Malo levo - malo desno Izpostavljeno

  • Napisal  Jože Kržič, Koper
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Simbolična fotografija. Simbolična fotografija.

Pisemce s temle naslovom sem konec lanskega decembra sicer poslal uredništvu Reporterja s prošnjo za objavo. Vedno so mi vsa pisma blagohotno objavili, tokrat ne. Resda sem jih malce ošvrknil, pa ne s hudobnimi nameni, v prepričanju, da pravi demokrati prenesejo tudi kakšno kritiko. Takole sem napisal:

»Pri Reporterju se nekateri sodelavci tako trudijo s svojim vsegliharstvom (»glajhšaltungo«, morda vseistostjo), da so že dolgočasni. Sunčičeva ne zamudi trenutka, da ne bi enkrat napadala levičarje, drugič desničarje, največkrat pa oboje istočasno. Brez stvarnih argumentov se njen verbalni napad večinoma spridi v navadno gostilniško gobezdanje. Če misli, da je njeno ekvilibristično pljuvanje kak velik publicistični dosežek, se zelo moti. S tem Reporterju ne dviga naklade, kvečjemu nasprotno.

Akademsko raven vse bolj zapušča tudi dr. Boštjan M. Turk s svojim neutrudnim brskanjem po preteklosti nekaterih izpričanih demokratov, ki bi jih rad kot sedanje desničarje onečastil z nekdanjo levičarsko okuženostjo (dr. Zver, dr. Rupel, Milan Gregorič). Vsaj za slednjega, ki ga bolje poznam, lahko trdim, da je s svojim delovanjem, zlasti v publicistiki, naredil za slovenstvo več kot mnogi izpostavljeni politiki ali doktorji znanosti, vključno s Turkom. Četudi je bilo z njihovim nekdanjim levičarstvom, ko smo bili vsi »naši«, tudi kaj res, ali ni navsezadnje antikrist Savel postal apostol Pavel? Skratka, še en primerek vsegliharskega aktivizma. Dr. Turku ob vsej njegovi reputaciji na področju francoske književnosti ta aktivizem res ni potreben.

No, pa se je po Sunčičevi in Turku malce vsegliharstva navzel še spoštovani Igor Gošte z opozarjanjem na leve in desne skrajneže, radikalce, ki so, oboji, nevarni za pravo demokracijo. Škoda, pa tako simpatično piše o svojih zasavskih knapih in njihovem boju za preživetje. Mimogrede, moj stric je bil tudi trboveljski knap, pa se je rad pohvalil z zanesljivo »colngo« in boljšo plačo, kot so jo imeli drugi industrijski delavci, kar je seveda tudi prav. Res je Gošte mnogo bolj spoštljiv, dobronameren in ima do svojih pogledov vso pravico; tudi se strinjam, da mora glasno spregovoriti zdaj tiha in nevidna sredina, cinik bi rekel - skrajna sredina. Edino, kar me moti, je to, da je pozabil našteti, koga vse vidi v slovenski skrajni, radikalni desnici. Pustil nas je v negotovosti, dvomih. Drugače kot Spomenka Hribar, ki dobro ve, koga ustavljati, po Goršetovem namigu pa ne vemo dobro, koga naj ustavljamo, da tudi naša demokracija ne bo šla v »franže«. Sunčičeva in Turk sta jih nekaj le našla (Janša, Zver, Grims, Črnčec, Brščič, Biščak), levičarji so našli celo Romano Tomc (ojej!) pa Strehovca, Jakliča - oziroma vse, ki jim niso po volji. Ali je na skrajni desnici še kdo, ki ga je treba utišati? Naj nam gospod Gorše to jasno pove.

Zakaj mi vsegliharstvo tako moti? Nekoč so nas učili, da bodi to, kar si, ne pa enkrat nekaj tega in drugič nekaj onega, ker si potem nič. Vse v stilu moderne politične korektnosti, ki je v samem bistvo velika nekorektnost, dvoličnost, sprenavedanje, hinavstvo, manipulacija, nered.

Veliko nereda in manipulacije je že v pojmovnem svetu. Nekako smo si enotni, kdo so slovenski levičarji. Saj se sami tako označujejo; tako tudi tranzicijski tajkuni, pa mladi armani levičarji, čeprav po svojem stanu in statusu to nikakor niso. Mnogo bolj sporno pa je, kaj je slovenska desnica, sploh pa še skrajna desnica. Vsekakor to niso vsi, ki ne sodijo k levici, kar nam vsiljujejo režimski mediji. Preje so to demokrati, lahko tudi liberalci. Prave desnice v sociološkem smislu pa Slovenija sploh nima. Nekaj so jo potolkli, vemo kdo, kdaj in zakaj, ostala pa je zbežala v širni svet, se tam dobro uveljavila in izpričala pristno slovenstvo. Res nam manjka.

O povsem neustrezni, sprevrženi delitvi na levico in desnico je zelo nazorno spregovoril cenjeni dr. Stres prav v Reporterju in bi bilo prav, da se njihovi kolumnisti kaj poučijo o tem vsaj v svoji lastni reviji. Morda bodo potem dojeli, da je oznaka za desnico samo priročna manipulacija naših večnih oblastnikov, tako imenovanih levičarjev, da vse, ki niso na njihovi idejni strani, ozmerjajo za (hudobne, nazadnjaške, zadrte, konzervativne, ksenofobne, homofobne, izključevalske, netolerantne, primitivne, rasistične) desničarje. Če pa to ni dovolj, imajo v svoji zadrtosti in nevednosti v rezervi še zmerljivko fašist, ne vedoč, da je bila to levičarska ideologija. Prav zaradi tega si Luka Mesec zasluži kazen, pa ne zgolj zato, ker je Brščiča ozmerjal s fašistom, ampak predvsem zato, da se bo kot družboslovec enkrat naučil in zapomnil, kakšne provenience je bila fašistična ideologija.
Pa brez zamere, še naprej bom zvesti naročnik in bralec Reporterja.«

Pripis: Opažam, da je kar veliko istih pisem bralcev objavljenih tako v Reporterju kot tudi Demokraciji. Ob domnevi, da večina prepričanih demokratov bere obe reviji, se mi tako početje ne zdi smotrno. Zato obema, in še komu, predlagam, da raje uvedeta rubriko: Kar drugi nočejo objaviti. Bojim pa se, da bo tega veliko in preveč.

Jože Kržič, Koper

nazaj na vrh