v obliki piramide. Idealno je, če je piramida spodaj široka, proti vrhu pa se enakomerno oži. To pomeni, da so spodaj prikazani mladi, više populacija srednje starosti, proti vrhu pa prikazuje postopno umrljivost. Danes so geometrijske linije te piramide žal zelo v odklonu. V spodnjem delu se oži, zgoraj pa postaja vse bolj »debela«. To zelo razumljivo pojasnjuje dr. Jože Rant. Priporočam spremljanje njegovih tez.

Nekateri vidijo rešitev v množičnem uvozu migrantov …

Ja, pozabljajo pa, da s tem povzročajo novo težavo. Spreminjajo nacionalno strukturo v državi. Na ta način delajo krivico in škodo tako prišlekom kot tudi avtohtonim prebivalcem in drugim, ki so integrirani v družbo. Oboji bodo za vedno ideološko in kulturno razklani, saj tisti, ki pridejo v državo s kršenjem zakona (nezakonit prestop meje), razumejo, da je kršenje zakona nekaj, kar je prepovedano. Z izvrševanjem drugih kaznivih dejanj pogosto nadaljujejo in celo zahtevajo, da se uveljavi njihov sistem, ki ni kompatibilen z evropskim, ki ga je povprečen Evropejec ponotranjil že pred stotinami let. Nadaljevanje tega procesa bo po moji oceni pripeljalo do napetosti in v skrajnem primeru tudi do nasilja, ki ga zlepa ne bo mogoče ustaviti. Da do tega ne bi prišlo, je treba ustrezno ukrepati takoj. Država bi morala ustvarjati pogoje za formiranje družin. Mladi morajo priti do ustreznih stanovanj in eksistenčne varnosti, kar je racionalen pogoj za ustvarjanje družin. Čim boljši so pogoji, večje družine nastanejo. Slovenska demokratska stranka ima v svojem programu množico ukrepov, ki bi imeli pozitiven vpliv tudi na to področje. Slovenski evropski poslanci iz vrst ELS/SDS delujejo v odborih, kjer preučujejo in načrtujejo ukrepe za izboljšanje rodnosti in položaja mladih v Evropi. Skupina ELS/SDS namerava v prihodnjih letih v evropskem prostoru ustvariti 5 milijonov novih delovnih mest. Delovna mesta bi bila ustvarjena s pomočjo inovacij in ambicioznih trgovinskih sporazumov, naložb v infrastrukturo in močnega konkurenčnega tržnega gospodarstva. Naložbe v izobraževanje in vseživljenjsko učenje so prednostne naloge, ki bodo mladim izboljšale položaj. Eden najboljših, če ne najboljši in največji program EU, je Erasmus+. Za to področje je glavni poročevalec slovenski poslanec v EP Milan Zver iz Slovenije in Slovenske demokratske stranke, kar kaže, da smo v zdravi demokratični sredini s kvaliteto lahko uspešni, tudi če nas številčno ni veliko.

Brez mladih niti šolstvo nima smisla, težava pa je, ali zasebno ali javno šolstvo. Smo še ustavna demokracija glede na neuresničitev ustavne odločbe o financiranju zasebnih šol?

Šolstvo je še eno področje, na katerem po spremembi političnega sistema ni prišlo do sprememb, ki bi jasno kazale, da smo se v državi odločili za demokracijo, tržno gospodarstvo, svobodo izbire ... Rad bi povedal, da o slovenskem šolstvu na splošno nimam slabega mnenja, ampak le opozarjam na to, da se miselnost v nekaterih glavah še ni premaknila iz preteklosti, podpora na primer idejam LGTB, ki jo že vnašajo v šole, pa ne pomeni napredka. Naj poudarim, da s svojim mnenjem ne napadam istospolnih, zavračam pa dejavnosti lobijev in nekaterih NVO, ki vsiljujejo navedeno in druge teorije brez utemeljitve v zakonih narave ter splošnem prepričanju in čutenju ljudi. Žal so za to dejavnost proti volji večine ljudi deležni podpore (tudi finančne) v zadnjih nekaj vladah.

Šola je odlično splošno orodje za prenos znanja na mlade, mora pa biti tudi generator razvoja inventivnega razmišljanja, da bi se razvilo čim več talentov. Družba in politika bi morali biti ponosni na željo in voljo tistih, ki želijo dati prispevek družbi tudi z ustanavljanjem šol. Pri nas se dogaja prav nasprotno. Leve vladne koalicije s preprečevanjem enakopravnega financiranja šolskih programov v javnih in v zasebnih šolah ter z branjenjem svojih ideoloških prepričanj, da je znanje last države, zavirajo svoboden razvoj ustvarjalnih misli. Pri tem jih ne ustavi niti odločba ustavnega sodišča, ki nalaga ureditev enakega kriterija za financiranje programov vseh šol. Prepričan sem, da bo to področje v kratkem urejeno, kot je prav, znova pa opozarjam na škodo učencem, staršem in državi, ki se povzroča z zavlačevanjem.
V Sloveniji imamo ustavo in ustavno ureditev, zato se teoretično uvrščamo med ustavne demokracije. Težava je v vladajoči politiki, ki tako kot na mnogih področjih tudi na pomen ustave gleda precej flegmatično ter s tem razgrajuje temeljne vrednote in potrebe naroda. Ustavna odločba o financiranju šol je jasna in prepričan sem, da bo uveljavljena. Prej se bo to zgodilo, manj bo negativnih posledic.

Ali smo po vašem mnenju še socialna in pravna država, kot piše v naši ustavi?

Sem velik kritik vsake kršitve in poskusov kršitve določil ustave. Seveda lahko prihaja do posameznih nenamernih kršitev ustave, zato imamo ustavno sodišče, ki v takih primerih poseže v dogajanje in odloči v korist ustavnih določil in pravne države, večji problem pa je, če se ne spoštujejo jasno napisane zahteve v odločbah ustavnega sodišča. Vprašanja na tej ravni bi se po moji oceni morala reševati hitreje še posebej takrat, ko je bilo s kršenjem ustave poseženo v človekove pravice. V socialni državi je prav, da se ustrezno poskrbi za socialno ogrožene. Socialna država na oblasti ne prenese ljudi, ki dajejo prednost financiranju oskrbe nezakonitih migrantov in njihovih podpornikov (NVO). Mnogi Slovenci so v preteklosti, ko so morda še lahko delali, prispevali v socialne in druge sklade, ko pa so se znašli v stiski, je država nanje pozabila ali pa jim namenja sramotno nizke socialne transferje. Ugotovimo lahko, da je v Sloveniji ogrožena tudi socialna ureditev.

Sodstvo kot veja oblasti se je po osamosvojitvi znašlo pred izzivom, da se prilagodi novi ureditvi, za katero smo se leta 1990 z 88,2 odstotka glasov odločili na plebiscitu. Tej nalogi sodstvo ni bilo kos, oblast pa ni opravila svoje naloge, zato zaradi svojega »neprilagojenega« delovanja nima podpore med ljudmi. Še vedno prihaja do sodb, v katerih so grobo kršene človekove pravice, za posamezne primere se določajo »naši« sodniki, ki brezhibno izvedejo sodni proces v obliki političnega ali kakega drugega konstrukta. Spomnimo se le nekaterih primerov: Janša, Kangler, Novič, Krkovič, Strehovec in drugi, ki so bili dokazano pristransko obravnavani in nekateri tudi obsojeni, čeprav za sojenje in obsodbo ni bilo nikakršnih dokazov. Za leve politične oblasti je napredna politična, gospodarska ali druga svobodomiselna pobuda še vedno napad na državo. Odprava vseh teh pojavov je izziv, ki je pred nami.

Mediji so še en monopol, ki nam ga ni uspelo razgraditi. Se strinjate?

Seveda se strinjam. Bolj transparentnega delovanja, kot je v medijih zaradi široke dostopnosti, ni mogoče najti. Žal dnevno naletimo na pristranskost poročanja. Spet izpostavljam zakoreninjen način razmišljanja, ki je bil v času Titove diktature s trdo roko vtisnjen v človeka. Kot je rekel dr. Jože Pučnik, se bodo nekoč morale začeti podirati kulise desetletnega pranja možganov komunističnih in tranzicijskih medijev. To se je začelo dogajati s pojavom in hitrim uveljavljanjem novih medijev, ki so protiutež pristranskega poročanja, žal pa medijski prostor kot celota še zdaleč ni uravnotežen.

Če lahko levičarske vlade zapirajo novinarje, kot se je zgodilo v primeru Iana Božiča, pa po drugi strani taisti skačejo v zrak, ko sosednja Madžarska pošlje protestno noto zaradi sporne naslovnice Mladine. Si boste prizadevali, da bodo take stvari odmevale v evropskem parlamentu?

Pojave dvojnih meril je treba jemati zelo resno in jih odpraviti. Prav to je tisto, kar nekatere favorizira in jih dela prvorazredne, druge pa zaradi njihovih misli in opredelitev zatira in jih dela drugorazredne. Ianu Božiču se je s posnetkom mobilnega telefona, na katerem je bila čestitka Bratuškovi za izvolitev pred glasovanjem za predsednico vlade. Demokracija si v tistem trenutku boljšega posnetka ne bi mogla želeti, v našem primeru pa se je moral novinar za svoje dejanje zagovarjati pred sodiščem.

Protest madžarske vlade zaradi naslovnice revije Mladina je bil logičen refleks, saj karikatura prikazuje madžarskega predsednika vlade Orbána kot fašista. Po protestni noti Madžarske je politika na oblasti skočila v zrak in skupaj z režimskimi mediji so glasno obsodili nestrinjanje Viktorja Orbána z obtožbo, da je fašist, kot v svojem Spletnem časopisu piše Peter Jančič. V evropskem parlamentu bom ob vsaki priložnosti odločno deloval proti tovrstnim pojavom.

Če se vrneva k evropskim volitvam, kako vidite sodelovanje z drugimi kandidati na listi?

V Sloveniji se je uveljavila praksa političnega soliranja. To se kaže na več načinov. Vlada je sestavilo šest na volitvah poraženih političnih strank. Na zmagovalni oder so se tako pririnili tisti, ki so bili daleč od zmage, so pa bili žal v večini, kar je sicer značilno za vse tekme, ni pa običajno, da bi bili večinski poraženci razglašeni za zmagovalce. Izključevalna politika se kaže tudi pri glasovanjih v DZ, kjer se histerično nasprotuje vsem pobudam opozicije, čeprav se že leta pogosto izkaže, da so zavrnjeni predlogi dobro zastavljeni in bi imeli pozitivne posledice. V pripravah na letošnje volitve v evropski parlament so vse stranke zavrnile sodelovanje z vsemi, izjema je bila Slovenska demokratska stranka, ki se je dogovorila za skupno listo s Slovensko ljudsko stranko in s tem še enkrat dokazala, da je stranka povezovanja in sodelovanja. S skupno listo bosta obe stranki dobili več, saj bosta »polovili« glasove, ki bi bili sicer razpršeni in izgubljeni. Glede na navedeno pričakujem triumf te liste na volitvah. Navsezadnje je Slovenska demokratska stranka dokazala svojo vključevalno nrav s tem, da je na svojo listo uvrstila tudi mene kot invalida paraplegika na invalidskem vozičku.

Bi za konec še kaj dodali?

Letošnje evropske volitve bodo za Evropsko unijo in s tem tudi za Slovenijo prelomnega značaja. Evropa je namreč na razpotju, kjer ena pot vodi v povsem spremenjen evropski prostor. Širi se sovraštvo do svobodomiselnosti, sovraštvo do z ljubeznijo negovanih kultur, sovraštvo do verskih in intimnih vrednot in sovraštvo do veliko tistega, kar človeku pomeni smisel življenja. So sile, ki želijo uničiti človeka kot edinstveno razmišljajoče bitje, družino kot celico, kjer človek najde notranji mir in srečo ter poskrbi za svoje potomce, državo, v kateri čuti pripadnost do skupnosti in svojega naroda. Nekateri želijo ustvariti razmere, v katerih bodo vsi vse in nihče nič, kar je značilnost multikulturnih okolij, kjer vsak vleče na svojo stran in s tem pušča voz v blatu. Odločitev o tem, ali bomo šli po začrtani poti iz časov nastajanja evropske povezave, je naša priložnost na volitvah. Evropa po meri ljudi, za katero se tudi sam zavzemam, naj bo varno okolje Evropejcev, ki bodo svobodno odločali, kdo lahko pride na obisk in kdo lahko tukaj za vedno ostane. Želim, da bi vsi, ki so zakoniti prebivalci Evrope, pripomogli k temu, da bi se še naprej razvijali v napredno in svobodno družbo. Aktualno vprašanje je, kako bomo Evropi vse to zagotovili. V tem napetem času je namreč najbolj pomembno zagotoviti stabilen mir, kar je pogoj za uresničevanje vseh drugih interesov. Slovenija je moj dom, Evropa pa naj bo tako kot za druge članice njeno varno zavetje.

 

Biografija

Davorin Kopše se je rodil 8. novembra 1963 na Ptuju. Leta 1999 je končal višješolski študij na Fakulteti za upravo v Ljubljani, pet let kasneje pa še visokošolski program. Leta 2007 je na Fakulteti za menedžment v Kopru končal še prvostopenjski univerzitetni študijski program. Svojo poklicno kariero je začel v ONZ, nato pa jo nadaljeval v Slovenski vojski kot poveljnik učnega voda. Leta 1994 je končal Šolo za častnike SV. Aprila 2006 se je vrnil z mirovne misije »Althea« v BiH, kjer je bil vodja skupine. Vse do upokojitve je opravljal različne funkcije v poveljstvih enot Slovenske vojske, nazadnje kot načelnik obveščevalno-varnostnega sektorja. Davorin Kopše se lahko pohvali z dobrim poznavanjem slovenske politike, leta 2018 pa je prejel tudi plaketo SDS za posebne dosežke. Je član Curling kluba Zalog, kjer igra v ekipi invalidov. Udeležen je v slovenski ligi, občasno pa tudi v reprezentanci.

(Intervju je bil prvotno objavljen v tedniku Demokracija, 11. aprila 2019.)

nazaj na vrh