Tožilci z vestjo v času Dachauskih procesov: Raje si je sam vzel življenje… Izpostavljeno

Sin Vladimirja Ravniharja (na sliki) Evgenij Ravnihar si je vzel življenje, ker kot javni tožilec ni hotel  sodelovati v montiranih političnih procesih. (foto: Wikipedia) Sin Vladimirja Ravniharja (na sliki) Evgenij Ravnihar si je vzel življenje, ker kot javni tožilec ni hotel sodelovati v montiranih političnih procesih. (foto: Wikipedia)

V razmislek objavljamo zapis, na katerega smo bili opozorjeni v času začetih pretresov v slovenskem pravosodju. Gre za zapis oziroma opombo prof. dr. Joža Mahniča iz Zbranega dela Otona Župančiča (dvanajsta knjiga, pisma III, DZS, 1992), ko je Župančič Vladimirju Ravniharju ob smrti njegovega sina Evgenija spisal sožalne besede.

Tako se glasi Mahničeva opomba ob Župančičevi sožalnici: »Dr. Vl.(adimir) Ravnihar je opravljal odvetniški poklic, bil zaslužen za razvoj Glasbene matice, nastopal je v liberalni politiki, bil župan in podžupan mesta Ljubljane. Njegova hči dr. Božena je bila pesnikova snaha.

Str. 290 2. aprila 1949, Ljubljana. Pismo brez ovojnice. Hrani Državni arhiv Slovenije. Prepis v Župančičevi zapuščini, mapa XIV, 72.

Ob tvoji bridki izgubi: Ravniharjev sin Evgenij (Jože), po poklicu pravnik, je po osvoboditvi služboval kot visok uradnik v Beogradu. V tem času so ga imenovali za javnega tožilca v Ljubljani; ker je vedel, da se tu pripravlja sodni proces političnega značaja, si je raje sam vzel življenje, kakor da bi pristal na nečloveško funkcijo.

'(…) V Župančičevem prevodu: Kedor je drag bogovom, mlad premine. Motto in začetni verz iz Prešernove nemške elegije Dem Andenken des Matthias Čop. Župančič je to pesnitev slovenil od 8. do 12. marca t.l. in je bila zato še posebej živa v njegovi zavesti.«

Naj ob tem pripišemo, da v Slovenskem biografskem leksikonu lahko veliko beremo o Evgeniju Ravniharju, a o vzroku njegove smrti ničesar.

Dachauski procesi - za doseganje ciljev režim uporablja vsa sredstva, med drugim tudi zlorabo sodne veje oblasti

Komunistična politična oblast v Sloveniji je po vojni, leta 1945, začela za doseganje svojih ciljev uporabljati različna sredstva, med drugim tudi zlorabo sodne veje oblasti. Z namenom obračunavanja z dejanskimi še večkrat pa domnevnimi nasprotniki takratne politične oblasti v Sloveniji je v letih po drugi svetovni vojn vzpostavila revolucionarno sodstvo. Praktično je prenehala delitev oblasti na zakonodajno, sodno in izvršilno. Sodna veja oblasti je bila vse bolj podvržena političnim spletkam in manipulacijam oblasti predvsem partije, ki je sodstvo izrabila za obračunavanje s svojimi (tudi namišljenimi) nasprotniki. Tak način delovanja politične oblasti je privedel do množičnih povojnih procesov: med drugimi tudi do znanih, tako imenovanih Dachauskih procesov. Dachauski procesi na Slovenskem so bili izvedeni v obdobju med letoma 1948 in 1949, priprave na procese pa so se začele že prej, v letu 1946. Skupno je bilo izvedenih deset kazenskih sodnih procesov, ter predhoden proces, t.i. Pufflerjev proces. Obtoženim osebam, ki so bili bivši taboriščniki, naj bilo skupno dejstvo, da naj bi bili agenti Gestapa in bi posledično vohunili v koncentracijskem taborišču Dachau, kar pa je bil seveda popoln konstrukt.

nazaj na vrh