Miran Kušan: ARHIVSKI ŠKRAT

  • Napisal  Miran Kušan
Miran Kušan: ARHIVSKI ŠKRAT Foto: arhiv Demokracije

Milo je zastokal mali brat
kot zastopnik vélikega brata,
da arhivov so odprta vrata,
je potarnal dobro znani škrat.

Naj ne brska več se po arhivih,
naj zakoplje se in vse uniči,
kar so zagrešili tisti tiči,
ki se v vrste tlači jih sokrivih.

Milo je zastokal zopet škrat,
naj preteklost sproti se pozablja,
ker da se arhive le zlorablja,
ključ arhivskih škrat bi sunil vrat.

Tonil je verbalno vedno niže,
milo stokal pa se spet repenčil,
rad realnost malček bi zasenčil,
škrat z jezikom zdaj si rane liže.

Milo ni zvenelo, prej nervozno,
kar je škratek javnosti povedal,
kajpak ni pravičnež se zavedal,
da je, kar počne, prav odiozno.

Milo spet je tarnal sivi škrat
in nemočno na ves glas grozil,
upajoč, da tisto bo prikril,
kar počela ves čas je svojat.

Vedno večja namreč je zadrega,
ko arhivi pač spregovorijo,
škrat in vsi njegovi ponorijo,
saj razkriva končno se natega.

Še tako če škratek čas kupuje,
milo če se kot doslej vsem laže,
za nemilo vsa se stvar izkaže,
zanka vse tesneje zateguje.

Vir arhivski, ki se kje iztakne,
ki ušel je budnemu nadzoru
in smrdi na daleč po pomoru,
pod nogami tla še bolj spodmakne.

Vsak dan teže škratu je obstati
na terenu, ki se mu podsipa,
milo tarna, ko grozi, in hlipa,
ne pomaga prav nič cepetati.

Mila ne zrisuje se usoda,
mila s škratom ni več zgodovina,
golta kratkoročno ga temina
in preteklost prav nemilo gloda.

nazaj na vrh