Pričevalci na RTV SLO 1: naslednji torek, 6.11., ob 23.05, pričevalki, sestri Majerle Izpostavljeno

  • Napisal  Dr. Jože Možina
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Albina Kaldasch in Rozalija Schmidt - sestri Majerle / rtvslo Albina Kaldasch in Rozalija Schmidt - sestri Majerle / rtvslo

Rozalija in Albina rojeni Majerle sta sestri z Dobličke Gore v Beli krajini. Obe sta poročeni v Nemčiji. Prva, leta 1931 rojena Albina ima priimek Kaldasch, mlajša, leta 1940 rojena Rozalija pa je poročena Schmidt. Njuno pričevanje bistveno dopolnjuje in locira največji posamični pokol nad slovenskimi Romi, ki se je zgodil v Beli krajini julija 1942. Albina je bila 4-letna za pestrno pri stricu v kočevarski vasi Zagradec, kje je v neposredni bližini morišče nesrečnih belokranjskih Romov.

Njuna družina je bila kmečka in krščanska, redno so obiskovali mašo in veliko molili, se spominjata sestri. Že pred vojno se je med kočevarskimi otroki, s katerimi je Albina hodila v šolo čutilo protislovenska nastrojenost, po okupaciji pa so Kočevarje izselili in njihove vasi, ki ravno pri Doblički Gori mejijo z Belo krajino, so ostale prazne. Julija 1942, bila je nedelja zjutraj, je vas vznemirilo vpitje in jok. Skozi okno so videli, kako partizani ženejo veliko skupino Romov mimo njihove hiše. Veliko je bilo žensk z majhnimi otroki in dojenčki: »Strašno, strašno, jokali smo vsi, ko smo to videli«. Kmalu so izvedeli, da je bila cela skupina okrutno pomorjena prav pri zapuščeni vasi Zagradec, blizu hiše njihovega strica. Kot otroci so namreč kasneje na stričevih parcelah pasli živino, tudi mlajša Rozalija. » Jaz sem videla lobanje odraslih, otrok, kosti, recimo nog, rok, celo lasje so bili, kite, črne kite, taki močni lasje ženski pa še celo nekaj je bilo tistih od obleke./…/ Jaz sem bila stara 10 let, 10, 11 in jaz sem to gledala, veste, to je bilo tako, kaj jaz vem, jaz nisem niti dojela tiste tragedije, ki se je tam dogajala, ampak sem doma povedala, joj, pa sem videla te glavice gor, pa je že moja mama rekla, tiho bodi. Ne govori o tem. In mene je to nekje presunilo, in potem smo se izogibali tega. Saj so bili še drugi otroci, saj nisem bila sama.«

Vojna je družino zelo prizadela in oče, ki se je zaradi revolucionarnih umorov belokranjskih duhovnikov odmaknil od partizanskega gibanja, je padel v nemilost. Cela družina se je morala umakniti v Črnomelj. Partizani so jim pobrali živino, iz hiše pa je bilo izropano tudi pohištvo in orodje. Kasneje so se vrnili na domačijo, a oče se ni počutil varnega in je po kapitulaciji Italije odšel v Ljubljano. Z begunci se je ob koncu vojne umaknil na Koroško, bil vrnjen in pokončan v Hudi Jami ali katerem od drugih morišč. Po vojni so izredno težko shajali, družina je bila zaznamovana. Albina ni imela prav veliko možnosti šolanja, dobila je sicer delo v pisarni, a ko se je šef zamenjal, se je začelo ideološko preganjanje le zato, ker sta šli s kolegico k maši. Kasneje je spoznala nekdanjega nemškega vojaka, ki je kot ujetnik ostal na prisilnem delu v Jugoslaviji. Leta 1952 se je z njim poročila in nekaj let kasneje sta se lahko preselila v Nemčijo. Ima sina in hčerko ter pet vnukov.
Mlajša Rozalija si je na vsak način želela boljšega življenja in je mamo na kolenih prosila, da jo »pusti« v gimnazijo. Ker ni dobila štipendije za študij medicine, je končala višjo šolo za socialne delavce in se zaposlila. Kasneje je dobila delo v Nemčiji na oddelku za socialno delo v času, ko je tam delalo veliko Slovencev in Jugoslovanov. Tam si je ustvarila družino in dobro prilagodila v nemškem okolju, ki jo je tudi lepo sprejelo. Živo se spominja, kako jo je nadlegovala in zasliševala Udba, ko se je vračala v Slovenijo. Tudi zdaj se obe sestri radi vračata in se z vikenda na Doblički Gori razgledujeta po celi Beli krajini. Posebej Albina zelo spremlja dogajanje v Nemčiji, kjer se zaostruje težava z migranti kot tudi v Sloveniji, kjer ne more razumeti sovraštva in razdvojenosti, ki se še stopnjujeta.

Z obema smo se ob koncu pričevanja odpravili po poti romske skupine, ki so jo partizani julija 1942 mimo njune rojstne hiše in Mavrlena gnali do Zagradca. Ob ruševinah hiše njunega strica sta sestri Majerle obudili spomin, kako sta kot deklici pasli živino in videli posmrtne ostanke nesrečnih Romov. Komisija za vprašanje prikritih grobišč je že nekajkrat iskala to romsko morišče, a brez uspeha. Ob tokratnem snemanju pa sta sestri Majerle, zelo konkretno pokazali kraj, kjer so po njunem spominu ležale kosti pomorjenih belokranjskih Romov.

nazaj na vrh