Družina bi morala biti na prvem mestu v življenju vsakega otroka - 2. del Izpostavljeno

  • Napisal  Barbara Rakun
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
foto: Shutterstock foto: Shutterstock

V drugem delu moje prispevka se bom ponovno navezala na prebrano knjigo avtorice Gite Mateje de Laat z naslovom Kam pa ti hodiš v šolo?, kjer spregovori o teoriji navezanosti, socializaciji in razvoju socialnih veščin. Tu se avtorica opira na delo kanadskega razvojnega psihologa dr. Gordona Neufelda in ameriškega otroškega psihologa Lawrenca Shapira.

 

TEORIJA NAVEZANOSTI

Mislim, da se vsi zavedamo, kako pomembno je v družini graditi in ohranjati zdrav in trden odnos med otrokom in njegovimi starši, temelječ na čustveni bližini. Ta otroku namreč omogoča čustveno varnost, če pa te ni, bo otrok ves čas to iskal, staršem ne bo zaupal in jim ne bo spontano sledil, ne bo sprejemal njihovega vodstva in spremljanja.

Teorija navezanosti torej pomeni izgrajevanje čustvenega odnosa med otrokom in starši. Če sta starša čustveno stabilni, zreli osebnosti, bosta izgrajevanju čustvenega odnosa med njima in otrokom namenila veliko pozornosti, ta odnos se začenja že veliko prej kot ob rojstvu, torej otrok čuti že od spočetja naprej, ali je zaželen, ljubljen, varen in pomemben staršem.

Seveda vsak otrok potrebo po navezovanju čuti drugače, saj je vsak otrok osebek za sebe, vendar se je pokazalo, da če se to otrokovo potrebo zanemarja, če se jo presliši, ignorira, ne upošteva, bo otrokov nadaljnji razvoj moten. Kadar je otrok varno navezan na starše, se počuti varnega in sprejetega.

V knjigi je lepo predstavljen primer starša, ki se je šele ob vzgajanju svojega otroka začel zavedati, kakšno je bilo njegovo otroštvo, najstništvo, pravi, da je bil njegov potek življenja do 27. leta starosti v veliki meri posledica institucionalizacije. Starši navadno mislijo, da otrokom dajo največ, ko otroka že zelo zgodaj vpišejo v vrtec, na njegovem primeru se kaže, da temu ni tako, on je šele v odraslosti spoznal, kako je bila zanj ločitev od mame neznosna, ker ga je dala „neznancem“, ko jo je najbolj potreboval. In verjamem, da je takih zgodb še veliko, vendar se o tem ne govori. Saj je seveda treba otroke hitro „ukalupiti“, jih narediti povprečne, jih „vreči“ v širni svet, saj se morajo hitro navaditi na sistem, jim dati vrstnike in vse ostalo, kar sledi. Otroci so v sedanjem času večino dneva stran od svojih staršev, če to starši seveda dopuščajo. Ponekod druge možnosti ni, zato sočustvujem z vsemi temi starši.

Avtorica pravi, da naša družba in kultura ne podpirata tega, da bi se otrokov razvoj in proces navezovanja odvila po naravni poti. Torej vstop otroka v vrtec prekine proces navezovanja na starše, ne prekine pa samega procesa navezovanja. Otroci se tako začnejo navezovati na vrstnike, saj z njimi preživijo veliko časa. Pogosto celo sami starši pri otrocih spodbujajo navezovanje na vrstnike, kar pa ni dobro. Saj otroci še niso sposobni razlikovati, kaj pomeni navezanost na starše in kaj navezanost na vrstnike.

Po razvojnem psihologu Gordonu Neufeldu obstaja šest zaporednih stopenj navezovanja, ki se med sabo prepletajo: navezovanje preko čutov (fizična bližina dojenčka in staršev), istovetnost ( otrok si želi biti tak, kakršen je oseba, ki mu je blizu), pripadanje in lojalnost (da nam oseba, na katero smo navezani, pripada), občutek pomembnosti (da otrok občuti, kako je osebi, na katero je navezan, pomemben), občutek topline in naklonjenosti (otrok se „zaljubi“ v tistega, na katerega je navezan) in biti prepoznan (kadar otrok čuti, da ga starši prepoznavajo in sprejemajo kot ločeno osebo).

Pri teoriji navezanosti je pomembno tudi slednje: če je otrok varno navezan na svoje starše, svojih težav ne bo skrival pred starši, se bo v težavah najprej obrnil nanje, saj otroci potrebujejo vodenje odraslih. Kljub vsem svojim zavrnitvam, frustracijam, težkim trenutkom, bo vedel, da se lahko zanese na starše.

SOCIALIZACIJA IN RAZVOJ SOCIALNIH VEŠČIN

Po Gordonu Neufeldu je socializiran človek posameznik, ki je zvest samemu sebi, a je hkrati tudi sposoben sobivati v harmoniji z drugimi. S tem se seveda popolnoma strinjam, saj je sama definicija socializacije preveč usmerjena samo v to, da se človek prilagaja družbenim normam, vzorcem obnašanja, vrednotam, kulturi, mišljenju, zanemarja pa samega sebe.

Otroku je treba znotraj socializacijskega procesa omogočiti, da se bo individualno razvijal, da bo lahko zadovoljeval svoje osebne potrebe, da se bo naučil samospoštovanja, da bo lahko izražal svojo naravo, da se bo začel zavedati samega sebe, po drugi strani pa mu je treba privzgajati čut za pravičnost, iskrenost in resnicoljubnost. Čustveno zrel človek bo vedel, kdo sploh je in čemu naj bo zvest, zavedal se bo vplivov, ki jih ima zunanje družbeno okolje na njegove misli, občutke, čustva in obnašanje.

Avtorica dalje govori o samorefleksiji kot o procesu opazovanja, proučevanja in raziskovanja našega edinstvenega „notranjega“ sveta ter zunanjih dejavnikov, ki vplivajo na naše notranje doživljanje. Ta nam pomaga pri prepoznavanju naših resničnih vrlin, prioritet, moči, pomaga nam pri oblikovanju načrta za dosego naših ciljev. Tako odrasla oseba bolj in bolj razume vlogo sebe kot integralnega dela celote -družbe. Če se izognemo temu procesu, ki ga nihče drug ne more narediti namesto nas, bomo na dolgi rok postali pasivni, apatični, neizpolnjeni, površinski in polni frustracij. To lahko vidimo v vsakdanjem življenju ljudi, ki so v velikih stiskah, kako se potrjevati, kako ostati individuum in se ne primerjati z ostalimi ljudmi. Ali pa mogoče na primeru pasivnosti ljudi (volitve), ko jim ni mar za to, v kakšni državi živimo in nimajo tega uvida v sebi, da vsak prispeva k izboljšanju družbe. Ali pa v primerih, ko se človek zaveda, da v življenju ni sam, da njegove želje in načrti pogosto trčijo ob želje in načrte drugih, pa potem ne zna v taki situaciji ravnati na pravilen način.

„Kdor razvije sposobnost refleksije, je na dobri poti, da se razvije v pravi individuum...Tak posameznik je čustveno stabilen in miselno samostojen, poleg tega pa tudi vselej deluje v prid skupnosti, katere je“. Te navdušujoče avtoričine besede kažejo na to, da tudi avtorica dobro pozna sebe, svoje sposobnosti in je v stiku s svojo plemenito naravo, na podlagi tega vedenja in doživljanja pa lahko deluje v družbi. Po drugi strani pa je „drugačna“ od množice, razmišlja z lastno glavo in hodi po svoji poti, lomi zastarele čustvene in miselne vzorce neke družbe ter zastarele vzorce obnašanja, ki jih družba ne potrebuje več. Hvala avtorici za tole!

Pri omenjanju socialnih veščin pa se je avtorica navezala na ameriškega otroškega psihologa Lawrenca Shapira, ki je identificiral 20 socialnih veščin, ki bi jih moral osvojiti vsak človek glede na svoj naravni razvoj, da bi dosegel to, kar avtorica imenuje individuum:

  • vljudna interakcija (je osnova spoštljivega in harmoničnega sobivanja v družbi, otrok se ju uči z zgledom odraslih)
  • vljudna komunikacija (podobno kot prejšnja veščina)
  • vzpostavljanje stikov (je odvisno od značaja otroka, nekateri z lahkoto vzpostavljajo prijateljstva, nekateri ne čutijo pretirane potrebe po druženju z vrstniki)
  • pripravljenost pomagati
  • empatija (kadar se človek vživi v stisko drugega, je navadno vedno pripravljen pomagati; pri otroku moramo ti dve veščini spodbujati in negovati, drugače se ne bosta razvili)
  • odločnost (odvisna od otrokovega značaja in temperamenta, nekateri so po naravi bolj odločni, drugi zadržani)
  • zavedanje čustev (se lahko razvije, ko so razvite že nekatere kognitivne sposobnosti; da se otrok lahko zaveda svojih čustev, mora opazovati, kaj se v njegovi notranjosti dogaja)
  • obvladovanje čustev (ta se lahko razvije, ko se že zavedamo svojih čustev; če od otroka zahtevamo, da obvladuje čustva takrat,čeprav še tega ni sposoben, bo svoja čustva zatrl ali bo še bolj izbruhnil)
  • komunikacija čustev (otrok se mora najprej zavedati svojih čustev, jih obvladovati do določene mre, da jih lahko tudi ubesedi)
  • samozavedanje (je tesno povezano s sposobnostjo zavedanja čustev; moramo pa ločiti razumsko zavedanje sebe od želja majhnega otroka, npr. majhen otrok še ni sposoben razmišljati o svojih željah)
  • pozitivno mišljenje (da stvari vidimo s pozitivne plati, tudi če izkusimo bolečino, obup, trpljenje; da vidimo napake kot priložnost za učenje, da je težave možno rešiti...)
  • odgovornost (je notranji občutek, ko človeku ni vseeno za posledice, ki jih ima določeno dejanje na druge in na sebe, to pridobimo s psihološkim zorenjem)
  • odločanje (je tudi plod notranjega psihološkega razvoja; ko se otrok lahko zares odloča takrat, ko se zaveda svojih čustev in jih tudi obvladuje, ko mora razviti svojo individualnost)
  • družbena ozaveščenost (osnovo ji daje otrokova radovednost; starši naj bi le to spodbujali, sledili otrokovim zanimanjem)
  • zavedanje drugačnosti (preden se otrok lahko zave drugačnosti, mora priti v stik z ljudmi in kulturami, ki so drugačne, v pomoč mu je empatija; tu se otrok uči obdržati svojo identiteto, hkrati pa sprejema ljudi takšne, kot so)
  • spoštovanje (podobno v prejšnji veščini)
  • ustvarjanje soglasja (možna na podlagi medsebojnega spoštovanja)
  • soočanje in premagovanje težav (ob soočanju s težavami človek raste, se uči raziskovati možnosti za premagovanje težav)
  • reševanje sporov (z vljudno interakcijo in komunikacijo, v dialogu med različnimi udeleženimi, da se pride do rešitve)
  • vljudno reševanje problemov (podobno prejšnji veščini)

Vsakemu otroku bi moralo biti omogočeno, da te navedene socialne veščine razvija v skladu s svojim naravnim razvojem. Vendar temu v večini ni tako. Velikokrat so otroci izpostavljeni preveč situacijam in okoljem, ki jim ni dorasel, za katere še ni zrel, ki ga na čustvenem področju vržejo iz tira. Zato se tudi potem, ko je že odrasel, ne počuti dobro, je zbegan in šibak v odločanju. Ampak ljudje pač rečejo: „človek se mora vsega navaditi“.

Glede na vse napisano trdim, da če se med otrokom in njegovimi starši (ki morajo biti dovolj dobre, psihološko zrele osebnosti) zgradi dovolj dober, zdrav in trden odnos, ki temelji na čustveni bližini, teorija spola in ostale nebuloze, ki nam jih želijo nekateri strokovnjaki forsirati pri vzgoji otrok, ne bodo padle na plodna tla.

nazaj na vrh