Povečan odvzem jelenjadi v letu 2017

  • Napisal  Stane Bergant
Navadni jelen. Navadni jelen. Foto: Vir: Twitter

K pisanju tega odprtega pisma me je vzpodbudila živahna medijska kampanja zagovornikov in nasprotnikov povečanega odvzema jelenjadi v letu 2017. Nanizanih je bilo kar nekaj vprašljivih trditev iz obeh strani, zato bi rad opisal dojemanje »sobivanja« jelenjadi in ljudi v dolini Kokre. Kokra je eno od osrednjih območij jelenjadi v Sloveniji. Z družino kmetujemo na nekaj 10 ha veliki ekološki gorski kmetiji, katere večina travnikov in pašnikov leži nad 1000 m n. v.. Sem lovec, tudi oče je bil lovski čuvaj pri veleposestniku Dolencu že pred drugo svetovno vojno, po vojni pa poklicni lovec v državnem lovišču, sedaj LPN Kozorog. Bližam se sedemdesetim, tako, da v vlogi kmeta in lovca, v praksi že vse življenje vsakodnevno spremljam in doživljam spremembe na kmetiji, pri jelenjadi in v gozdu.

V času Avstro Ogrske monarhije, pa tudi v času stare Jugoslavije, je imela pridelava hrane prednost pred divjadjo. V tem času so bili uplenitelji zveri in divjega prašiča bogato nagrajeni, jelenjad pa so tisti veleposestniki, ki so jo želeli loviti, morali na svojih zemljiščih gojiti v oborah. V dolini Kokre je leta 1888 veleposestnik Gilbert Fuchs zgradil oboro in vanjo naselil jelene s Karpatov. Podobno oboro je nekaj let pozneje zgradil baron Julius Born v Jelendolu nad Tržičem, na Notranjskem pa lastniki graščine v Planini. (Vir: Romana Erhatič Širnik: Lov in lovci skozi čas – Zlatorogova knjižnica – LZS 2004). Sledovi obore so v Kokri vidni še danes.

Res je, da je bila jelenjad v pradavnini prisotna v naših krajih, vendar je tudi dejstvo, da jo v zadnjih stoletjih v prosti naravi praktično ni bilo in da na kmetijski in gozdni prostor ni imela nobenega vpliva. Primerljivo nizka je bila tudi številčnost zveri in divjih prašičev. Tako stanje je ustvarilo ugodne pogoje za razmah kmetijstva in gozdarstva tudi v alpskem svetu. Za to obdobje je značilen razvoj gorskih kmetij, planin, planšarstva in sirarstva. Predniki so nam ustvarili prečudovito naravno, kulturno in narodno dediščino, alpsko krajino, ki jo opevamo in »ščitimo« v prenekaterih resolucijskih dokumentih.

Tudi na naši kmetiji, kakor na drugih 30 v Kokri, smo v mojih mladih letih še orali, sejali, gojili okopavine, krompir. Obnavljali smo sadovnjak in pridelali sadje. Kmetija je preživela deset člansko družino, problemov z divjadjo nismo poznali. Zadosti je bilo, da smo sredi zelnika postavili »strah«, kot smo pravili strašilu in srnjad se je njivi na daleč ognila, le kakšen zajec nam je še prišel v zelje.

Za razliko od ostalih primerljivih držav, pa smo s spremembo političnega sistema »upravljanje« z divjadjo in zvermi pri nas po drugi svetovni vojni drastično spremenili, izbrisali zgodovinski vidik in sistemsko vgradili neizogiben konflikt med lastniki in drugimi »uporabniki« prostora. Tudi lovski zakon iz leta 2004 tega konflikta ni rešil.

Obore med in po vojni niso bile več vzdrževane in jelenjad je iz njih začela naseljevati dolino. Kot najstnik stojim na stari sliki ob enem od prvih očetovih uplenjenih jelenov. Jelen je bil takrat prava senzacija za vaščane, saj ga je večina videla prvič. Sledila je eksplozija populacije, ki je bila statistično pogosto prikazana v poročilih Zavoda za gozdove.

Občasen napad zveri, posebno pa še večanje števila jelenjadi, sta imela odločilen vpliv na negativno demografsko sliko Kokre v zadnjih desetletjih. Poljedelstvo ob jelenjadi ni bilo več mogoče. Danes ima od nekdanjih 30 kmetij nekaj živine le še manj kot 10 kmetij, sadovnjaki so ostareli, od poljedelstva pa so ostale le skromne ohišnice z več kot 2m visoko ograjo. Ne trdim, da je za slabo demografsko sliko v celoti kriva divjad, je pa dejstvo, da je na primerljivih gorskih območjih kjer jelenjadi ni, opuščenih kmetij bistveno manj, kot na primer na Savinjskem ali v Škofjeloškem hribovju. Ustava RS v svojem 71. členu od države zahteva, da »skrbi za gospodarski, kulturni in socialni napredek prebivalstva na gorskih in hribovitih območjih«. V Kokri država zanesljivo krši svojo ustavo.

Pogosto zagovorniki povečanja številčnosti divjadi omenjajo upad škod. Pred nekaj leti mi je medved poškodoval plemensko rodovniško kobilo, ki smo jo morali zasilno zaklati. Čez nekaj dni je medved na Jezerskem poklal nekaj ovac, najdeni so bili sledovi medveda in kadavri. Kljub očitni povezavi obeh napadov in kljub fotografijam ter strokovnemu poročilu veterinarja, je ministrstvo za okolje na pritožbo odgovorilo negativno, ker njihov pooblaščenec ni na mestu napada našel sledov medveda in kadavra kobile. Logično je, da ob takem odnosu države do škod marsikdo obupa in škode ne prijavlja več, škode pa seveda ne prijavljajo tudi kmetije, na katerih se je prenehalo kmetovati in so se zarasle. Zaradi neizdelane metodologije vrednotenja se ne prijavlja škoda v gozdovih. Po logiki zagovornikov številčne divjadi bi bilo idealno stanje takrat, ko kmetij več ne bo in tudi prijav škode ne. Na naši kmetiji kosimo le enkrat, v začetku julija. Pritisk jelenjadi na gorski travnik je velik. Jelen ni srna, njegova teža je 10 krat večja (ranga 1 GVŽ), prav tako tudi njena potreba po hrani. Škode ne prijavljam, ker imam, tako kot vsi kmetje – lovci, široko toleranco do škod. Ob škodah pa ne smemo pozabiti na nematerialno – psihološko škodo. Noben kmet ne prideluje in ne redi živali za povračilo škode. V živinoreji kmetje s skrbno selekcijo in odbiro izboljšujemo svoje črede, pokol poruši rejsko delo desetletij. Veliko jih obupa in preneha. Obseg škod je zato lahko le eden od kazalcev številčnosti, ki ga je treba pri načrtovanju upoštevati z veliko mero razumevanja.

Na spletni strani Lovske zveze Slovenije (http://www.lovska-zveza.si/) in zadnji številki revije Lovec, vodstvo Lovske zveze Slovenije poziva nevladne organizacije k protestu in uporu proti načrtovalcu, to je Zavodu za gozdove Slovenije. Sprašujem se, ali tako stališče zastopa vse slovenske lovce? Prepričan sem, da ne. Bojim se, da agresivno zavračanje omejevanja namnožitve divjadi kaže le navidezno naravovarstveno naravnanost lovske organizacije, v ozadju pa je skrita želja po bogatih loviščih in udobnem lovu. Medtem, ko »urbani moderni lovci« vedno najdejo dobre besede o »najnaprednejši lovski ureditvi pri nas« kadar gre za državno lastnino divjadi, pa istočasno pozivajo k nepokorščini ko gre za načrtovanje, čeprav je tudi to del iste zakonodaje. Pred leti je bilo govora o ustanovitvi »zavoda za lovstvo«. Ustanovitev take inštitucije bi bila ena večjih sistemskih napak. Pogled nas lovcev na gozdni ekosistem je daleč preozek, da bi lahko prevzeli načrtovanje. Vidimo drevo, ne pa gozda. Treba je pošteno povedati, da je pogled ZGS na gozd veliko celovitejši in širši, zato je rušenje njegove avtoritete neprimerno. Spremembe v gozdu so počasne, zato zaupajmo načrtovalcem, saj njihove ugotovitve in smernice temeljijo na dolgoletnih opažanjih in analizah.

Kokra je bila eno od najbolj prizadetih območij v času žledoloma, posledično pa zaradi smrekovega lubadarja nastajajo obsežni goloseki. Gozdarji na teh golosekih ne posekajo listavcev, macesna in jelke. Že nepoznavalec lahko opazi zanimivost, da med drevesi, ki so ostala ni jelke ali javorja prsne debeline pod 20 cm. To pomeni, da so ti osebki uspeli odrasti pred namnožitvijo jelenjadi, mlajši niso uspeli. V zgoraj omenjeni reviji je strokovnjak Miran Hafnar obrazložil tezo, da bodo novi goloseki ponudili divjadi več paše. To je res, vendar jelenjad ne glede na obilico hrane, vedno išče njej bolj priljubljene rastline. Še pred nekaj desetletji smo v Kokri domačini nabirali borovnice, sedaj borovničevja praktično ni več.

Revija Lovec je objavila članek, ki ga je na poziv LZS, v imenu Inštituta za ohranjanje naravne dediščine, napisala Marjana Hönigsfeld Adamič. Ne bom se povzpel na »akademski« nivo avtorice, ki našteva razne deklaracije. Nehote pa sem dobil vtis, da bi ti akademiki, plačani z javnim denarjem pod okrilji raznih »naravovarstvenih« organizacij, iz udobnih naslanjačev mestnega okolja, radi krojili usodo in življenje nas podeželanov ter nam zapovedovali, kako naj sobivamo z medvedi, volkovi, divjimi prašiči, jelenjadjo… Ker so to karizmatične vrste živali, je ustvarjanje in usmerjanje javnega mnenja enostavno, posebej še, če si zato dobro plačan. Tudi to je navaden populizem. Nič pa ne slišimo od njih o zaščiti, na primer mestnih golobov, podgan….ki jih uničujejo s strupi, ki povzročajo notranje krvavitve in smrt v velikih mukah? S tem genocidom pa se strinjajo, saj si ne želijo, da bi jih te živali motile v njihovem okolju. Pred nedavnim si je v enem od slovenskih mest jata sivih vran za prenočevanje izbrala drevo v parku. Prav hitro so bile »pregnane«.

V oči pa še posebej zbode izjava avtorice, »da je hrane dovolj« in »da gre izključno za dobiček in za subvencije«. Moj pokojni stric, tudi lovec in gozdar, je imel za ljudi s tako ponižujočim odnosom do hrane, ko vemo, da je na svetu milijarda ljudi lačnih, vedno pripravljen recept: »Temu pa kakšen mesec Dachau-a ali Golega otoka ne bi škodilo!«. Kako pa je s kmetom in dobički, pa pove podatek, da v Sloveniji na leto preneha s kmetovanjem preko 1000 kmetij, predvsem v hribovitem in gorskem svetu. Medtem, ko se za zemljo v ravnini še vedno najde kupec ali najemnik, pa propad gorske kmetije vedno pomeni tudi propad kulturne krajine. Vemo, kakšna je stopnja samooskrbe v Sloveniji, zato bi bil skrajni čas, da se država zave svoje temeljne odgovornosti do državljanov in zagotovi ugodne pogoje za pridelavo hrane svojih prebivalcev. Hrana ne raste v supermarketih. Nedavni hekerski napad na informacijske sisteme je pokazal, kako ranljiva je naša družba in kako hitro bomo lačni, če odpove informacijski sistem, transport…..

Me pa veseli, da je avtorica navedla, da je naša edina avtohtona jelenjad panonska, kar potrjuje znano dejstvo, da je bila jelenjad v alpskem svetu pred kratkim naseljena in evolucijsko ni uravnoteženo prilagojena temu okolju.

V Kokri bi bili veseli, če bi se razmerje parkljaste divjadi spremenilo v korist avtohtone srnjadi, ki jo je jelenjad skoraj povsem izrinila iz doline. Srnjad je slovenski človek vedno doživljal kot okras naših polj in gozdov. Veseli smo, da je na našem območju tudi močna populacija gamsa, ki prav tako nikogar ne moti in je zaščitni znak naših gora.

Ob povečanem planu odvzema jelenjadi, pa je potrebno priznati, da bo njegovo doseganje težko. Najtežja naloga čaka poklicne lovce v LPN, kjer je plan najvišji. Kmetje in lovci bi morali biti zavezniki in ne bi smeli nasedati populističnim strujam v lovskih vrstah. Lov jelenjadi zahteva veliko mero znanja, izkušenj in poznavanja okolja in navad. Z liberalizacijo javnega dostopa v naravno okolje smo spremenili obnašanje jelenjadi, ki je postala povsem nočna žival. Naša kmetija je na samem. V mesečnih nočeh pogosto stopim na balkon in opazujem travnik. Jelenjad se pojavi šele po večernem mraku, se napase, za uro ali dve leže, se proti jutru še enkrat napase, z nastopom svita pa je že v zavetju gozda. Menim, da bi zakonodajalec moral, tako kot je to drugod po Evropi, razmisliti o možnosti nočnega lova, na primer v jasnih nočeh, nekaj dni pred in nekaj dni po polni luni. Današnje optične in merilne naprave omogočajo povsem zanesljivo oceno in lovsko pravičen strel.

Bilo bi prav, da v Sloveniji začnemo bolj ceniti našo pravo naravno in kulturno dediščino, ki jo predstavlja značilna kulturna krajina poseljenega in živega gorskega sveta. »Naravovarstveniki« in fanatični zaščitniki zverjadi nas želijo prepričati, da so slovenska naravna dediščina medved, volk, ris, jelen…. bo kmalu med njimi tudi šakal? Volk je bil na primer v slovenski literarni dediščini vedno prikazan kot nekaj negativnega. Spomnimo se Jalnovih večernic, pa Rdeče kapice. Morali bi dopovedati naši in evropski politiki, da imajo razni »life« projekti izrazit negativni vpliv na ohranjanje slovenske naravne dediščine. Na teh projektih mastno služi zelo ozka skupina ljudi. Kaj je lepšega, kot se za dobro plačo, brez odgovornosti sprehajati po gozdovih in zbirati »genske vzorce« volka? Kaj ima povprečni slovenski državljan od tega? Tudi če zahaja v gozd, teh živali ne bo nikoli srečal. Razen zelo omejenega območja ob južni meji, je Slovenija popolnoma neprimerna za utopične eksperimente sobivanja. Prepustimo to rezervatom drugod po Evropi in svetu, kjer prvinska divjina omogoča uravnavanje ravnotežja med plenilci in plenom brez posega človeka.

Namesto, da v urbano in kmetijsko kulturno krajino vsiljujemo konfliktne vrste in umetno ustvarjamo zverinjak, raje podpirajmo našo tradicionalno podeželsko življenje slovenskega kmeta in ga vzpodbujajmo, da bo prideloval zdravo ekološko neoporečno hrano za slovenski narod. Omogočimo mu, da se bo po planinskih pašnikih v miru pasla drobnica in živina. Ne pustimo, da gorske kmetije in planine, sad stoletnega ustvarjanja značilne slovenske krajine naših prednikov, zaradi nespametnih politik, zagrne grmovje. Tudi mestni človek bo na živih gorskih kmetijah in planinah našel pristni stik z naravno in kulturno dediščino. Omogočimo mu, da bo namesto razpadajočih poslopij in grmovja srečal tam pristnega slovenskega kmeta in planšarja, ki mu bosta razkrila marsikatero skrivnost narave in kjer se bo ob skodelici kislega mleka in pesmi kravjih zvoncev vsaj za trenutek srečal s kmečkimi koreninami, katerim smo še nekaj generacij nazaj vsi pripadali.

nazaj na vrh