Mirovništvo kot paravojaška multinacionalka Izpostavljeno

  • Napisal  Franca Buttolo
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
foto: Wikipedia foto: Wikipedia

Da bo jasno, iz vsega srca vzklikam: »Naj živijo domoljubne, za svoj narod pripravljene umreti, »paravojaške enote« na naši južni meji! Bog nas reši mirovniških kolaborantov z invazijo nevarnih pomoči potrebnih, a za boj sposobnih in izurjenih borcev ter njihovih številnih družin. Amen.

 

 

Če bo kdo, ko bo bral ta moj članek, pomislil, kako me veseli pisanje o nevarnih neumnostih naše mirovniške (ne pa tudi mirovne!) snobovske inteligence in njenih smrtno nevarnih paravojaških izpadih proti demokratičnim Slovencem in demokratični Sloveniji, se moti.

Pri svojih skoraj osemdesetih, čeprav nekoliko utrujena, bi se najraje sprehajala po gozdovih, se srečevala z volkovi, srnami, zajčki, medvedi, kot sem se v prvem desetletju svojega življenja. Takrat smo stanovali sredi gozda, v železniški čuvajnici (»pri Škrbcu«) blizu Rakovega Škocjana. Par let sem celo pasla našo kravico (nekaj časa tudi skupaj z njeno teličko), ovco in kozo. O tem, kako strašno so nevarni volkovi in medvedi so se moji starši veliko pogovarjali z nekaterimi lovci, zakaj pa mene in moje ljubljene čredice ni nijče napadel, še zdaj ne vem. Če se mi je kdaj kateri od njih prikazal, je nekaj časa zrl vame, nato pa izginil med drevjem, kot kak angel.

Prve krvoločne zveri sem srečala šele pozneje, ko sem – preprosto bitje – povsem po naključju morala živeti in delati med ljudmi, še zlasti med najuglednejšimi, na najimenitnejši ustanovah slovenske učenosti. Zdelo se mi je, da sem sredi nekakšnih paravojaških enot, ki so od jutra do večera oborožene z vsemi najhujšimi noži zahrbtnosti, strupi hinavščine, z govori ogabne klečeplaznosti in zlasti z nekakšnimi osebnimi radarji za odkrivanje najkrajših bližnjic pri uresničevanju svojega nenasitnega stremuštva. Te bližnjice so najpogosteje vodile skozi udbovske »kapelice«.

In prav ti paravojaški nadljudje, vse prej kot miroljubni, čeprav so polni mirovniških fraz, v resnici ogrožajo Slovence in Slovenijo. Ko so neko gospo, ki jo kličejo »krvava neža«, vprašali koliko pomoči potrebnih lahko sprejme naša država, je odgovorila, da toliko, kolikor jih pač pride.

Prekleto, slovenski družboslovci, tisti s prodanimi dušami in tudi tisti, menda drugačni, ki pa ste še stokrat slabši, hinavski, saj prav tako ščuvate proti tako imenovanim paravojaškim enotam, ali res ne veste kolikšna je v najboljšem primeru lahko invazija pripadnikov tujih, avtohtonim nasprotnih kultur oziroma civilizacij. Menda ja veste, da se mora višja kultura skoraj vedno umakniti premočni nižji, če je ta bolj vojaška kot pa civilna. In kakšna je kultura pomoči potrebnih za bij sposobnih in tudi izurjenih mladcev, ki jim »krvave neže« pomagajo pri invaziji v čez slovensko južno mejo? Če nas, nedolžne slovenske ljudi snobovska stalinistična levica s svojimi »krvavimi nežami« sovraži, ker še vedno jugonostalgično fantazira o velikem Stalinovem kolaboracionistu, hohštaplerju Titu, naj nas vsaj ne pokončuje s svojo mirovniško, skrajno krvoločno protinarodno politiko.

Mirovništvo (ne pa miroljubnost) je samo velikanska totalitarna multinacionalka, ki bi rada spodnesla vse druge, še zlasti z zadnjimi, s podnebnimi projekti, ki jih reklamirajo sami zase še povsem neodgovorni mladoletniki, in prav nič drugega. Tukaj ni strokovnjakov, samo priučeni mironiški paragenerali (nekakšne pravniške »krvave neže« in podobni) in paravojaki, ki recitirajo eno in isto, kot roboti, celo tisti iz vatikanskih vrst. Seveda pa vatikanki mirovniki nimajo nič s pravo katoliško vero, to je samo Vatikanov delež v mirovniški multinacionalki, ki jo vodijo isti bankirji, kot vodijo vse druge največje banke in multinacionalke.

To moramo vedeti, drugače bo z nami kmalu konec. Naša snobovska inteligenca, ki je vsa morala sokzi udbovske kapelice, da, prav vsa, razen obsojenih, zaprtih (tudi v norišnicah!) in tistih, ki so odšli v tujino. Kakjšen raj pod Alpami. Pa še ta je naš samo po imenu, kmalu pa bomo še ime prodali mirovniški multinacionalki.

Naj bo dovolj, že tako mi bo kdo očital, da rušim največje slovenske intelektualne avtoritete in da nisem normalna. Tega sem sicer že navajena, kljub temu pa se tako stari ženski ne spodobi preveč pretiravati z izzivanjem. Za vsakogar od nas nekje raste »krvava neža«.

Franca Buttolo, Ljubljana

nazaj na vrh