Sopranistka Theresa Plut: Zaradi ljubezni nazaj v domovino starih staršev

Sopranistka Theresa Plut. Sopranistka Theresa Plut.

Solistka sopranistka Theresa Plut je doma iz Vancouvra v Kanadi, kjer je odraščala v slovenski izseljenski družini. Ustalila se je v Ljubljani, kjer poučuje na akademiji za glasbo, Kanado pa skupaj z otrokoma obišče vsako leto med počitnicami. To je njena zgodba.

Kanadska Slovenka Theresa Plut je v Vancouvru v Kanadi odraščala v slovenski družini, doma so večinoma govorili slovensko, še posebno s starimi starši, s katerimi so govorili izključno slovensko. Seveda so jedli tudi slovenske jedi, od potice in štrukljev do goveje juhe. Theresa Plut ima dva mlajša brata ter nekaj bratrancev in sestričen, ki živijo v Kanadi. »Lahko rečem, da prihajam iz glasbene družine,« pravi Theresa. Njena mama je namreč skrbela, da so vsi otroci znali otroške slovenske pesmi in so jih na vsakem potovanju prepevali v avtu, pozneje, ko so bili večji, tudi štiriglasno. Tudi sicer je imela glasba v družini pomembno vlogo: sama je igrala klavir, en brat violino, drugi pa kitaro in bobne. Vsi so peli v zboru in obiskovali na koncerte. »Izjemno dobro se razumemo, kar danes na žalost ni tako samoumevno, in vsako leto komaj čakam, da ju spet vidim. Vsako leto grem z otroki domov in pri starših ostanemo od 4 do 6 tednov,« pove Theresa.

Idealno otroštvo

Theresino otroštvo, kot pravi, je bilo idealno – brezskrbno, polno ljubezni, zavezanosti in potrpežljivosti. V Vancouvru je bilo takrat precej družin iz Slovenije, ki so se veliko družile, še posebno ob praznikih, pa za materinski dan, skupaj so hodili na piknike in praznovali obletnice. Vsako srečanje je bilo »fešta«, se spominja Theresa, kjer ni manjkalo domačih vin in žganja, harmonike in štiriglasnega zbora. »To smo bili seveda mi vsi. Imela sem veliko prijateljev, ki so bili po starših Slovenci, tako kot jaz.« Theresini stari starši, sicer doma iz Bele krajine, so živeli v vasi Osoyoos, 500 kilometrov v notranjost Britanske Kolumbije, na meji ZDA, se spominja Theresa Plut: »Vsako poletje smo se pet ur vozili skozi Skalno gorovje, da smo prišli do njih in tam preživeli nekaj tednov počitnic. Osoyoos so pomagali graditi prav Slovenci, obdelovali so zemljo in imeli veliko vlogo v družbi. Spomnim se, da sem kot otrok mislila, da gremo vsako leto na počitnice v Jugoslavijo, ker smo v Osoyoosu z vsemi govorili izključno slovensko: s strici in tetami, prijatelji in starimi starši, saj so bili vsi Slovenci.«

Ne prenese nepravičnosti

Theresa Plut je obiskovala katoliško dvojezično osnovno šolo, v kateri je bil poleg angleščine učni jezik tudi francoščina. Zaradi slovenščine, ki jo je govorila doma in s sorodniki ter prijatelji, pa bi se lahko reklo, da je odraščala kar trojezično. V šoli so imeli učiteljice iz Francije, pozneje tudi iz Quebeca, francoskega dela Kanade. »V šoli pa tudi na univerzi in akademiji sem bila vedno pridna in uspešna, imela sem same odlične ocene, tukaj ni nič zanimivega dodati,« pove Theresa. Odraščanje v Kanadi je bilo zanimivo tudi zato, ker je prebivalstvo Kanade z vseh koncev sveta in je imela prijatelje s Filipinov in Kitajske, iz Rusije, Kolumbije in Indije pa tudi od drugod. »Nekateri so bili Judje, drugi muslimani, sikhi ali ateisti, prihajali smo iz različnih kultur, kar je bilo vedno pozitivno sprejeto in zanimivo. Nikoli nisem imela občutka, da bi nas to ločevalo. Podpora drugih kultur je v Kanadi samoumevna – tako sem pač odraščala, zato danes res ne razumem tolikšne nestrpnosti do drugih kultur, saj smo vsi ljudje, ki želimo v miru živeti in si želimo najboljše za svoje potomce,« pravi Theresa. Zato je samoumevno, da si je izbrala življenjska vodila, kot so: »Ravnaj z drugimi tako, kakor si želiš, da bi ravnali s teboj. Bodi pošten, prijazen in prijateljski; življenje je kratko, zato delaj, kar je prav, in spremeni na bolje – če ne svojega življenja, pa življenje koga drugega.« Theresa okoli sebe ne more trpeti nepravičnosti in netolerance; če začuti, da se pogovor nagiba v takšno smer, ga raje hitro prekine, saj se ne želi obdati z negativnostjo. Poskuša živeti z zgledom. 

Glasba kot poklic

Kot otrok je Theresa Plut izjemno rada hodila k zboru. V Vancouvru je začela peti v znamenitem Vancouver Bach Children’s Chorus, katerega članica je bila kar 9 let. Potovali so na različna pevska tekmovanja, tudi v Francijo in Anglijo, ter pobirali prve nagrade. »Izjemno sem uživala. Še danes, kot solistka, včasih pogrešam večglasno petje v harmoniji. To je nekaj čarobnega, da lahko skupina ljudje ustvarja tako zelo lepo glasbo, kot je na primer Ave Marie Gustava Holsta ali Salut Printemps Fauréja,« pripoveduje Theresa, ki ji je petje tako priraslo k srcu, da je nekoč na turneji v Angliji pomislila, da bi si petje izbrala za poklicno pot. Ko se je potem vrnila v Kanado, je opravila sprejemne izpite za Univerzo McGill v Montrealu, pozneje pa jo je študijska pot popeljala v Zürich in Stuttgart, nato pa je nekaj let kot solistka nastopala v različnih opernih hišah v Nemčiji, saj so jo takoj po študiju zaposlili v Deutsche Oper am Rhein v Düsseldorfu. Pela je glavne vloge, kot so Kraljica noči, Blonde, Rosina, Casilda, Olympia, Ophelia, Serpetta, kot tudi stranske vloge, saj je morala kot članica solističnega ansambla pokriti vse. Pogosto je bilo treba tudi vskočiti namesto bolne kolegice; nastopala je v Kaiserslauternu in Winterthurju v Švici, pela je tudi koncerte, oratorije in maše. »V Nemčiji je veliko več dela za pevca, je pa tudi precej več pevcev in zato je konkurenca zelo velika,« pripoveduje naša sogovornica. Natopila je še na Tajskem, Kitajskem, v Kanadi; tudi zadnja turneja z Anno Netrebko in slovenskimi filharmoniki leta 2012 je bila čudovita izkušnja.

Selitev v Ljubljano

Med študijem v Zürichu je Theresa spoznala svojega bodočega moža, ki je takrat v Ljubljani igral hokej z njenim bratrancem. »Tri leta sem podpirala letalsko družbo Adria na relaciji Zürich–Ljubljana, potem pa še štiri leta Deutsche Bahn na progi Stuttgart/Düsseldorf–Ljubljana. Po 7, 8 letih razmerja na daljavo se je eden od naju moral odločiti, kje bova skupaj živela, in v Ljubljano sem prišla jaz,« se smeje spominja Theresa, ki se je po nekaj letih solističnega dela v opernih hišah v Nemčiji zaradi ljubezni preselila v slovensko prestolnico, kjer v strokovnih krogih ni poznala nikogar, saj ni diplomirala na ljubljanski glasbeni akademiji. Ker tudi nje ni nihče poznal, se je morala na začetku veliko dokazovati. O glasbeni sceni v Ljubljani se je sicer že pred selitvijo pozanimala in se prijavila tudi na avdicijo za novi operni studio v SNG Opera in balet Ljubljana, medtem ko je bila ravno sredi prvega letnika magistrskega študija v Zürichu. Čeprav je bilo njeno znanje slovenščine, kot sama pravi, precej slabše kot sedaj, je bila na avdiciji uspešna in so jo povabili v operni studio. Ponudbo je morala odkloniti, ker je želela končati študij v Zürichu, komisija pa jo je radodarno nagradila s štipendijo opernega sklada Ljubljane, za kar je bila hvaležna.

Profesorica na akademiji

Po selitvi v Ljubljano je Theresa precej hitro dobila zaposlitev, najprej je nekaj tednov poučevala angleščino v jezikovni šoli Berlitz, nato pa se je zaposlila na glasbeni šoli Vič-Rudnik, kjer je čez noč dobila 18 učencev klavirja. Kot se spominja, so bili začetki stresni, saj ni poznala slovenske glasbene terminologije: »Angleško, francosko in nemško že, ampak slovensko ne,« se spominja Theresa, ki je povedala še, da se je slovenske terminologije naučila kar od učencev, ko je preverjala, kaj znajo. Pozneje je nekaj let učila še na glasbenih šolah na Vrhniki in v Zavodu sv. Stanislava, medtem je že sodelovala z orkestrom RTV in filharmonijo. »Kot samostojna umetnica imam res premalo dela, da bi lahko iz tega plačala račune. Zelo rada delam z otroki, ampak raje vidim rezultate svojega pedagoškega dela pri študentih na univerzitetni ravni, saj naj bi se ti posvetili samo glasbi, gre namreč za njihov prihodnji poklic,« priznava Theresa Plut, ki je pred nekaj leti začela solo petje poučevati na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Ker je vsako poletje v Kanadi, ji sicer redko uspe voditi kakšen poletni seminar ali obiskati kak koncert na raznih festivalih v Sloveniji. Prav letos pa so jo kot gostujočo predavateljico povabili na Univerzo Britanska Kolumbija (UBC), kjer med primerjanjem ugotavlja, kako dobro je v Evropi z izobraževanjem, kakovostjo, ceno in ponudbo programov.

Aktivne počitnice

Med letom, ko je v Ljubljani, pa ne potuje več toliko kot nekoč, saj jo družina, ima namreč dva majhna sinova, potrebuje doma. In rada je doma, čeprav ji za hobije zmanjka časa, zaradi česar pa ji ni hudo, saj je svoj najljubši hobi – glasbo in petje – spremenila v poklic. Ves prosti čas uživa z možem in sinovoma, ki, kakopak, prehitro odraščata. Otroka gresta poleti rada v Vancouver in tudi v Osoyoos na obisk k sorodnikom. »Naše počitnice so aktivne: plavamo, hodimo v hribe, igramo nogomet, bejzbol, badminton, šah in karte. Ker bomo letos v Kanadi dlje, bo starejši sin šel v 2. razred, mlajši pa v vrtec kar v Vancouvru, saj oba govorita zelo dobro angleško. To bo zagotovo zanimivo izkušnja,« zaključuje Theresa.

nazaj na vrh