Pričevalci na RTV SLO 1: naslednji torek, 23.10., ob 23.05, belokranjski pričevalki Ivanka Kunič in Jožefa Verderber Izpostavljeno

  • Napisal  Dr. Jože Možina
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Ivanka Kunič in Jožefa Verderber. / Foto: RTV SLO Ivanka Kunič in Jožefa Verderber. / Foto: RTV SLO

V Pričevalcih, ki bodo na sporedu 23. 10. ločeno nastopata dve zelo zanimivi belokranjski pričevalki Ivanka Kunič in Jožefa Verderber. Ivanka rojena Bahor je doma iz Hrasta pri Vinici, iz kmečke družine, v kateri je bilo rojenih 10 otrok. Spomini iz otroštva so lepi, to je bil še čas, ko so v sožitju z domačini živeli Kočevski Nemci, ki so prihajali v trgovino in veljali za poštene delavne ljudi.

Po okupaciji so njihove kraje zasedli Italijani, kmalu pa so se pojavili tudi partizani. Odnos do njih se spremenil, ko so ubili uglednega soseda isto noč, pa prišli iskat tudi Ivankinega očeta, ki pa je imel srečo, da ga je mati enega partizana prišla opozorit in se je lahko skril. Njegova edina krivda je bila, da je bil spoštovan katoliški mož. Po enem partizanskih napadov v bližini vasi so Italijani zajeli talce, a jih je pred ustrelitvijo z veščim prepričevanjem rešil njihov kaplan Salmič. Pozneje so ga prišli iskat partizani in po mučenju, ki so ga nekateri slišali tudi ubili. Zavladal je strah. Partizani so v tistem obdobju ubili še več duhovnikov, Omahna, Raztresena in druge. Posebej hude so bile tudi vesti o partizanskem zajetju romskih družin iz Kanižarice. Požgali so jim hišo in vodili proti Mavrlenu, kjer so vse, brez izjeme, tudi otroke pomorili. To je bilo julija 1942. Po italijanski okupaciji je bilo v Beli krajini t. i. »osvobojeno ozemlje«. Ivanka se spomni velikega pomanjkanja in obljub o lepem življenju po vojni. Spominja se tudi smrti in slovesa od partizanskega komandanta Franca Rozmana Staneta. Oče se je zaradi partizanskih groženj umaknil v Ljubljano, po koncu vojne in umiku na Koroško pa je bil vrnjen Titovim partizanom in skupaj z drugimi ubit v kočevskih breznih. Ivanka se spomni, kako so od tam odmevale eksplozije, ko so minirali jame s pomorjenimi.

Po vojni je pri njih vladala lakota, veliko premoženja so jim nacionalizirali, zato so se komaj preživljali. Ostali so zvesti svojemu prepričanju in Cerkvi, poudarja Ivanka, ki se spomni, kako so preganjali črnomaljskega župnika, češ da je bil kriv, da so otroci iz komunističnih družin v cerkvi videli jaslice.

Vzdušje v družini je bilo zaradi umora očeta moreče, izboljšalo se je, ko se je poročila in zaživela novo življenj. Vsi njeni otroci imajo dobro izobrazbo in službe, to pa je ob zdravih družinah najpomembnejše, doda Ivanka. Ena od hčera je šla za nuno misijonarko, potem ko je v Kliničnem centru doživela zdravljenje in soočenje z vestjo partizanskega poveljnika Dušana Pirjevca Ahaca, ki ob smrti obžaloval svoje zločine in želel duhovnika, pravi Ivanka. 

Jožefa Verderber iz Ješelnika pri Črnomlju pri skoraj 90. letih ohranja izjemen spomin zlasti na medvojno dogajanje v Beli krajini. Oče je bil v Ameriki, a se je zaradi bratove smrti vrnil in prevzel kmetijo. Potem je moral v vojno, poslan je bil na vzhodno bojišče, kjer je padel v rusko ujetništvo. Po vrnitvi prek Bolgarije je začel kmetovati, imeli so lep vinograd in se preživljali v veliki meri s prodajo vina. Mama, ki je bila doma iz sosednje vasi, se je prej pisala Majerle, bila je zelo bolehna. Za posledicami ošpic je pri 11 letih umrla Jožefina sestra. Ko je izbruhnila vojna, je bil starejši brat mobiliziran v jugoslovansko vojsko, a se je kmalu vrnil. Belo krajino so okupirali Italijani, ki pa od začetka, kot se spomni Jožefa, niso bili nasilni. Posebej prijazni so bili do otrok. To se je spremenilo pa partizanskih napadih. Brata sta bila vključena v partizansko organizacijo, vendar sta se po sestanku v Bukovčevi hiši na Viševniku oddaljila, ker so partijski predstavniki govorili, da bo po vojni vladal Stalin. Brat, ki je študiral rudarstvo, je med vojno hodil delat v rudnik Kanižarica in zato so ga partizani vzeli na piko ter mu grozili s smrtjo, se spomni Jožefa. Ko so partizani ugrabili dragatuškega župnika Omahna, je Jožefin brat posredoval zanj pri partizanskem poveljniku, ki ga je poznal, a mu je ta odvrnil, da je že prepozno. Grozljiv umor belokranjskih Romov je travmatično vplival tudi na njihovo družino. Širile so se govorice o okrutnih dejanjih pobijanja otrok pa tudi imena domačinov, ki so bili zraven. Družina je bil izpostavljena grožnjam, Jožefa je bila poslana k nunam v Črnomelj, kjer je obiskovala tudi šolo. Neko nedeljo so partizani prišli in izropali celotno kmetijo, od rjuh do hrane, očeta so odpeljali, a ga pozneje izpustili. Mama je bila tako pretresena, da tri dni ni govorila. Potem so se izselili v Črnomelj in od tam hodili obdelovat domačo zemljo. Brata Jožeta, ki je doštudiral za duhovnika, so partizani zaprli, a se mu je uspelo rešiti. Vojna je družino zelo prizadela. Ubiti so bili kar štirje Jožefini bratje. Žan in Stanko sta kot ujeta domobranca končala v Kočevskem rogu, Rude pa na Teharjah. France, ki je bil zajet in mobiliziran v partizane, je tam v sumljivih okoliščinah padel ali bil ubit. Doma so hitro vedeli, kaj se je dogajalo z ujetniki v Kočevskem rogu, potem ko se je eden rešil iz brezna. Miličniki so še dolgo po vojni oprezali okrog njihove hiše in spraševali, kje so bratje – čeprav so vedeli, da jih je komunistična oblast dala pobiti. Doma sta ostala z mlajšim bratom in mamo, ki je leta 1950 umrla. Ker je bila iz Verderberjeve družine zanjo službe, ni bilo tako, da je šla v Ljubljano in tem dolga leta delala kot šivilja pri Veletekstilu. Zdaj v zrelih letih se je vrnila na svoj dom med sorodnike v Belo krajino.

nazaj na vrh