Jezik duha

  • Napisal  Demokracija
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Simbolična fotografija (foto: Pixabay) Simbolična fotografija (foto: Pixabay)

Zaradi zadnje revolucije v razvoju orodij je dogajanje na svetu močno spremenjeno, med drugim je družba vržena iz ravnovesja in civilizacija je notranje propadla, kar vse pomeni močno spremenjene pogoje za odločanje in delovanje na odru sveta. Nujna je znanost za spoznavanje resnice o dogajanju, o dogodkih sveta, ki bo obenem lahko tudi znanost za odločanje. Prepričan sem, da je le takšno znanje lahko temelj za uvajanje nove dobe. Vendar, ali je takšna znanost sploh možna?

Izhajal bom iz teze, da resnico o dogajanju sveta lahko pozna le Bog, in da On ljudem to resnico tudi razodeva, in da ljudem tudi hoče svetovati, pomagati pri odločanju. Iz tega sledi, da On človeku tudi govori, in sicer neposredno! In tu se pojavi vprašanje: v kakšnem jeziku potem govori? Ker je Bog Duh, je njegov jezik jezik Duha. Če nam razodeva resnico o dogodkih sveta, sledi, da je jezik Duha tisti, ki to resnico lahko razodeva, opisuje – Bog ne bi uporabil jezika, ki tega ne zmore!

Da, tu se srečamo tudi s problemom jezika, jezik je orodje opisovanja, komuniciranja, a to orodje še zdaleč ni popolno, ima svoje možnosti in omejitve, jezik ima tudi svoje meje! Mislim, da se tega premalo zavedamo, ko namreč (v politiki ali v medijih, časopisju) nekaj komentiramo, analiziramo, opisujemo, se premalo zavedamo, da je naše poznavanje stvari močno omejeno, nepopolno, in da ima poleg tega še jezik, ki ga pri tem uporabljamo, močno omejene možnosti – rezultat vsega skupaj je ena sama nepopolnost, fragmentarnost, zoženost nekih pogledov na stvari.
Ta naša (klasična) govorica (govorjena, pisana beseda) je jezik zvoka (glasovi, znaki za glasove…), tehnika je dala vizualni jezik fotografije in filma, pri katerem gre za jezik svetlobnih znakov, v določenih pogledih je >klasični< jezik ob njem postal zastarel. A >skupni imenovalec< vseh vrst jezikov, ki jih je iznašel in jih uporablja človek (npr. tudi likovni jezik, jezik glasbe, govorica telesa…) je, da so vezani na snov, na materijo, in odvisni od njenih lastnosti.

Izhajam iz dejstva, da je človeku resnico o dogajanju sveta nemogoče (s)poznati, iz česar sledi, da se človek v življenju ne more sam, s svojimi močmi (intelektualnimi, spoznavnimi…) pravilno odločati, se usmerjati. Narava dogajanja je namreč takšna. Vse dogajanje sveta lahko pozna le Bog. Zato pa ni nujno, da je človek glede tega obsojen na temo neznanja in na to, da hodi v temi. A >lastnost< Boga mora biti tudi takšna: da ljudem to resnico (o dogodkih sveta) tudi razodeva in da človeka skozi življenje tudi hoče voditi. Iz tega sledi, da Bog ljudem tudi neposredno govori, in ne le izjemoma, ampak mnogokrat, pogosto. Če nam govori o dogodkih sveta, če nam kaže neko pot skozi dogodke sveta, se vsebina njegovih besed torej nanaša na konkretne dogodke našega življenja, tudi na prihodnje dogodke, natančneje, na njegove načrte zanje. S tem smo pri samem jeziku, v katerem nam govori, konkretne dogodke, z vsem, kar jih gradi (osebe, predmeti, stvari…) lahko gledamo, vidimo (edino!?) v videnjih, npr. v nočnih videnjih, v sanjah, v lucidnih sanjah. Sanje in videnja pa nastajajo po božjem Duhu, če izhajamo iz Svetega pisma, Beseda Boga prihaja k nam po Duhu, videnja so jezik Duha!

V zvezi s tem pa se pojavljajo številne ovire in prepreke na poti do spoznanja resnice o dogajanju sveta, in le-te so večinoma proizvod moderne dobe in duha našega časa.

Najprej: to dobo (med drugim) označuje brezboštvo (ateizem), torej zanikanje obstoja Boga, vsega metafizičnega. Nadalje: tudi tisti, ki vanj verjamejo, ne verjamejo, da bi Bog človeku tudi danes zelo pogosto in neposredno govoril. Kaj o tem pravi Cerkev, ki Boga oznanja?To, da Bog sicer govori, vendar po Svetem pismu in Cerkvi, torej posredno, njegovo razodevanje se je s smrtjo zadnjega apostola končalo. Značilnost naše dobe, ki je doba smrtonosne kuge racionalizma, je med drugim tudi ravnodušnost do vsega, kar prihaja od Duha, sanj in videnj kot fenomena sicer nihče ne more zanikati, a naša (moderna) doba si vse to razlaga z raznimi znanstvenimi, predvsem psihološkimi in biologističnimi teorijami, in prav isto se dogaja tudi v Cerkvi, duhovniki zaradi racionalizma zavračajo, kar prihaja od Duha, zavračajo v imenu moderne znanosti, ki je miselno orožje racionalizma.

Zato pa bistvo nove dobe vidim ravno v tem: v preseganju, premagovanju tega (razsvetljenskega) racionalizma, ki je v sprejemanju tega, kar k nam prihaja po Duhu, se pravi Besede (Boga), v spoznavanju resnice o dogajanju sveta s pomočjo besed samega Boga, v odločanju s pomočjo Duha. A ni dovolj samo sprejemanje, jezik Duha moramo tudi (čim bolje) razumeti, kar pa na žalost ni lahko. Videnja npr. so jezik Duha, in to je dovolj močan jezik, da lahko opisuje nekaj tako kompleksnega kot so dogodki sveta. Kako izgleda ta jezik? Ta jezik določajo lastnosti Duha, ki je ne-materija, nekaj bistveno drugačnega kot snov, možnosti Duha pa so neprimerno večje kot možnosti >prahu Zemlje<, to je jezik podob-simbolov, katerih bogastvo je neizčrpno – a takšen ta jezik tudi mora biti, če naj bi opisoval neizmerne in neponovljive dogodke sveta! Zato pa je tudi zelo zahteven in se ga človek mora učiti vse življenje.

Ljudje smo presežna bitja, ta naša lastnost izvira iz resnice, da nismo samo telesna, da smo tudi duhovna bitja. Presežnost: lastnost, da smo nagnjeni k preseganju samih sebe, ko nekaj dosežemo, se že pojavi želja in potreba po novem, boljšem, večjem… . Vendar pa se temu preseganju znotraj materialnega sveta kaj hitro začno postavljati meje, neizmernost (brezmejnost) se nam razpira le v Metafizičnem in na področju naše notranjosti. A človek je v ta svet postavljen tudi zato: da bi se presegal,da bi dozoreval, dozorel do točke, ko bo sposoben sestopiti v ta notranji, absolutni, duhovni svet, in osvajati jezik Duha, se začeti odločati s pomočjo Duha.

Gre torej za neko novo revolucijo – za revolucijo v načinu spoznavanja stvari, ki pa od posameznika tudi veliko zahteva, to je tudi tveganje, avantura, kar vse ne zmore vsak, to zahteva radikalne spremembe v načinu mišljenja in življenja. Znano je, da homo-sapiens v to ne gre – če ga nekaj v življenju močneje ne pritisne. A sedanja situacija na svetu je v nekem pogledu zrela za to preobrazbo, na planetu se je namreč zgodila velika revolucija v razvoju orodij, ki je povzročila dezintegracijo družbe, zaradi tega in zaradi hitrega in zapletenega življenja s tehniko se nam še nikoli ni resnica o dogodkih in osebah, stvareh tako skrivala in izmikala kot danes, zato še nikoli ni bilo tako velike potrebe po znanosti za spoznavanje te resnice. Obenem pa je stanje na svetu za to neugodno, ker ta pot (do Besede, ki je Resnica) zahteva odpoved materializmu, uživaštvu, in premagovanje razsvetljenskega racionalizma. To namreč (med drugim) označuje našo dobo, in je posledica tega, na čemer funkcionira moderna civilizacija – znanosti, tehnike, tržnega gospodarstva, demokracije, šolskega sistema… - človek, ki hoče osvajati jezik Duha, mora vsak dan znova plavati proti toku sodobnega sveta.

Franc Bešter, Zg. Besnica

nazaj na vrh