Emonska elegija: CEZAR IN POMPEJ

foto: arhiv Demokracije foto: arhiv Demokracije

Cezar davi Pompeja obišče,
po ameriško beseda teče,
Pompej tiho je, ko Cezar reče,
potrditev da ponovno išče.



Cezar s Pompejem tako modruje,
da je Rubikon le mrtva črka,
je poginjena v zalivu crka,
še naprej pa Cezar natolcuje.

Pompeju obisk že prav preseda,
ko dovolj je, Cezarčka prekine,
to zgodi se, preden ura mine,
takšna se izgovori beseda:

»Mar ti nisi, Cezar, se pajdašil
s Skiti tam iz daljne stepe vzhodne,
čez province naše pa zahodne
si grdo udrihal, samopašil?«

Pompej se ga skratka naveliča,
ker za varnost gre nadnacionalno,
k Boltonusu pošlje triumfalno
Cezarčka, naj tam naprej se driča.

Z novim nič ne bo triumviratom,
Boltonus pove mu brž naravnost:
»Si iz glave zbij enakopravnost,
Cezarček, pogled usmeri k vratom.«

Cezar davi je obisk opravil,
mu gostitelj je zaprl vrata,
na konjičku zdaj domov kot ata
se osramočenec je odpravil.

nazaj na vrh