Družina bi morala biti na prvem mestu v življeju vsakega otroka 3. del

  • Napisal  Barbara Rakun
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Otroci. Simbolična fotografija. / Vir: Twitter. Otroci. Simbolična fotografija. / Vir: Twitter.

V svojem zadnjem prispevku s tem naslovom se bom posvetila mojemu razmišljanju ob objavi članka avtorice Janje S. z naslovom Vzgojiteljica Branka priporoča mamicam, naj prenehajo dojiti, ker mora potem ona poslušati tečnega otroka, ki noče zaspati na http://demokracija.si/fokus/vzgojiteljica-branka-priporoca-mamicam-naj-prenehajo-z-dojenjem-ker-mora-potem-ona-poslusati-tecnega-otroka-ki-noce-zaspati.html. Vzgojiteljica je svoja priporočila mamicam objavila na FB strani.

In še vedno se bom navezovala na Gito Matejo de Laat, avtorico knjige Kam pa ti hodiš v šolo?, kjer je spregovorila o tem, kaj je socializacija, o tem, kako se prekinja proces navezovanja otrok na starše, ko se otroke prehitro daje v vrtec, dalje pa je spregovorila tudi o vrstniški skupini in vrstniški kulturi.

Zelo rada bi se soočila z vzgojiteljico Branko Barkovič iz vrtca Mladi rod v Ljubljani, da bi se lahko z njo pogovorila o tem, kar je zapisala na FB strani. Sin, ki bo decembra star 4 leta, obiskuje vrtec Ledina v Ljubljani (eno vrtčevsko leto je dal skozi). Če bi sinova vzgojiteljica meni ob uvajanju otroka v vrtec govorila tole, kar se je ga. Branka razpisala na Fbju, bi se resno vprašala o strokovnosti vzgojiteljice. Meni so vrtec Ledina priporočile prijateljice. Kar seveda ne pomeni, da je ta vrtec popoln in brez napak, da so vse vzgojiteljice popolne, je tudi javni vrtec kakor Mladi rod. Ampak če bi zasledila karkoli napačnega pri sinovi skupini, bi se tudi oglasila, se skušala pogovoriti z vzgojiteljico in ne bi bila tiho. Jaz sem že ob samem pogovoru s sinovo vzgojiteljico, preden je odšel sin v vrtec, ugotovila, da je vzgojiteljica srčna, potrpežljiva, dojemljiva za vsakega otroka posebej, ki obiskuje njeno skupino, da je empatična, po drugi strani pa odločna, mirna, rahločutna in skrbna. Torej dovolj dobra vzgojiteljica, tako kot sem jaz dovolj dobra mama. Seveda sem tudi sama dojemljiva za to, da imata dve vzgojiteljici v javnem vrtcu veliko otrok, sem tudi potrpežljiva. Sama imam neizmerno srečo, da je lahko sin šel v vrtec veliko pozneje, kot to doživi večina otrok.

S sinovo vzgojiteljico sem ves čas zelo dobro sodelovala, vedno me je znala pomiriti, posebej na začetku, ko se je sin uvajal. Ko sem dobila zaupanje v vzgojiteljico (s tem da zagovarja podobne vrednote, kot jih jaz), sem vedno odpeljala sina v vrtec mirna, v pričakovanju, da bo kaj novega spoznal in mu tudi vsak dan znova povedala, da ga imam rada, da grem v službo, on bo v vrtcu, da ga bom pogrešala, da pa se vrnem po njega. Vzgojiteljica ga je vse leto (in tudi pomočnica vzgojiteljice v isti skupini, ter vzgojiteljica in pomočnica iz druge skupine) ob prihodu v vrtec lepo pozdravila, ga objela in si ga posadila v naročje, da mu je bilo lažje. In to prakso uporablja pri vsakem otroku. Zanimivo, nikoli ni „pojamrala“, da ima preveč otrok, da ne more vsakega objeti, itd. Seveda je razumljivo, da ko je otrok nekaj časa že v vrtcu, da ga je treba spodbuditi k nekaterim samostojnim opravilom. Pri sinu je bilo lažje, saj je prišel v vrtec, ko je že znal jesti z žlico, ob vstopu v vrtec se je v štirinajstih dneh odvadil plenice, potem pa je s plenicami prenehal tudi doma. Sin je bil v plenicah še vedno pri starosti 2, 5 let, midva s partnerjem sva ga spodbujala (ravno je bilo poletje), da bi lulal v kahlico, a sem ugotovila, da še ni prišel njegov čas za to zadevo, da še ni dovolj zrel. V vrtcu je videl ostale sovrstnike in ponavljal za njimi. Doma pa je potem en dan steklo kot po maslu.
Seveda je pa velika razlika, ali otrok v vrtcu za svojimi vrstniki ponavlja pozitivne spretnosti in se od njih uči (npr. to, da gre na wc, ko vidi ostale) ali pa da za svojimi vrstniki ponavlja neumnosti (kletvice, pretepi,...)

Vzgojiteljica mi je vedno povedala, kako se sin odziva nanjo (pa ni bilo vedno vse super), kje so njegove prednosti in kje so njegove šibke točke, vedno mi je povedala, kako se odziva na vrstnike in ostale vzgojiteljice. Najtežje je bilo takrat, ko je ostal doma zaradi bolezni ali ko so bile počitnice, pa mu je bilo težko spet iti nazaj v vrtec. Ampak v enem letu se je tudi naučil veliko stvari. Vzgojiteljica pa ve, da sva najbolj odgovorna za otroka midva s partnerjem in tako bo tudi ostalo. Vzgojitelji in starši otrok bi morali biti enakovredni partnerji v pogovorih, kar se tiče otrokovega življenja. Najbolj pa seveda otroka poznajo njegovi starši. Zato pri meni toliko govora o teoriji navezovanja na starše in o primarni socializaciji. Ker je najin sin varno navezan na naju, se ne boji stikov z drugimi odraslimi in drugimi otroki.
Vzgojiteljica mi je tudi vedno povedala, ko je imel sin „slab“ dan, mi je tudi vedno priporočila, kje naj sina spodbujam itd. Tako da se novega vrtčevskega leta veselim. Upam da je čim več takih vzgojiteljic po slovenskih vrtcih.

Kaj me je torej zmotilo pri priporočilih vzgojiteljice Branke, ki jih je dala mamicam, ko bodo 11-mesečne dojenčke pripeljale v vrtec?

„Sem vzgojitelj s srcem in dušo in v tem poklicu že 18 let. Malo ali veliko? Presodite sami“.

Na tole ji lahko odgovorim samo, da je mogoče že predolgo v tem poklicu, glede na to, kar je zapisala na FB. Strokovnjaki pravijo, da bi ljudje v poklicih, kjer se dela z ljudmi, morali večkrat menjati službo, saj se po določenih letih iztrošiš, nimaš več novih izzivov. S tem se strinjam v toliko, da če bi bil naš sistem zaposlovanja bolj fleksibilen, bi se to lahko dogajalo, in s tem da bi za ljudi pomenilo varnost. Kar pa v naši družbi ni možno.
Ljudje, ki imajo službo za nedoločen čas, zagotovo nimajo namena menjati službe, saj jim ta ugaja in jim prinaša varnost na vseh področjih življenja (krediti itd.), pa četudi so pod stresom, četudi so iztrošeni, četudi nimajo več energije za delo z ljudmi.
Mladi, ki pa imajo energijo, nove prijeme, novo znanje, pa do služb ne pridejo, saj jih zasedajo zgoraj omenjeni. Zato se potem dogaja to, kar je napisala vzgojiteljica.
Omenim lahko še to, da se je v teh 18 letih, kolikor je vzgojiteljica v tem poklicu, znanje o psihologiji dojenčkov, otrok, mladostnikov, pa tudi znanje o dojenju, družini, odgovornosti staršev do otrok itd. zelo spremenilo. Vzgojiteljice pa se zagotovo morajo izobraževati in izpopolnjevati o tem novem znanju. Pa seveda je odvisno tudi od samoiniciativnosti in vedoželjnosti posameznih vzgojiteljic.

Pa pogrešam več moških v tem poklicu!!!

In še to, vsi, ki imamo vpisane otroke v vrtec, plačujemo za to, da bo delo v vrtcu dobro opravljeno!

„Skozi moje življenje je šlo 12 Mij, 5 Rebek, 8 Andražev, 2 Luciji...vsi imajo obraze in imena. Delovali smo kot skupina in bilo nam je lepo, kljub temu, da smo morali upoštevati pravila. Razumem, da imate pomisleke in razumem, da vas skrbi za vaše otroke, le-ti so neprecenljivi“.

Če bi vzgojiteljica razumela stiske in strahove staršev, ki prvič dajejo otroka v neznano okolje, posebej pa 11-mesečne dojenčke, ne bi pisala takih stvari, kot jih je.
Seveda je v vrtcu skupina otrok, jaz to razumem, razumem tudi, kako je težko 2 vzgojiteljicam v vrtcu s tolikimi otroki, ampak ne vem, zakaj potem nekaterim vzgojiteljicam uspeva, nekaterim pa ne. Zakaj je sedaj težava v tem, če dojenček joče? A prej v 17 letih pa tega ni zaznala? Kako je vseskozi ravnala, ko se dojenčki jočejo, ko so „tečni“, ko pogrešajo mamo in očeta? To me skrbi, ali je bilo to, kar je zdaj napisala, vseskozi njena praksa, da je takole priporočala mamicam, kaj morajo s svojimi 11-mesečnimi dojenčki narediti, preden jih bodo dale v vrtec.


Otrok joče, ker ni zadovoljena ena od njegovih osnovnih življenjskih potreb ali pa če se ne počuti varnega v določeni situaciji. Kaj od tega je vzgojiteljici težko narediti?

„Septembra bo večina skupin polnih in nam, otrokom in vam bo lažje, če ga med porodniško naučite samostojno jesti, držati žlico ali vsaj z roko pobirati hrano. Zakaj? Ker mu ne bo treba čakati, da s pomočnico nahraniva 13 otrok in njega kot 14. Veste, eden je/bo vedno zadnji. Danes bo vaš, jutri bo njen, pojutrišnjem njegov...“

Vzgojiteljici priporočam v branje knjigo avtorjev Gill Rapley in Tracey Murkett z naslovom NAJ OTROK IZBIRA POT. Pa bo spoznala, koliko je tudi psihologija hranjenja napredovala v teh njenih 18 letih dela. V knjigi je lepo opisano, kako in kdaj dojenčki, malčki sami pokažejo zanimanje za hrano, zanimanje za pripomočke in zakaj se otrok ne sme siliti v hranjenje itd. itd.

Vzgojiteljice imajo natrpan urnik, to razumem. Ampak nekatere vzgojiteljice kljub temu zmorejo tudi pozornost za posameznega otroka. In res je, da cel šolski sistem z vrtcem vred nujno potrebuje spremembe. Zato bi tukaj rekla, da po eni strani razumem nemoč vzgojiteljice, saj je tudi sama vpeta v ta sistem. Vendar ali ni odgovornost vzgojiteljice, da na to opozarja skupaj z drugimi vzgojiteljicami? Je kdaj povzdignila glas v tej smeri, je o tem kaj pisala na Fb strani? Ali je seveda lažje odgovornost naprtiti mamicam, ki morajo zatreti svoja čustva ob uvajanju svojih otrok v vrtcu.

„Pomembno se mi zdi tudi, da jih navadite na to, da se potolažijo in zaspijo brez vas ali vsaj brez dojenja. Otroka, ki ima dojenje za tolažbo in spanje, in ne samo za zadovoljevanje primarnih potreb kot je prehranjevanje, je nemogoče potolažiti. Ko boste prišli po njega, bo neskončno utrujen, jokav, razdražljiv, a ne zato, ker ga nisva želeli potolažiti, nisva ga imeli s čim. Resno si želite, da joka, brez prestanka, celo dopoldne?“

Vzgojiteljici močno priporočam, da začne brati o vseh prednostih dojenja tako za dojenčka/malčka kot za mamo, če o njih do zdaj ni vedela. Najprej ji priporočam v branje knjigo ŽELIM DOJITI slovenske avtorice Mojce Vozel, ki je tudi mama in svetovalka za dojenje. Nato ji priporočam, da si prebere o zdravstvenih prednostih dojenja tako za dojenčka/malčka kot za mamo (Unicefova priporočila, priporočila nekaterih znanih pediatrov itd.), potem naj si prebere o psiholoških prednostih dojenja za oba. Pri tem je seveda tudi pomembno, da je otrokov oče v oporo. Potem bo ugotovila, da dojenje ni samo prehranjevanje, da dojenje ni samo zadovoljevanje primarnih potreb, da dojenje ni samo tolažba. Je veliko več. Dojenje je za otroka in mamico nekaj najlepšega v življenju, s tem se izgrajuje odnos med mamo in otrokom, otrok se v maminem naročju počuti varnega. Tudi tu se lahko navežem na teorijo navezanosti.

Zaradi takih pisanj je veliko mamic v dvomih in stiski, saj bi rade sledile svojemu občutku in srcu, pa potem odpovejo, ker se nad njimi vrši pritisk. Zatorej, mamice, ne pustite, da vam bo nekdo uničeval nekaj najlepšega v življenju. Dojenje je pravica dojenčka, mamice, celotne družine.

Otrok ne bo neskončno utrujen, jokav, razdražljiv zaradi tega, ker ga vzgojiteljici nista mogli s čim potolažiti, ampak bo tak zaradi tega, ker se ne počuti varnega, ker še ni pri 11 mesecih sposoben razumeti, da bosta mamica in očka prišla ponj v vrtec, ko bosta končala s službo. In tudi zaradi tega, ker nekdo ne opravlja dela v vrtcu, tako kot bi moral. Tu smo pa spet pri spremembah v vrtcu in šoli.

„In še nekaj...Osnovna naloga vrtca je socializacija. Proces socializacije se z vsako vključitvijo v novo okolje ali skupino prične na novo. V vrtcu so otroci med svojimi vrstniki in samo med njimi lahko iščejo/najdejo svoje mesto pod soncem....“

To pa absolutno zavračam. In mi je žal, da lahko vzgojiteljica to napiše v letu 2018. Vzgojiteljici priporočam, da se izobrazi v smeri psihologije dojenčkov, malčkov in otrok, da si prebere knjige danskega avtorja Jesperja Juula, kanadskega razvojnega psihologa Gordona Neufelda, da bere spletno stran iskreni.net, da spremlja specialno pedagoginjo in integrativno psihoterapevtko Alenko Orešnik, nekatere zelo dobre strokovnjake na področju dela z družino, da spremlja tudi avtorico knjige Kam pa ti hodiš v šolo?
Vzgojiteljica govori o osnovni nalogi vrtca, ki naj bi bila socializacija. Jaz se s tem nikakor ne strinjam. Ne vem, kako si pri 11-mesečnem dojenčku predstavlja socializacijo, saj tako majhni otroci sploh ne dojemajo, da so v vrtcu, jočejo zato, ker pogrešajo mamo in očeta, ki sta edini pomembni figuri v tem obdobju.
Ne vem, ali vzgojiteljica ve, da sta do otrokovega 3. leta starosti najbolj pomembna ravno mama in oče? Ali mogoče razmišlja v tej smeri, da se s socializacijo v vrtcu in šoli čimprej „odtrga“ otroke staršem, da jih lahko potem po svoji meri vzgajajo v „poslušne“, „tihe“ in „povprečne“ državljane, ki se navežejo na vrstnike, ki pa jim ne prinesejo čustvene stabilnosti (čeprav ona meni, da samo med svojimi vrstniki in samo med njimi lahko iščejo/najdejo svoje mesto pod soncem, prej bi jaz rekla, da je obratno). Ko pa se v šolah govori o ADHD posameznikih, otrocih s čustvenimi in vedenjskimi težavami, pa vsa odgovornost pade na starše, nihče pa ne razmišlja o tem, da so ravno ti otroci bili najbolj prikrajšani za starševsko ljubezen, ker so jim različni strokovnjaki govorili, da je treba to in ono itd. Ali vzgojiteljica mogoče razmišlja v tej smeri, da družina ni najbolj pomembna v otrokovem življenju? Kje ima dokaze za to? Ravno dovolj dobra družina, kjer sta oba starša odgovorna za otroka, kjer sta oba starša odrasla zrela človeka, je branik za otroka, da se bo razvil v samostojno, čustveno zrelo osebnost.

Mogoče bi ji bil v pomoč tale primer, ki sem ga zasledila v prebrani knjigi Kam pa ti hodiš v šolo?

„Po mojem mnenju starši pogosto delamo napake, ko npr. silimo otroke v igro z drugimi otroki, čeprav jih je sram in se stiskajo k mami in očetu. Kadar je otroku nerodno, se počuti negotovega. K mami in očetu se stiska zato, ker mu v tistem trenutku pomeni varno zavetje. Toda čeprav se otrok stiska k mami ali očetu, opazuje, kaj se v prostoru dogaja. Ko se prek opazovanja dodobra seznani z dogajanjem, se povsem samoiniciativno vključi v igro. Če tega ne stori, tudi prav. Očitno se v notranjosti ne počuti dovolj gotovega, da bi storil ta korak. Podobno se godi s starejšim otrokom, ki je šoloobvezen. Če otrok v sebi ne čuti, da ga starš oziroma tisti odrasli, ki ga vzgajajo in poučujejo, jemljejo resno, mu bo učenje deveta briga. Otrok (oz. človek), ki ni bil deležen zdravega čustvenega odnosa v otroštvu, tega išče in skuša na tak ali drugačen način vzpostaviti vse življenje. Vse drugo, torej tudi učenje, je zanj drugotnega pomena.

Starši, ki na primer šolajo otroke doma, so velikokrat pod pritiskom prijateljev in okolice zaradi vprašanja: Kaj pa socializacija otrok? Avtorica omenjene knjige opaža, da ljudem veliko pomeni socialna mreža, da si starši prizadevajo svojim otrokom najti čim več priložnosti, da bi se družil z vrstniki (preko krožkov, hobijev itd.). Tudi mnogi strokovnjaki zelo poudarjajo potrebo otrok po druženju z vrstniki, kar naj bi bilo nekaj naravnega, vendar mislim, da lahko to za otroke prinese precej negativnih posledic, če se otroke sili v druženje z ostalimi vrstniki na vsakem koraku (to lepo kaže tudi zgornji primer).

Potrebo po druženju vsak nosi v sebi, vendar je tudi odvisno, koliko vsak človek tega rabi.
Eno je potreba po druženju, drugo pa je usmerjenost v vrstnike, pretirana potreba po stikih z vrstniki, kot jo imenuje Neufeld. Le ta pa pomeni, da otrok, ki je usmerjen v vrstnike, ne more normalno funkcionirati brez njih, postane neobčutljiv za nasvete staršev in začne prevzemati navade in vrednote vrstnikov. To je tisto, kar je zaskrbljujoče. In to je tisto, kar spada pod „negativno“ socializacijo, tisto, kar je navajala vzgojiteljica v svojem zapisu na FB strani, ko je govorila o osnovni nalogi vrtca.

Avtorica knjige skupaj s psihologom Neufeldom pravi, da je za veliko ljudi to, da je otrok usmerjen v vrstnike, znak, da se dobro razvija in da je dobro socializiran. Ampak to ni res, otroci še niso čustveno zreli, otroci še ne znajo presoditi, kaj je prav ali ne, otroci ne znajo presoditi, ali njihov vrstnik dela dobro ali slabo. Otrokom lahko da usmeritve le čustveno zrela oseba, torej starš ali drug odrasli človek.
Gita Mateja de Laat zapiše, da so družbeni, gospodarski in kulturni trendi zadnjih 50 ali 60 let s skoraj popolno institucionalizacijo vzgoje in izobraževanja staršem vzeli vlogo usmerjevalcev otroka v družbi. To praznino so zapolnile vrstniške skupine, ki se oblikujejo predvsem v šolah, kar pa ima zelo negativne posledice (uporaba drog med mladostniki, mladostniška kriminaliteta - to je meni poznano področje, saj delam z mladoletnimi prestopniki, prezgodnja seksualizacija, nespoštovanje avtoritete odraslih - staršev, učiteljev, vzgojiteljev, skrbnikov..., naraščanje nasilja in ustrahovanje na šolah, pojav vrstniških tolp, samomori, samopoškodovanje...). Ampak vzgojiteljica trdi, da je socializacija osnovna naloga vrtca in da otrok najde svoje mesto pod soncem le s svojimi vrstniki.

Gita Mateja de Laat opozarja še na en fenomen, ki ga lahko zasledimo v naši družbi. Ravno zaradi tega, kar je zgoraj napisano, odrasli otrokom skoraj ne predstavljajo več avtoritete (tudi predsednik države noče biti avtoriteta), jim ne dajejo zgleda, namesto tega pa težijo k temu, da bi bili otrokovi prijatelji. To pa je zelo narobe, saj lahko prijateljsko vez s svojim otrokom skleneš, ko je otrok že čustveno zrel in odrasel, ko je pretrgal popkovino. Za otroka in najstnika pa morata oče in mama vzornika, spremljevalca, usmerjevalca, podpornika. In samo odrasli so tisti, ki lahko otroku omogočijo optimalen razvoj.

Ko se otroka izpostavi druženju z vrstniki prezgodaj in za vsako ceno, ne da bi bili zraven prisotni tudi odrasli, na katere so otroci navezani, se ustvari konflikt, saj otroci ponavadi težijo k prevladi nad drugimi ali pa se upirajo prevladi s strani drugih, začnejo posnemati druge, da bi bili sprejeti v določeno skupino, s tem pa zatrejo svojo integriteto. Kot sem že omenila, starši morajo biti čustveno zreli, da so lahko varna opora otroku. Otroci pa še niso čustveno zreli, zato se vrstniki ne morejo varno navezati drug na drugega.

Zaključujem z Neufeldovo mislijo o socializaciji: „Socializacija vsebuje sposobnost sobivanja z drugimi ljudmi s sočasnim ohranjanjem osebne integritete“. Še odrasli včasih niso sposobni obdržati občutka lastnega jaza, ko so v interakciji z drugimi odraslimi, tako da je razumljivo, da je to še bolj težka naloga za otroke.

 

Barbara Rakun

nazaj na vrh