Odnos med znanostjo in vero: Dve spoznavni stavbi Izpostavljeno

  • Napisal  Franc Bešter
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Simbolična fotografija / Vir: / Twitter Simbolična fotografija / Vir: / Twitter

Znanost in tehnika sta alfa in omega naše civilizacije, in znanost in tehnika še vedno ključno pogojujeta način mišljenja in način življenja modernega človeka, ves njegov miselni svet, kljub močno omajani veri v njuno odrešilno moč.

Način mišljenja, miselni svet, s čimer je človek pogojen, od česar je v svojem mentalnem delovanju odvisen – vse to pa ni nekaj, kar bi človek pridobil na hitro, čez noč, v enem dnevu, in kar bi lahko tudi hitro spremenil, zamenjal. Miselne vzorce in šablone si človek, v procesu učenja, v svoje možgane vgrajuje leta in desetletja, in če hoče to spremeniti, zamenjati, so potrebna spet dolga leta zavestnih naporov in dela na sebi, gre za miselne kalupe, za mentalni »prisilni jopič«. To zato ni nekaj nedolžnega, te problematike ne smemo jemati preveč na lahko.

Zato bi bilo zanimivo, celo nujno preučiti, kako način mišljenja, ki ga v človeku razvija tehno-znanost (fizika, kemija) in sama tehnika, vpliva na miselni svet nekega bistveno drugačnega sveta, npr. religije, vere. Zakaj sta to dva spoznavno-miselno diametralno nasprotna svetova? Da to ugotovimo, je treba najprej vzeti v obzir, da gre pri vsej tehniki za orodja, visoko razvita, kompleksna, in pri orodjih je ključna stvar storilnost, delo, proizvodnja, zadovoljevanje telesnih potreb, pri religiji (veri) pa gre za področje meditacije in kontemplacije, in za potrebe človeške duše. Že to, da se pri prvem področju gibljemo znotraj materialnega sveta, pri drugem pa skušamo seči v duhovni svet, nakazuje usodne razlike in nasprotja.

Najprej sama teorija tehno -znanosti, empiričnih ved. Tu je treba začeti z njihovo spoznavno metodo, ki je v metodičnem dvomu, v eksperimentu in merjenju, v izkustvu, ki se nanaša na svet materije, in jezik te znanosti je matematika, enačbe, formule, v njih so ključnega pomena številke, količine, abstraktni odnosi med njimi. Potem podoba sveta in človeka, zgrajena s to spoznavno metodo: to je svet samo-materije, brez vsake metafizike, brez Duha, verjeti je treba samo v tisto, kar je »znanstveno dokazano« in kar je mogoče opisovati z enačbami. Nadalje tehnika, ki jo nekateri imenujejo »praksa znanosti«, tudi delo in življenje z njo zahteva in razvija način mišljenja, ki je značilno za Znanost, a tudi poznavanje neštevilnih znakov, snovi, količin, grafov, števil…, in delo za Denar: nabava in vzdrževanje Orodij zahteva veliko Denarja.

Že na prvi pogled je jasno, da je vse to v popolnem nasprotju z miselno- spoznavnim svetom vere (krščanstva), kjer je treba verjeti, ne dvomiti, kjer se resnice nanašajo na Duha, ki je ne-materija z nekimi povsem drugimi lastnostmi, kjer se stvari opisujejo s simboli, ne z znaki, kjer človek prihaja do izkustev na področju notranjega, ne zunanjega, kjer pot do duhovnega sveta zahteva odpoved, služenje Bogu in ne Denarju in materialnim predmetom, kjer služenje Orodjem pomeni malikovanje…, in še bi lahko naštevali.

Iz tega, da predstavljata vera in empirične, racionalistične znanosti dva tako različna, prav nasprotna svetova (če začnemo samo s spoznavnima metodama, s temeljem, s filozofsko osnovo obeh »stavb«), sledi, da se v človeku (v glavi in srcu) ena znanja bojujejo proti drugim znanjem. In kakšne so posledice? Vzemimo primer ljudi, ki si v glave pri verouku v več letih vgradijo spoznavno stavbo vere (krščanstva), in ki gredo potem naprej skozi šolski sistem, vse do univerze: znanja empiričnih ved postopno rušijo, razkrajajo in podirajo, lahko celo do kraja porušijo versko »zgradbo«. Kaj pa npr. ljudje, ki nimajo verskega znanja in gredo samo skozi šolski sistem, morda pridejo celo do doktoratov? Jasno je, da jim njihova znanja, tehnika mišljenja, kar vse so pridobili, ne pomagajo kaj dosti, če hočejo pridobiti še verska znanja, pomagajo jim kvečjemu učne navade, sicer je pa jasno, da so jim njihova znanja, način mišljenja itd. kvečjemu ovira pri izgradnji »stavbe krščanstva«. Da bi jo zgradili, so potrebna dolga leta zavestnih naporov v povsem drugih smereh kot so jih navajeni.

Razsvetljenski racionalizem moramo torej imeti za virus, ki je močno okužil možgane sodobnega človeka, racionalizem je kuga moderne dobe. Empirične znanosti, na katerih ta človek že dolgo gradi svojo civilizacijo, so povzročile, da je on ob nekem razvoju tudi ogromno izgubil. Ostal je brez tega, kar človeku lahko daje le vera, npr. brez smisla, ciljev, usmeritev v življenju, brez notranje opore, zavladala je odtujenost, duhovna praznina, odsotnost etičnih temeljev, pojavlja se metafizični nihilizem.

Ostal pa je tudi brez znanosti (znanj) za spoznavanje resnice o dogajanju sveta in za odločanje, usmerjanje v življenju. Glede tega smo večinoma (še vedno) ujetniki razsvetljenske paradigme, po kateri je Razum sposoben spoznati resnico (o dogodkih sveta) in se zato pravilno odločati, luč Razuma lahko »razsvetli« temo sveta. Zato se pri odločanju, tako na osebni kot na politični ravni, zanašamo predvsem na svojo pamet (za katero zlepa ne priznamo, da je omejena) in na racionalistična znanja, napaberkovana po raznih šolah. Ne zavedamo se, da smo v zmoti. Razum: seveda ga moramo uporabljati, ne moremo samo čakati na neko milost »od zgoraj«, vendar bi se morali zavedati, da razumsko spoznanje ni najvišje možno spoznanje.

Razum je prešibek, da bi zmogel spoznati resnico o dogajanju sveta, iz tega sledi, da se v življenju zgolj s pametjo ne moremo pravilno usmerjati. Znanje za to se skriva v Svetem pismu, zato se tu srečamo s problematiko vere in Cerkve, ki jo bom skušal nakazati v naslednjem članku.

Franc Bešter, Zg. Besnica

nazaj na vrh