Barbara Riman: Opredelitev, ali si Slovenec ali Hrvat, včasih ni enostavna

Barbara Riman je zaposlena na Inštitutu za narodnostna vprašanja in raziskuje problematiko slovenstva in Slovencev na Hrvaškem. Barbara Riman je zaposlena na Inštitutu za narodnostna vprašanja in raziskuje problematiko slovenstva in Slovencev na Hrvaškem. Foto: Polona Avanzo

Pogovarjali smo se z Barbaro Riman, ki je vlogo predsednice Zveze slovenskih društev na Hrvaškem prevzela z veseljem in odprtim srcem. Z narodno identiteto in življenjem Slovencev na Hrvaškem se ukvarja tudi profesionalno; zaposlena je namreč na Inštitutu za narodnostna vprašanja.

Pred kratkim ste prevzeli vodenje Zveze slovenskih društev na Hrvaškem, za kar vam čestitam. Kaj vam to pomeni? Ste že od nekdaj članica kakšnega slovenskega društva?

Hvala. Vodenje Zveze slovenskih društev na Hrvaškem mi osebno pomeni ogromno čast in odgovornost. Zavedam se, da je to pomembna vloga, zahvaljujem se vsem, ki so me podprli. Tolažim se, da v vsem tem nisem sama. Moram povedati, da za mano stoji Slovenski dom KPD »Bazovica«, predvsem upravni odbor, ki me je predlagal za kandidatko, saj sem že vrsto let članica Slovenskega doma KPD »Bazovica«, ko sem še hodila v srednjo šolo in sem na določen način tudi zrasla s tem društvom. V njem se zares počutim kot doma. Trenutno sem v Upravnem odboru Slovenskega doma KPD »Bazovica«, sem tudi članica Sveta slovenske manjšine Primorsko-goranske županije.

Lahko ob tej priložnosti poveste nekaj o sebi, o tem, iz kakšne družine prihajate? Kakšno mesto je v vaši družini imela pripadnost slovenstvu in slovenščina?

Izhajam iz netipične hrvaške družine. Mama je Slovenka, rojena na Reki; stari starši so se pred drugo svetovno vojno priselili na Sušak, mesto, ki je bilo takrat v Kraljevini Jugoslaviji. Moj oče je iz Vojvodine, iz »folksdojčerske« družine, kjer so se govorile nemščina, hrvaščina in madžarščina. Doma se je govorilo predvsem hrvaško, in sicer zaradi različnih razlogov, predvsem zaradi statusa slovenskega jezika na Hrvaškem v času nekdanje Jugoslavije. Slovensko ali nemško sem govorila s staro mamo, kadar pa so prišli sorodniki iz Slovenije ali Nemčije, smo vsi govorili slovensko ali nemško. Slovenščina in slovenska kultura sta bili pri nas vedno prisotni predvsem prek kuhinje, saj so bile slovenske jedi redno na mizi; tako »štrudel« ni sladica, saj je »štrudel« pri nas doma vedno na mizi in ga ne dojemamo kot nekaj posebnega, ter prek otroških pravljic in pesmic, ki mi jih je pela moja mami. Tudi okolje je zaznavalo, da je moja družina drugačna, in so nas klicali Kranjci. O Sloveniji se je kot o drugi domovini moje mame začelo govoriti po letu 1991. Takrat sem bila že večja in sem dojela razliko, poleg tega pa je bilo za obisk sorodnikov treba prečkati mejo. Spomnim se, da je bila moja mama prvič, ko je šla čez mejo, jezna in se je počutila izgubljeno. Mislim, da se je veliko Slovencev na Hrvaškem takrat počutilo prav tako – da niso več vedeli, kdo so in od kod so.

Kako deluje zveza? Kako je organizirana in kako dejavna so društva Slovencev na Hrvaškem? Koliko jih je?

Zveza slovenskih društev na Hrvaškem je krovna organizacija vseh slovenskih društev na Hrvaškem. Trenutno je na Hrvaškem 16 slovenskih društev, ki delujejo v različnih krajih. Glede na vrsto delovanja so deležni tudi različnega položaja: nekatera društva so zamejska, druga izseljenska. Osnovne naloge zveze so organizacija, združevanje in povezovanje vseh slovenskih društev na Hrvaškem ter oblikovanje skupnih stališč do Republike Slovenije in Republike Hrvaške. Nekatera društva so zelo dobro organizirana in so izjemno aktivna. Druga pa mogoče niso toliko, pa ne zato, ker ne bi radi, ampak ker imajo manj članov. Odvisni smo tudi od količine finančnih sredstev, ki jih prejmemo. Včasih imajo člani društev zelo dobre ideje, a jih ni mogoče v celoti realizirati zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ali majhnega števila članov. Delo, ki ga opravijo člani društev, je namreč predvsem prostovoljno, zato iskreno občudujem aktivnost in prodornost nekaterih društev. Dejstvo pa je, da pogrešamo mlade, ki so danes obremenjeni s težavami, ki jih imamo vsi: zaposlitev, družine, stanovanja, krediti ... In včasih nimajo ne volje ne moči, da bi se vključiti. Upam pa, da nam bo z različnimi ukrepi, ki jih načrtujemo, uspelo pritegniti tudi njih, oziroma vključiti tudi čim več otrok.

Pojma zamejstvo smo najbolj vajeni v povezavi z Italijo in Avstrijo – kje vse pa živijo Slovenci na Hrvaškem kot avtohtona manjšina?

Na Hrvaškem obstaja tudi zamejstvo, a ga je na nek način težko določiti predvsem zaradi različnih politično-zgodovinskih razmer, v katerih živita oba naroda. Poleg tega so si jezika in kulturi zelo podobni, tako da zelo hitro pride do »dobre« integracije. Določeni kraji na Hrvaškem pa so zaznamovani kot področja, kjer so Slovenci avtohtona manjšina. To so kraji ob meji z Republiko Slovenijo: severna Istra, reško zaledje, nekateri deli Gorskega Kotarja in Medžimurje. Mislim pa, da bi bilo treba narediti dodatne znanstvene raziskave. Slovenci na Hrvaškem so, kot sem omenila, razdeljeni na zamejce in izseljence. Tako nas je razmejila Slovenija. Zamejci so tisti, ki živijo v obmejnih županijah na Hrvaškem. Na Hrvaškem imamo Slovenci status manjšine in imamo enake pravice kot vsi drugi manjšinci. Pomislite, v hrvaško ustavo je vpisanih 22 manjšin.

Kam naj prištevamo tiste Slovence, ki so Hrvaški pripadli po arbitraži? Kako pravzaprav vi sami gledate na arbitražo? Se bodo ti Slovenci, ki so se po novem znašli v zamejstvu, po vašem mnenju pridružili kakšnemu slovenskemu društvu? Ali so se morda že?

Kako se počutijo, mislim, da vedo samo oni in da nihče ne more vplivati na njihove občutke. Žal mi je, da imata Slovenija in Hrvaška različna odprta vprašanja, ki posredno vplivajo tudi na položaj Slovencev na Hrvaškem. Mislim, da Slovenci na Hrvaškem večinoma nimajo težav, saj so le redki imeli nevšečnosti ali so bili diskriminirani. No, vseeno pa to vpliva na občutek in vsesplošni položaj posameznika – namreč da si pripadnik manjšine, da si Slovenec. Mogoče pa mediji včasih to preveč poudarjajo. Če bi poročali tudi o pozitivnih primerih medsosedskega sodelovanja, bi se tudi Slovenci na Hrvaškem počutili bolje. Bili smo zelo ponosni, ko so pisali, kako so gasilci iz Slovenije darovali drago opremo gasilcem v Šibeniku po enem velikem požaru. Ponosni smo, kadar novinarji omenjajo Matjaža Keka kot uspešnega trenerja NK Rijeka. Verjamem, da obstajajo številni različni lepi in svetli primeri povezovanja in skupnega delovanja, ki so bodisi pozabljeni bodisi ne dobijo dovolj medijskega prostora. Če bi bilo drugače, bi nam bilo lažje biti Slovenec (Slovenka) na Hrvaškem.

Na Hrvaškem, kot mi je znano, živijo tudi Slovenci, ki so se tja preselili. Ali torej tudi ti spadajo v kategorijo Slovenci po svetu? Imata ti dve, če se tako izrazim, kategoriji Slovencev na Hrvaškem ločena društva, ali pa le-ti ne igrata vloge?

Kako ločiti tistega, ki se je priselil na Hrvaško, od tistega, ki tu živi več generacij? Mislite, da bi ostalo še kaj tistih avtohtonih Slovencev, če ne bi prihajali tudi »izseljenci«? Vi ne veste, kako smo srečni, če se kdo priseli iz Slovenije in prinese še malo dodatne energije! Omenila sem že, da nas Slovenija tako ločuje in na slovensko skupnost na Hrvaškem kot na skupnosti, ki jih je treba ločiti. Število Slovencev na Hrvaškem je od leta 1991 tako padlo, da če bomo gledali, kdaj in zakaj se je kdo priselil na Hrvaško, sploh ne bomo več obstajali. Med sabo, ne glede na to, ali smo v očeh Slovenije izseljenci ali zamejci, izjemno dobro sodelujemo, in prepričana sem, da bo tako tudi v prihodnje. Mi namreč ne čutimo razlike. Tudi hrvaška država ne vidi razlik znotraj slovenske manjšine: vsi imamo enake pravice, samo izboriti si jih moramo. Poleg tega se dogaja tudi, da so nekateri člani izseljenskih društev, to so predvsem društva v Splitu, Zadru, Šibeniku, Dubrovniku in Osijeku, že tretja ali celo četrta generacija Slovencev, ki so se tam naselili še v času Kraljevine Jugoslavije.

Zaposleni ste na Inštitutu za narodnostna vprašanja in ste se, če se ne motim, ukvarjali z raziskavo »Splošni položaj mladih v slovenskem zamejstvu«. Kako je hoditi po terenu in do kakšnih zaključkov ste prišli?

Na INV sem zaposlena od leta 2006 in od takrat raziskujem problematiko slovenstva in Slovencev na Hrvaškem. Omenjena knjiga »Splošni položaj mladih v slovenskem zamejstvu« je prva od 4 publikacij, ki je nastala na temelju projekta »Mladi v slovenskem zamejstvu: družbeni in kulturni konteksti ter sodobni izzivi«. Projekt se je izvajal od oktobra 2013 do septembra 2016, financiral pa ga je ARRS. Sodelovali so raziskovalci iz zamejstva; nosilka projekta je bila dr. Vera Kržišnik-Bukić (INV), sodelavci pa dr. Štefka Vavti, Milan Obid (Slovenski znanstveni inštitut, Celovec), mag. Martina Piko-Rustia (Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, Celovec), dr. Devan Jagodic (Slovenski raziskovalni inštitut, Trst), dr. Zaira Vidau (Slovenski raziskovalni inštitut, Trst), dr. Katalin Hirnök Munda (INV), dr. Sonja Novak Lukanovič (INV), dr. Mojca Medvešek (INV) in jaz. Vmes je izšla tudi druga knjiga »Identitetne opredelitve mladih v slovenskem zamejstvu«. To ni bil moj prvi odhod na teren. Obmejno območje z obeh strani meje sem spoznala zelo dobro in sem vesela, ker sem pri tem spoznala ogromno ljudi in tako verjetno nekoliko bolje razumem, kaj pomeni živeti na meji, biti včasih omejen zaradi slabe infrastrukture (cestne, institucijske) in iskati možnosti za čim lažje življenje. Spoznala sem, da identiteta in opredelitev, ali si Slovenec ali Hrvat, včasih nista enostavni in sta zelo zapleteni. Na to narodno identiteto vplivajo številni dejavniki: objektivni in subjektivni. V zahtevnem položaju pa se pogosto nahajajo predvsem mladi.

Koliko Slovencev pravzaprav živi na Hrvaškem?

Na Hrvaškem trenutno ni najboljši čas biti manjšinec, na kar kažejo tudi številke: po popisu prebivalstva leta 1991 je bilo zabeleženih 22.376 Slovencev, leta 2001 13.173, leta 2011 pa samo še 10.517. Od tega je bilo po zadnjem popisu samo 539 mladih oz. Slovencev v starostni skupini od 15 do 29 let. Če se še ustavimo pri številkah, je kot enega izmed fenomenov treba izpostaviti, da je bilo na Hrvaškem vedno več Slovenk kot Slovencev: po popisu leta 2011 je bilo zabeleženih 7171 Slovenk in le 3346 Slovencev. Po rezultatih raziskave, ki so bili prikazani v omenjeni knjigi, imajo mladi Slovenci na Hrvaškem visoko izobrazbo, živijo v županijah, ki statistično izkazujejo nižjo stopnjo tveganja revščine ter običajno izkoristijo možnost nadaljnjega izobraževanja in pridobitve štipendije v Sloveniji. Relativno visok delež mladih ima dvojno državljanstvo: hrvaško in slovensko. Najverjetneje je tako zaradi pogostega prehajanja meje pa tudi zato, ker dvojno državljanstvo obmejnim prebivalcem olajša včasih zelo zapletene birokratske postopke. Slovensko državljanstvo jim olajša tudi iskanje zaposlitve ali nadaljevanje šolanja v Sloveniji.

Se mladi Slovenci na Hrvaškem (podvprašanje: jih je med njimi veliko iz mešanih družin?) želijo preseliti v Slovenijo? Se učijo slovenščino? Oba naroda sta slovanska, zato me zanima, kako je s pripadnostjo? Je kaj drugače kot denimo pri Slovencih v Italiji?

Mladi na Slovenijo še vedno gledajo kot na državo na zahodu. Ko je Slovenija stopila v EU, je bilo slovensko državljanstvo zelo cenjeno, predvsem za tiste, ki so veliko potovali ali želeli delati v Sloveniji ali drugje v EU. Danes, ko se stremi k vsesplošni mobilnosti, je običajno, da obstaja želja po potovanjih in pridobivanju različnih izkušenj. Tisti, ki so večkrat obiskali Slovenijo in sorodnike, ali imajo različne vezi s Slovenijo, se lažje odločijo in odidejo v sosednjo državo. Zlasti Ljubljana je zelo priljubljeno mesto za nadaljevanje študija.
Raziskave so pokazale, da je mladim na Hrvaškem bolj pomemben slovenski jezik kot narodna pripadnost. Je zelo pomemben, ker je eden od kazalnikov narodne identitete. Trenutno pa je na Hrvaškem slovenščina v nekoliko slabšem položaju. Jezik se namreč najlažje ohranja, če se prenaša iz generacije v generacijo. Ampak zaradi drugačnega odnosa do slovenskega jezika na območju nekdanje Jugoslavije, kjer je bilo celo nezaželeno, da bi se slovenski jezik uporabljal, pa se je zgubil. Poleg tega sta v času med letoma 1945 in 1991 na Hrvaškem stalno delovali le dve slovenski društvi, dve pa občasno. Danes na Hrvaškem obstaja »izgubljena generacija«, Slovenci, ki niso imeli možnosti institucionaliziranega učenja slovenskega jezika. Slovenščina se je govorila v krogu družine in v slovenskih društvih. Po 1991 letu pa se je situacija nekoliko izboljšala. Sprememba se odslikava v povečanju števila slovenskih kulturnih društev ter v bolj aktivnem delovanju slovenske manjšine na področju učenja in ohranjanja slovenskega jezika.

Nekje sem slišala, da se na nekaterih osnovnih šolah na Hrvaškem poučuje tudi slovenščina. Lahko o tem poveste kaj več?

Slovenski jezik se na Hrvaškem poučuje že na ravni predšolske vzgoje, gre za t.i. igralne urice, ki potekajo dvakrat na teden po 60 minut v državnem vrtcu. Obstaja seveda želja organizirati celodnevni slovenski vrtčevski program, vendar do realizacije še ni prišlo zaradi težav s kadrom in verifikacijo programa. Sicer pa možnost učenja maternega jezika, ki ni hrvaški, v hrvaških šolah (osnovnih in srednjih) obstaja v treh oblikah: model A, model B in model C. V grobem povedano: model A pomeni, da pouk poteka v jeziku in pisavi manjšine, učenje hrvaščine pa je obvezno, model B pomeni, da je šola dvojezična, model C pa, da pouk maternega jezika manjšine poteka od 2 do 5 ur na teden kot izbirni predmet. Trenutno na Hrvaškem v več osnovnih in srednjih šolah pouk slovenščine poteka samo po modelu C. Slovenščino so sicer začeli poučevati v Osnovni šoli Štrigova, kjer je pouk slovenščine trajal le eno šolsko leto, in sicer 2007/08. Od šolskega leta 2009/10 dalje poteka pouk slovenskega jezika v OŠ Pećine na Reki, od 2013/2014 v OŠ Andrije Mohorovičića v Matuljih in podružnični šoli v Jušičih. Od leta 2016 poteka pouk slovenščine tudi na OŠ Vazmoslava Gržalja v Buzetu, od lani pa še v OŠ Kozala na Reki. Na srednješolski ravni pa slovenščino od šolskega leta 2011/2102 dalje poučujejo na Drugi gimnaziji v Varaždinu, od 2013/14 dalje na gimnaziji v Pulju ter na Srednji šoli za uporabno umetnost in oblikovanje v Pulju. Večina učencev je vsaj po starih starših slovenskega rodu, nekaj pa je tudi učencev, katerih starši so prepoznali uporabnost slovenščine kot sosednjega jezika. Seveda obstajajo tudi možnosti tečajev slovenščine v slovenskih društvih za mlade in starejše ter dopolnilnega pouka slovenskega jezika, ki ga financira MIZŠ. Slovenščino na osnovnih šolah in drugje poučujejo tudi v okviru različnih projektov ter na visokošolski ravni.

Ali je mogoče posplošiti pogled Slovencev na Hrvaškem na Slovenijo, na dogajanje v njej, in česa si želite vi za Zvezo slovenskih društev na Hrvaškem oziroma za Slovence na Hrvaškem?

Slovenci na Hrvaškem Slovenijo doživljajo različno, kar je zelo odvisno od posameznika, namreč kakšne občutke ima in kakšen je njegov subjektivni odnos do Slovenije. Veliko sem se pogovarjala s Slovenci, tudi tistimi, ki niso člani društev in so pogosto izražali domotožje. Veste, Slovenci na Hrvaškem nimajo svojih dnevnikov, včasih je izjemno težko slišati slovensko besedo, doživeti nekaj slovenske kulture na Hrvaškem. Pritožujejo se, da ne morejo gledati slovenske televizije, saj nekateri kraji sploh ne lovijo slovenskih radijskih ali TV-programov. Slovenci na Hrvaškem so predvsem starejša skupnost, zato vsi ne obvladajo računalnika; tako ne morejo poslušati slovenskega radia prek spleta, kar bi marsikomu veliko pomenilo. Jezikovna pregrada med mladimi je velika. Po hrvaškem radiu in televiziji se o slovenski kulturi govori izjemno malo. Če kdaj zavrtijo kakšno slovensko pesem, je to Predin, in s tem se zgodba konča. Želim si, da bi Slovenci in Hrvati dejansko živeli skupaj in se česa naučili od prebivalcev obmejnih vasic. Rada bi, da bi se med sabo podpirali in drug drugemu dali možnost, da bi se zares spoznali. Verjetno imam zelo idealistične poglede na svet in želje so podobne tem. Rada bi, da se delovanje zveze uspešno nadaljuje, da bi člani slovenskih društev uresničili svoje želje, kot sta pridobitev prostorov, kjer bi lahko hranili arhiv društva, ali uresničitev želenega programa. Vsem slovenskim društvom želim čim več mladih v svojih vrstah, čim več elana, dobre volje in uspešnega delovanja še naprej.

 
Barbara Riman je rojena na Reki na Hrvaškem, ker je končala gimnazijo. Leta 2005 je diplomirala na Filozofski fakulteti Univerze na Reki. Nekaj časa je delala kot profesorica zgodovine in hrvaškega jezika na reških osnovnih šolah. Od leta 2006 je zaposlena kot mlada raziskovalka na INV. Doktorirala je leta 2011 na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani s temo »Slovenci v Istri, Gorskem kotarju in Kvarnerju od leta 1918 do leta 1991«. Trenutno je zaposlena na INV v Ljubljani, od marca 2017 pa je vodja reške enote INV na Hrvaškem. Kot prostovoljka je vključena v poučevalni proces na Filozofski fakulteti Univerze na Reki. Aktivna je pri slovenski skupnosti na Reki, od maja 2018 pa je predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem. Je poročena in mati treh otrok.


Člani Zveze slovenskih društev na Hrvaškem so naslednja slovenska društva:

- Kulturno prosvetno društvo Slovenski dom, Zagreb
- Slovenski dom, kulturno prosvetno društvo Bazovica, Reka
- Slovensko kulturno društvo Triglav, Split
- Kulturno društvo Slovencev Dr. France Prešeren, Šibenik
- Slovensko kulturno društvo Lipa, Dubrovnik
- Slovensko kulturno društvo Istra, Pulj
- Slovensko kulturno društvo Snežnik, Lovran
- Slovensko kulturno društvo Lipa, Zadar
- Kulturno društvo Slovenski dom Karlovec, Karlovec
- Društvo Slovencev Labin, Labin
- Slovensko kulturno društvo Stanko Vraz, Osijek
- Slovensko kulturno društvo Lipa, Buzet
- Slovensko kulturno društvo Oljka, Poreč
- Slovensko kulturno društvo Nagelj, Varaždin
- Slovensko kulturno društvo Gorski kotar, Tršće
- Slovensko kulturno društvo Ajda, Umag

nazaj na vrh