Bilo bi pošteno, da Milan Kučan pove imena in priimke nosilcev komunističnih zločinov

  • Napisal  Milan Gregorič / Časnik.si
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
foto: STA foto: STA

Odkrivanje v nebo vpijočih medvojnih in povojnih zločinov sproža žolčne razprave o revoluciji, ki naj bi bila, ob kolaboraciji, eden glavnih vzrokov razkola slovenskega naroda. Dr. Ivan Kristan je tako zapisal, “da je revolucija, v sicer evolutivnem razvoju družbe, pričakovan in v določeni meri nujen prevrat v družbi, ki očisti družbo nezdravih dušečih snovi, in da bi zahteve po obsodbi revolucije, naslovljene Zvezi združenj borcev NOB (ZZB), pomenile skrunitev spomina na vse žrtve, ki so bile potrebne, da smo ustvarili novo državo, pravičnejšo od prejšnje” (Delo, 4. 7. 2009). To je, mimogrede, zelo tvegana izjava, ko pa se je ta domnevno pravičnejša država v nekaj desetletjih sesula kar sama vase.

 

Pri tem ga je v istem mediju Spomenka Hribar opozorila, prvič, da zagovarja filozofijo in prakso revolucije, po kateri so njeni nasprotniki “suha veja, gnojna rana na narodovem telesu“, ki smo jo potem med vojno in po njej tudi dejansko “izrezali”. In, drugič, da predstavlja največjo skrunitev spomina padlih partizanov ravno “vztrajno enačenje NOB in revolucije, zaradi česar se partizanskega boja permanentno držijo tudi zločini revolucije“. Zato je Hribarjeva vztrajala naprej pri svojem predlogu ZZB, “da obsodi revolucijo, in da izda poziv, naj vsi, ki kaj vedo o povojnih pobojih, to povedo in se nehajo skrivati za zavezo molčečnosti“. Edino na ta način se namreč lahko partizanski boj “očisti madeža revolucionarnega nasilja in ohrani vrednote narodnoosvobodilnega boja“, kar pa je do danes izzvenelo v prazno.

Danes že pokojni Justin Stanovnik, predstavnik Nove slovenske zaveze, je ob neki priložnosti še dodal, da smo te ljudi dvakrat ubili. Prvič, “ko so jih gole in pretepene podili na Hrastniški hrib ali pehali v Hudo jamo. Drugič pa takrat, ko so se zavedali, da morajo ubiti tudi njihov spomin, in so na kraje, kjer so ležali, začeli valiti kiklopske skale molka.” In vse to se nam dogaja še potem, ko pa se je zmagovita stran že sama začela sramovati revolucije, se ji na tihem odpovedovati, saj je nihče več ne omenja. Vsi so samo še borci za osvoboditev izpod okupatorja, pa čeprav so po vojni hoteli biti tudi revolucionarji, so si to zapisovali na svoje grobove, postavljali revoluciji spomenike, pisali o njej skladovnice knjig, po njej imenovali trge, ulice ipd.

Več si lahko preberete TUKAJ.

nazaj na vrh