Grga Taubič: GOLOBČEK IN VISOKA ZNANOST  

  • Napisal  Grga Taubič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
foto: arhiv Demokracije foto: arhiv Demokracije

Vsepovsod doslej je bil že viden,
letal je golobček naš nenehno,
spuščal se z višin, da je pritlehno
delal se capin, kako je priden.


 
Bil je ultra, oh in sploh nad vsemi,
druge ptice ta bi kontroliral,
zlasti roparice rad podpiral,
večkrat bil še komaj je nad tlemi.
 
Pozabili so golobčka mnogi,
kdaj je že odletel ptiček s scene,
slava mu namišljena ovene,
toda zdaj, poglej, je v novi vlogi.
 
Ptiček naš je velik komentator,
aboniran za ocenjevanja,
ga skrbijo nepregledna stanja,
v znanosti bi rad bil inovator.
 
Zdaj o njej rumenokljun razpravlja,
kajpak da samo filozofira,
upajoč, za svoje da lobira,
ko za razsodnika se postavlja.
 
Vsepovsod golobček kljun svoj štuli,
če je treba, se kar sam povabi,
vsakič sproti ptiček naš pozabi,
da so ga že marsikje sezuli.
 
Ptiček spet iz zakulisja kuka,
kamor že pred leti je poniknil,
in za nekaj časa tam potihnil,
biti zadaj zanj je skrajna muka.
 
Bi prebil golobček se v ospredje,
strašna želja ga naprej poriva,
v znanosti smodnik zato odkriva,
fizikalnih vseh pravil sosledje.
 
Tisto le pravilo zanemari,
da ga k tlom potisne teže sila,
da narava je svetá nemila,
ko je treba, silno da udari.
 
Letal bi golobček spet v višine,
se zato tako zelo nastavlja,
upa, da zares se ne poslavlja
in da zadnji let takoj ne mine.
 
V lica je nekoliko upadel,
 bled, to od ambicij je seveda,
ko se ne zaveda, kakšna beda
večna je politikant propadel.

nazaj na vrh