(TO JE NJENA ZGODBA) Katarina Pajnič: V tujini slovenstvo ni samoumevno; za vsako slovensko besedo se je treba boriti

  • Napisal  Lucija Kavčič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
(Slika. osebni arhiv Katarine Pajnič) (Slika. osebni arhiv Katarine Pajnič)

Magistra socialne in politične geografije, živi v Avstriji, aktivna v društvu dvojezičnega vrtca Mohorjeva v Celovcu in v slovenskem društvu SPD Gorjanci Kotmara vas ter vodja projekta za prepoznavnost avstrijske Koroške s turističnega slovenskega vidika – to je Katarina Pajnič in to je njena zgodba.

Katarina Pajnič  prihaja z Dolenjske, z dežele in bila prva hči v družini z enajstimi otroki. Ima pet mlajših bratov in pet mlajših sester. Kot pripoveduje, je bila vedno večina ljudi presenečenih, če ne šokiranih, ko je povedala, iz kako velike družine prihaja. Sledilo je veliko vprašanj: kako in kam hodijo na morje ali na obiske, našel se je tudi kdo, ki je vprašal, kakšne lonce imajo in podobno. A kot pravi Katarina, se je na to navadila; celo na zafrkancije vrstnikov, ko je ugotovila, da je inteligentnejša od teh, ki so jo dražili, in se ji ni treba truditi za socialno vključevanje. Tudi za pomoč ji ni bilo treba prositi, večkrat pa se je zgodilo, da so za pomoč prosili drugi njo. Gimnazijsko šolanje je Katarina nadaljevala v Kočevju ter preživljala lepo in veselo mladost, potem pa se je vpisala na Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani, na Oddelek za geografijo ter tam diplomirala in magistrirala s področje politične in socialne geografije. Od tedaj ne živi več doma. »Če se kdaj pritožujem glede zaposlitve, vedno pomislim na obdobje, ko sem izbirala študij in sem se, čeprav bi lahko študirala karkoli, odločila »le« za geografijo, ter začutim, da je bilo tako prav,« pripoveduje Katarina Pajnič, ki sta jo že v času šolanja zanimala zamejstvo in izseljenstvo, če posebej, ko se je prvič srečala z dejstvi, da živi neposredno ob meji, a izven Slovenije, ogromno Slovencev, ki so zaradi usodnih zgodovinskih določitev poteka meja postali izključeni iz matične domovine, a kljub vsemu ohranjajo narodnostno zavednost. »Izseljenstvo Slovencev pa ima dolgo zgodovino in nasploh daje močen pečat v slovenski družbi, Slovenci so se v številnih obdobjih in iz nešteto razlogov izseljevali na vse konce sveta. Tako kot jaz,« je dejala Katarina.

Iskreni in delavni

 »Koroški Slovenci so iskreni, delavni in od določene stopnje dalje precej odprti ljudje. Ne odprejo se ne prehitro in ne preveč, kot je to sicer značilno za narode bivše Jugoslavije. Ne želijo biti nikomur nič dolžni in tudi ne pričakujejo ničesar velikega od drugih. Kot taki so mi zelo všeč, ustrezajo mojemu karakterju,« opisuje koroške Slovence Katarina, ki med njimi živi že 14 let. Najbolj jo navdušujejo njihova vnema v boju za slovenstvo, aktivna vključenost v manjšinsko društveno, kulturno in politično življenje. Biti samozavesten Slovenec, govoriti slovensko in delovati v slovenskem okolju je njihova dolžnost in hkrati privilegij; vsaj za veliko večino koroških Slovencev to prav zagotovo velja, pravi Katarina. Večkrat si zaželi, pa tudi glasno izreče in napiše, da bi bilo dobro, če bi imeli tudi Slovenci v Sloveniji v sebi vsaj delček te slovenske gorečnosti. Priznava pa, da je tudi sama začela ceniti narodnostno zavednost šele po tem, ko je začela živeti v tujini. Prej so jo manjšinska in izseljeniška tematika ter problematika zanimale »samo« strokovno, naključja pa so nanesla, da je ravno ob raziskovanju slovenske manjšine na Hrvaškem spoznala svojega partnerja, sicer koroškega Slovenca.

Enostavna sreča

Življenje na avstrijskem Koroškem ni preveč drugače od življenja v Sloveniji, tudi Ljubljana je blizu; najbolj negativna je bila aklimatizacija na precej manjši in manj aktiven Celovec, priznava Katarina, ki zdaj z družno živi 10 km JZ od Celovca, na podeželju, kjer imajo z veliko hišo z zelenjem, rožami in tudi zelenjavnim vrtom veliko veselja, otroka pa čudovit prostor za igranje. Sicer pa Katarina  ne ločuje življenja med večino in manjšino ter se dobro razume z ljudmi različnih narodnosti. Na Koroškem je namreč precej potomcev izseljencev oz. beguncev pred jugoslovansko vojno v 90-ih letih: Bosancev, Hrvatov in Srbov. Večinoma pa se Katarina giblje v družbi Slovencev in do sedaj v vseh letih bivanja v Avstriji z nemško govorečo večino še ni imela negativnih izkušenj v povezavi s slovenstvom. »Med koroškimi Slovenci pa se o preteklih negativnih dogodkih zelo veliko govori. In zelo boli,« pripoveduje Katarina Pajnič in v isti sapi nadaljuje, da je ob priselitvi tako dobila celo dve zaposlitvi hkrati, kar gre morda pripisovati njenim delovnim izkušnjam, morda dejstvu, da tekoče govori štiri jezike ali pa je bila vse skupaj čisto enostavno sreča.

Aktivno obdobje

Katarina Pajnič kot sekretarka že osmo leto prostovoljno deluje v društvu Naš otrok dvojezičnega vrtca Mohorjeva v Celovcu in sodeluje v Slovenskem kulturnem društvu SPD Gorjanci v njenem domačem kraju. Poleg tega v Sloveniji in v Avstriji predava o spremembah zakonodaje pri opravljanju storitev v Avstriji. Domov z dela običajno prihaja ob šestih zvečer, po čisto normalnem »avstrijskem ritmu«, če pa je na kakšnem predavanju v Slovenji ali Avstriji, pa še kasneje. Pred pol leta se je Katarina lotila še projekta prepoznavnosti avstrijske Koroške s turističnega, a hkrati slovenskega vidika, zato je za njo zares aktivno obdobje. Sprašuje se, koliko Slovencev je že obiskalo slovenske znamenitosti na avstrijskem Koroškem, koliko prebivalcev Slovenije ve, da tu živijo Slovenci, s katerimi se lahko komunicira v slovenskem jeziku in koliko ji ve, da imajo vsi kraji na južnem Koroškem tudi slovensko poimenovanje: na primer Celovec je slovensko ime mesta, čeprav ima tablo le z enojezičnim napisom Klagenfurt. Katarina tudi raziskuje, kje Slovenci iščejo informacije o slovenskih in ostalih atrakcijah avstrijske Koroške v slovenskem jeziku, namen njenega projekta pa je oblikovanje seznama slovenskih ponudnikov storitev na avstrijskem Koroškem, to je seznama ponudnikov, ki govorijo slovensko. Katarina je pripravila brošuro o glavnih turističnih  destinacijah avstrijske Koroške v slovenščini, odprla spletno stran https://avstrijskakoroska.wixsite.com/website, prvo tovrstno Facebook stran: https://www.facebook.com/avstrijskaKoroska, YouTube kanal in Instagram, vse pod nazivom Avstrijska Koroška. S promocijo turističnih krajev avstrijske Koroške vabi Slovenijo k čim boljšemu poznavanju slovenskih značilnosti avstrijske Koroške.

2% premalo

Kot nam je zaupala Katarina Pajnič, sta projektu na razpisu Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu zmanjkala le pičla 2 % in tudi sicer ga nobena uradna inštitucija v Sloveniji s finančne plati ne podpisa. »Za Slovenijo je to Avstrija. Kamorkoli se obrnem, vedno odgovori v enako smer. Ne da se. Ne moremo. Ne smemo. Tak je zakon. Obrnite se morda še na »to in to inštitucijo«. Od Poncija do Pilata. Za menoj je pol leta promocijskega dela, pa celo kako trdo poleno mi je bilo vrženo pod noge,«  pripoveduje Katarina Pajnič o svojih izkušnjah z inštitucijami v Sloveniji, zato Slovenijo zdaj tako tudi vidi – kot državo, kjer se išče izgovore in ne racionalnih rešitev. Kjer je polno predpisov, česa vse se ne sme. Precej časa lahko mine, preden posije žarek upanja in se najde človek akcije, s pomočjo katerega se da kaj urediti. »Veseli me, da vsakodnevno na socialnih medijih med številnimi sledilci srečujem pozitivne somišljenike in navdušence nad projektom, kar mi daje voljo do dela v prihodnje. Ne predam se zlahka!« še pravi Katarina Pajnič.

Zelišča in sirupi

Katarinini hobiji so precej povezani z dejavnostmi v slovenskem okolju in malo prostega časa, ki ji ga ostane, najraje preživi ob svojih dveh otrocih in partnerju. Sin Gorazd bo kmalu star 13 let, končuje drugi letnik Slovenske gimnazije v Celovcu in puberteta z vso močjo trka na vrata. Hči Živa bo kmalu dopolnila 8 let in ima svoje obveznosti v drugem razredu ljudske šole v Kotmari vasi, igra flavto, oba pa nastopata v Slovenskem društvu Gorjanci, v lutkovni skupini najmlajših. Sobote so namenjene vajam, kar nekaj popoldnevov pa so lutkarji v zadnjih mesecih nastopali po vsej Koroški. »Letos poleti ima naša družina na urniku lep dogodek: po 14 letih skupnega življenja se bova s partnerjem poročila. Povabljeni gostje pridejo od Norveške do juga Slovenije in se bomo skupaj veselili,« nam z veselim nasmehom zaupa Katarina, ki jo že nekaj let pomirja in navdušuje priprava domačih zeliščnih čajev, sirupov in napitkov, za katere ima navdušene odjemalce, ki vsako zimo nestrpno čakajo sveže čajne paketke. »Koliko vsega koristnega iz narave smo ljudje zavrgli oz. v kratkem času pozabili in zamenjali za zdravila v embalaži!« pravi Katarina, ki otrokoma rada nalije domačega zdravilnega čaja. Vesela je, da jo je letos ob lepem, sončnem vremenu, ko je za nabiranje zdravilnih zelišč in cvetov najprimernejši čas, lahko nadomestila že njena sedem letna hči, in imajo zdaj svež bio-čaj. Doma je treba ob večerih in sobotah poskrbeti tudi za velik zelenjavni vrt ob hiši, ki ga imajo, kot se rada pošali Katarina, namesto fitnessa in solarija, ki ju številni drago plačujejo.

Zavedno slovenstvo

Katarina poudari še eno pomembno dejstvo – namreč, da če bi ostala v Ljubljani, zagotovo ne bi postala članica kakšnega društva, kaj šele lutkarske skupine ali da bi bila odbornica vrtca. Življenje v manjšini je v tem pogledu drugačno. In ravno to življenje je Katarini dalo več informacij o funkcioniranju in dihanju slovenske manjšine kot diplomski in magistrski študij manjšinskih vprašanj na univerzi v vseh letih njenega intenzivnega študija skupaj. Življenje pač ostaja najboljša šola. »Katarina Pajnič opozori, da se lahko z vsakim zavednim posameznikom slovenska skupnost v Avstriji krepi. V Sloveniji je pojem slovenstva samoumeven, raba slovenščine vedno in povsod ravno tako, v tujini pa se je potrebno za vsako slovensko črko in vsako besedo boriti. In preživijo in privilegije slovenstva uživajo le najbolj aktivni, še pove Katarina. Pred kratkim je  imela snemanje oddaje na RTV Slovenija in ko je oddajo omenila družini in prijateljem, so bili navdušeni, Katarini pa je bilo nerodno, ker po vseh dolgih letih bivanja v tujini oddaje sploh ni poznala. Kako se je treba za slovenstvo boriti vsak dan sproti, ji je dobro znano: na območju, kjer živi, ni na voljo ne slovenske televizije, ne radija, ne časopisov. Zvečer, že v postelji, na mobilnem telefonu morda na hitro pregleda glavne slovenske novice, tako da odmevne dogodke pozna, vendar pa pravi, da življenja v Sloveniji ne more več subjektivno in samozavestno ocenjevati. Zato pa Slovenijo pogosto obiskuje in jo v sklopu projekta na avstrijskem Koroškem tudi predstavlja.

nazaj na vrh