Odziv na članek Napredovanja v sodstvu po prijateljsko: Ni vse zlato, kar se sveti ! Izpostavljeno

  • Napisal  Demokracija
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Dr. Urška Kežmah (foto: arhiv Demokracije) Dr. Urška Kežmah (foto: arhiv Demokracije)

V intervjuju http://nova24tv.si/slovenija/ljudje/foto-napredovanja-v-sodstvu-po-prijateljsko-poglejte-katere-sodnice-energijo-raje-kot-v-delo-vlagajo-v-dobre-odnose-z-visjimi-sodniki-in-napredujejo-kot-za-stavo/ , ki sem ga povsem slučajno zasledil na FB, je sodnica dr. Urška Kežmah prikazala sebe kot žrtev pravosodnega sistema.

 

Pozabila pa je na vse žrtve, ki so padle v sistem njenega sojenja in jim je bila narejena strašna krivica. V primeru tožbe zaradi malomarnega zdravljenja našega sina Timoteja je bila takrat še kot mag. tretja v vrsti zamenjave sodnic. Obe sodnici pred njo sta vztrajno zavračali zahtevo odvetnika bolnice Kac, da je bila naša tožba prepozno vložena. Zakaj sta bili obe sodnici zamenjani, nam ni znano, saj o tem, da sta zamenjani, nismo dobili nobenega obvestila. Dejansko smo vsakokrat ob vabilu za obravnavo dobili samo novo ime sodnice, ki bo vodila obravnavo.

Na tretjem vabilu je bilo tako ime mag. Urške Kežmah. Kljub vsem dokazom, ki sta jih prejšnji sodnici upoštevali, ko sta zavrnili zahtevo odvetnika Kaca, da je tožba zastarala, je sodnica našo tožbo razglasila za prepozno vloženo. Pri sami obrazložitvi sodbe pa se je sklicevala na zapis izvedenca medicinske stroke, ki pa ne obstaja. To se pravi, da si je izmislila laž na osnovi, ki je potem zavrgla našo odškodninsko tožbo zaradi malomarnega zdravljenja, zaradi katerega ima sin Timotej uničeno življenje, saj ne hodi ne govori in je v plenicah.

Sama sodnica navaja, da s poštenim sojenjem ni mogla napredovati. Sodni proces v našem primeru je pa vodila skrajno pristransko, saj je delala vse tako, kot je zahteval odvetnik bolnice Kac. Kljub temu da je sodnica pred njo od nas zahtevala mnenje izvedenca medicinske stroke, ki bo potrdilo naše trditve v tožbi, da bo nadaljevala s sojenjem, je sodnica na zahtevo odvetnika Kaca pridobljeno izvedensko mnenje izločila, češ da izvedenca ni določilo sodišče. Pred samim zaključkom sojenja smo zaman zahtevali, da sodnica počaka na izvide preiskav, ki jih je zahteval sodni izvedenec medicinske stroke, ki ga je sodnica določila. Ne oziraje se na nekajkrat ponovljene, tudi pisne zahteve, da počaka na izvide preiskav, na katere je bil sin naročen 8 mesecev po zaključku obravnave, je sojenje končala in svojo odločitev sodbe oprla na zapis sodnega izvedenca, ki ne obstaja. Sam obstoj zapisa je v elektronskem sporočilu na moje vprašanje, kje je zapis, na katerega se sodnica sklicuje, zanikal sam sodni izvedenec. Vprašanje sem na sodnega izvedenca naslovil zato, ker sem bil v dvomih v zvezi z izvedenskimi mnenji in sem bil prepričan, da obstaja še tretje mnenje, na katerega se dejansko sodnica sklicuje v obrazložitvi.

Zanikanje obstoja zapisa, na katerega se sklicuje sodnica, sedaj dr. Urška Kežmah, pa meče povesem drugo luč na njen način sojenja, ki v našem primeru ni bil pošten, saj je na zahtevo odvetnika bolnice Kac izločila izvedensko mnenje prof. dr. Tineta Velikonja, ki sem ga pridobil na zahtevo prejšnje sodnice, da je nadaljevala sojenje, ki pa ga je po zahtevi dobila mag. Urška Kežmah, brez da bi mi dobili obvestilo, zakaj je bila prejšnja sodnica zamenjana. Sodnica tedaj mag. Urška Kežmah je na zahtevo odvetnika Kac zavrnila tudi našo zahtevo, da počaka na izvide preiskav na katere je bil sin Timotej naročen 8 mesecev po glavni obravnavi in sprejetju sodbe na podlagi laži o obstoju zapisa sodnega izvedenca medicinske stroke, na katerega se sodnica v obrazložitvi sodbe sklicuje. Same preiskave so dejansko potrdile našo trditev malomarnega zdravljenja.

Sodnica je imela možnost popravnega izpita, ki pa ga ni izkoristila, saj je zavrnila našo zahtevo za obnovo postopka s sklicevanjem na isti zapis, ki ne obstaja. Pri samem sklepu ni niti z besedo omenila izvedenskega mnenja, ki sem ga pridobil v tujini v Zagrebu, saj pri nas ni bil nihče pripravljen napisati izvedenskega mnenja na podlagi preiskav v Univerzitetnem kliničnem centru, ki so dejansko pokazali, da je sin žrtev malomarnega zdravljenja, ne pa otrok rojen s prirojeno napako, kot je trdila bolnica, da nas je zavedla, da nismo do 6. leta starosti sina niti posumili na malomarno zdravljenje.

Upam, da boste ta demanti objavili, da bralci slišijo še drugo plat resnice.

S spoštovanjem, Franc Majcen

nazaj na vrh