Janže Lokar: SOSEDOV ŠARO IN ŽIVČKI

  • Napisal  Janže Lokar
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
foto: arhiv Demokracije foto: arhiv Demokracije

Običajno čisto nič ne dela,
žveči kost, se oblizuje Šaro,
raje še privošči si obaro,
veseli se vsak dan sproti jela.


 
To je Šaro iz soseske naše,
ki pasivnost mu kar najbolj godi,
ki na vrvici se vdano vodi,
ker na svetu drugo mu ne paše.
 
Zadnje čase popadljiv postaja,
poživinil čisto je na suho,
ker da sosed vzel ga je na muho,
Šaru vedno bolj in bolj uhaja.
 
Sosed mu Anže zdaj kost je vrgel,
češ da luknje so povsod velike,
uporabil standardne je trike,
da se Šaro je z verige trgal.
 
Bevskal in zaganjal se v Anžeta
je nemočno, vezan na verigo,
če bi znal, pokazal bi mu figo,
kajti čast bila je prizadeta.
 
Šaro ve, da vse je le predstava,
sam da za sosesko je pokora,
hkrati ve, da lajati se mora,
sicer več iz luknje ne izplava.
 
Toda lajež in vse to besnenje
bolj in bolj postaja nenavadno,
Šaro ponori zdaj že nenadno,
kot da mu za golo gre življenje.
 
Ah, seveda, na vse kriplje dela,
da ga ne spustijo kdaj z verige,
težke varovančkove so brige,
ve, da enkrat pride do odstrela.

nazaj na vrh