Mirica Recar: OSTRŽKOVI CEKINI

  • Napisal  Mirica Recar
Mirica Recar: OSTRŽKOVI CEKINI Foto: arhiv Demokracije

»Stran ne dam, kar naša je lastnina,«
vpila je po cesti neka lutka,
brez sramu in čisto brezu občutka,
videz, kot v zakol da gre živina.

Svojčas znani je scenarij vpila,
v center se odpravljala moderni,
tekst da naučeni svoj mizerni
z navodili spet bi uskladila.

Še predobro je ta lutka znana,
to je naš Ostržek miroljuben,
kar zanj vemo, karseda poguben,
šema izgubljena, razprodana.

Mar ni tista lutka ta Ostržek,
ki cekine v gozdu zakopava,
z mačkom in lisjakom tolpa prava
se za plen bojuje, za iztržek?

Tisti, le da zdaj pri bankomatu
čaka tolpa, on pa ji dviguje,
za lisjake, mačke čas kupuje,
vrečo pridrži Ostržek tatu.

Dali so Ostržku bebčka vlogo,
da strašil otroke bi poredne,
sami pa cekine zlate, vredne,
vtaknejo si v žep za bratsko slogo.

Ga potem zaščitijo lisjaki,
češ Ostržek bil je vedno zgleden,
vsi vedo, da piškavca ni vreden,
da nasedajo mu zgolj bedaki.

Tudi če naprej še lutka vpije:
»Stran ne dam, kar je lastnina naša,
najprej naj o tem ljudi se vpraša,«
bil bi trik samo, ukaz režije.

Je porabna lutka naš Ostržek,
ko se stran metalo bo cekine,
večje jih pograbijo živine,
on le bankomatni bo izvržek.

nazaj na vrh