Na južni strani Karavank Izpostavljeno

  • Napisal  Vili Kovačič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Simbolična fotografija  (foto: Nova24TV) Simbolična fotografija (foto: Nova24TV)

Polemika o razliki v plači slovenskega Janeza in avstrijskega Hansa kaže na pomembno stvar, povezanost demokracije in blaginje, kar marsikateri slovenski družboslovni »strokovnjaki« zelo težko priznajo. Čeprav je zdrava ali bolna ekonomija le posledica zdrave ali bolne družbe in države, pa tudi večje ali manjše medijske svobode in raziskovalnega novinarstva. In seveda pravosodnega sistema. To velja tudi v svetovnem merilu. Blaginja in demokracija sta v neposredni pozitivni odvisnosti.

Država v kateri je demokracija zgolj navidezna  ali  rezervirana za nekatere, država v kateri  obsojajo in zapirajo ljudi brez dokazov in v kateri  se izraža velika nostalgija po časih ko se o tem ni  smelo pisati, pa kaže, da ni le rahlo bolehna,  ampak je v njej nekaj hudo narobe. Skupni imenovalec omogočanja takega stanja pa je naivnost in neznanska pozabljivost in »dobrohotnost« ljudstva do anomalij: do sodstva in kriminala belih ovratnikov, kar vse ostaja neopaženo in ne sankcionirano. Nekoč  se je v politiki reklo: ni važno če je pismen, važno je da je naš. Danes pa celo navadni ljudje govorijo, »ni važno če kdo krade (to delajo vsi) važno je, da je naš«. Za tiste »naše« pač vedno poskrbi sodstvo. S tem v zvezi naj spomnim samo na drobec – na sodno blokado delovanja parlamentarne preiskovalne komisije pri razkrivanju bančnega kriminala (milijonski krediti »na dobro ime«), ko je komisija  hotela dobiti dnevnik prihodov in odhodov, ki bi razkril obiskovalce uprave NLB, a je parlament  dobil nad tem sodno prepoved, kar pa ni  povzročilo nobene medijske pozornosti. Očitno so ti zaščiteni bolj  od najbolj varovanih redkih habitatov na slovenskem. Primer kaže na Orwelovo živalsko farmo: vse živali so enakopravne, le nekatere so bolj, med njimi so najbolj enakopravna zvrst prašiči, posebej še tisti, ki se pasejo na državnih infrastrukturnih projektih.

In že smo pri  gradnji druge cevi  predora pod Karavankami, ki odlično ponazarja stanje duha v državi južno od Karavank. Karavanški predor naj bi nas stal podobno kot Avstrijce njihov, to je 90,3 milijona evrov. Vendar se namerava naš ponudnik Kolektor pritožiti, ker je bil izbran cenejši, turški izvajalec z referencami. To pa je skoraj enaka vsota  kot so že porabili za famozni vladni drugi tir Koper - Divača. Avstrijci zdaj  že vrtajo drugo cev predora, pri nas pa se bodo nesposobni neizbrani ponudniki združili v konzorcij za krajo »sposobnih«, da bi dobili posel in ob zaključku dosegli ceno, kot jo je zahteval Kolektor, to je 30 mlijonov več.

Bo država zopet pokleknila pred vsemogočnimi ? Kolektor namreč za pripravljalna dela za 2. tir že zahteva anekse. Kajti, kot pravijo, vse se draži - material, delo, itd. Le pamet in potrpežljivost Slovencev, kot kaže, nimata meje in cene.

Zato  smo obsojeni na stagnacijo, zaostajanje in nazadovanje.  Slovenija je zrela za obtožbo po 7. členu EU pogodbe. Kritiziramo Madžarsko in Poljsko, mnogo večjo »štalo«  pa imamo doma, kjer so ustrezne institucije povsem odpovedale, večinski nacionalni mediji pa se ukvarjajo z bizarnimi temami in zelo dozirano spuščajo meglo za zaščito privilegiranih.   

Zato je zadnji čas, da Slovenijo izpostavimo tudi v EU parlamentu in drugih institucijah. Primeri Andrej Šiško, Tadej Strehovec, dr. Milko Novič, Dragica Jalševac, neenakopravni referendumi in nepoštene volitve so samo vrh ledene gore. Nepredstavljive so zlorabe v sodstvu v vrstah slovenskih sodnih izvedencev.

Ključno vprašanje pa seveda je: ali bodo mediji, predvsem javna RTVSLO, končno pričeli  opravljati svoje delo? Ali bodo 4 veja oblasti ali bodo še naprej ostali njena peta kolona.

Besede so hude, zato že vnaprej odgovarjam kritikom: ne krivite ogledala, če ima Slovenija grd in popačen obraz! Poglobite se v vzroke neperspektivnega stanja. Slovenja je zrela za sprožitev 7 člena EU pogodbe  !

Vili Kovačič, državljan K.  

nazaj na vrh