Jožko Zorb: IZ ČAKALNICE

Jožko Zorb: IZ ČAKALNICE

Sem v čakalnico za hip pogledal,
smrad, da ni ga najti na Balkanu,
tam v vozičku, vendar v zadnjem planu,
znan obraz nazadnje sem ugledal.



Enega brez noge tam imajo,
jasno ni, v katerem se jeziku
zagovarja, vedno je v umiku,
mu v čakalnici priložnost dajo.

Da bi končno mož se izpovedal,
da vsaj tu bi bil možaka košček,
sem in tja prevaža ga izvošček,
kot vrhovni mu je zapovedal.

Gnije tam že štiri desetletja,
smrad se z vsakim letom širi huje,
ga nihče ne sleče, preobuje,
je kot sredi tropskega poletja.

Večno on svoj "Bóga ti" ponavlja,
z "ovaj" išče vsakokrat mašilo,
mislim, da se vse je zagnojilo,
saj predolgo se že obotavlja.

Pa ne more več na dan z besedo,
vse se je dokončno zameštralo,
bo pri tem do konca dni ostalo,
zrl vase bo, v človeško bedo.

nazaj na vrh