Pepe Ertevejšek: POMLAJENJE – LETO 1972

  • Napisal  Pepe Ertevejšek
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
foto: arhiv Demokracije foto: arhiv Demokracije

Sosed šel je spat še v starem letu,
star je že, ga spanec je premagal,
v posteljo si komaj je pomagal,
dolgo je možakar že na svetu.

Voščil prej nam vsem je za silvestra,
zdravje, srečo in še vse ostalo,
vsega sploh izreči ni se dalo,
nam zažélel, naj ta noč bo pestra.

Smo pri nas zabavo priredili,
nekaj parov, družba običajna,
noč silvestrska bila je bajna,
leta dvajset smo se veselili.

Ko šampanjec bil je že poplaknjen,
zunaj se poleglo je norenje,
slišali pri vratih smo zvonjenje,
bil je sosed zmeden, ves zamaknjen.

Zmotil sem se, prosim, oprostite,
nekaj v redu ni z menoj, povejte,
ali res sem pomlajen, poglejte,
prosim, da resnico govorite.

Na te-ve bila je prejle slika,
se na njej prikazal in nam voščil
Tito, ja, maršal, se ves je loščil,
vse bilo je res, prav vse brez trika.

Smo res dvainsedemdesetega?
Prosim vas, sosedje, ne tajite,
le resnico pravo mi razkrijte,
že tako povsod dovolj je zlega.

Da je sanjal, smo ga pomirili,
da bilo ni na te-veju Tita,
mu ostala je resnica skrita,
raje smo sramoto mu prikrili.

nazaj na vrh