Sodni proces proti dr. Milku Noviču

  • Napisal  Peter Križnik
Sojenje Milku Noviču Sojenje Milku Noviču Foto: Matic Štojs

Spoštovana predsednik Republike Slovenije, g. Borut Pahor in Vaša ekscelenca, ljubljanski nadškof g. Stanislav Zore.

Dva meseca sta pretekla od tistega Velikega četrtka, 13. aprila, ko je sodnica z ustnim izrekom obsodilne sodbe ponovno strpala v pripor nadomestnega morilca dr. Milka Noviča, obtoženega za umor dr. Janka Jamnika. Pozornemu spremljevalcu obravnav vse od leta 2015 dalje je danes povsem jasno, da smo ponovno priča šolskemu primeru skonstruiranega sodnega procesa po naročilu: v njem ni napak, ni dvoumnosti in ne spodrsljajev. Gre za zavestno, načrtovano in brezobzirno zlorabo pravosodja in hkrati posmeh sojenju v imenu ljudstva. Videli in spoznali smo pravzaprav vse nebistveno, le ključnih in za obsodbo nujno potrebnih dokazov ne. Pa tudi 26 mesecev odvzema prostosti nedolžnemu človeku!

Prav te dni je sodnica z zamudo izdala pisno obsodilno sodbo. Ne v imenu ljudstva, v svojem je sodila in obsodila predvsem sebe, za vse čase. Po drugi strani pa se njeni žrtvi dr. M. N. čas trpljenja v priporu počasi izteka, saj se resnica o njegovi neomadeževanosti ter razkritje pravih storilcev in naročnikov umora nezadržno približujeta.

Spoštovana gospoda. Ne vabim vaju, da se skupaj zgražamo nad krivično sodbo.Tudi ne pričakujem , da bi skušala nanjo kakorkoli vplivati in jo spreminjati. To bo v kratkem zanesljivo storil senat slovenskih Ustavnih sodnikov ! Kaj pa če ne?..…Na kaj takega ne smemo niti pomisliti! Da bi morali tudi tokrat morebitno kratkovidnost slovenskih ustavnih sodnic in sodnikov spet korigirati optiki iz Evropskega sodišča za človekove pravice? Ali več kot štiristo primerov njihovih korekcij še ni dovolj?

Moj namen tudi ni da bi vaju, spoštovana gospoda, opozarjal na prisegi, ki sta ju nekoč izrekla: eden Ustavi Republike Slovenije, drugi Bogu. Etiko in moralo nosimo v srcih, prisege so le formalnosti protokola ali verskega obreda. Prisege brez srca nas ne zavezujejo prav dosti, a ko začutimo, da se je treba za dobro, pravično in pošteno tudi osebno zavzeti , se izpostaviti, odločitev ni več težka. Res pa je, da le stežka prestopamo najprej meje lastnega ugodja, potem okvirje formalnih zadržkov in nazadnje tvegamo še lastno všečnost. Ali se nam to splača?

Še najmanj je moje pismo namenjeno očitkom, da doslej nista storila pravzaprav nič. Morda vajinega posredovanja v javnosti in medijih (še) nismo zaznali ? Znano je , da je poglavitna odlika zgodovinsko pomembnih vodilnih osebnost njihova skoraj pregovorna skromnost . Taki ljudje svoj pozitivizem in duhovni vpliv na družbo ali občestvo običajno sejejo daleč od oči javnosti, skoraj na skrivaj. A sčasoma njihova dobra semena vzklijejo, obrode in zrastejo v rastline, ki jih ljudje lahko vidimo, čutimo, otipljemo, jih posvojimo. Prinašajo spremembe na bolje, popravljajo krivice in dajejo upanje v bolj pravični jutri. Ni pomembno kje, v državi ali Cerkvi. Take rastline skupaj s svojimi vrtnarji pa vstopijo na častno mesto v zgodovini.

Spoštovana gospoda, ne prosim vaju več za pomoč. Ne na formalno dolžnost izbrancev, na vajino vest tokrat trkam... Ko je treba kaj spremeniti na bolje, smo ljudje bolj pogumni z besedami kot dejanji. Tudi, ko se se je treba zavzeti za nemočnega . A ker štejejo le dejanja in ne besede:

vaju vabim, spoštovana gospoda, g. predsednik in g. nadškof, da v kratkem skupaj obiščemo po krivici priprtega slovenskega znanstvenika dr. Noviča v njegovi celici.

Kadarkoli in kakorkoli. Z veseljam pričakujem vajin poziv.

Slovenski državljan in kristjan, Peter Križnik       V Ljubljani, 14.junija 2017

nazaj na vrh