Dane Zajc pa ni bil nihilist oziroma ateist – kljub vsemu joku in stoku na različnih simpozijih – najbrž sploh ne sodi med moderniste! Izpostavljeno

  • Napisal  Frančiška Buttolo
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Dane Zajc (foto: Wikipedia) Dane Zajc (foto: Wikipedia)

Ob simpoziju o pesniku Danetu Zajcu – tik pred dnevom vseh svetih, vseh protestantov in vseh čarovnic. 

Toliko ljudi mi piše, naj vendarle molčim, ker me niso dolžni brati na portalu Demokracije, da sem prenehala pisati. Rekla sem si, da se – vsaj po svoji volji – ne bom več oglašala. Ampak kot vidimo iz različnih literarnih del, človek ne ravna vedno v skladu s svojo voljo.  Narobe pa je lahko, če se volji ne upre – ali pa če se ji. Nietzsche bi bil gotovo še kaj več povedal o volji do moči. Človek vedno ravna narobe, pa naj ravna kakorkoli. Za seboj – po zadnji veri – namreč vedno pušča kaj negativnega, vsaj ogljični odtis. Zelo nietzschejansko, ni kaj, gospodična Greta.

 

Kolikor sem lahko, sem spremljala simpozij o pesniku Danetu Zajcu in njegovem literarnem delu. Priznam, da nisem nikoli prav dobro razumela modernistične literature, še zlasti  poezije, tudi Zajčeve ne. Saj moderni človek vendar ne potrebuje umetnosti, ker ni veren. Umetnost je nujno del kulture, kultura je nujno del določene civilizacije, civilizacije brez vere v takšno ali drugačno transcendenco pa ni in ne more biti. Modernistična poezija, se mi zdi, v resnici ne pripada tradicionalno razumljeni kulturi, kot jo še vedno definirajo vsi največji svetovni leksikoni.

Morda je v slovenski literaturi, kulturi in narodni zgodovini literat Dane Zajc najpomembnejši prav zaradi tega, ker je verjetno zadnji slovenski pesnik, ki še ni povsem modernističen – kar pomeni, da je vsaj do neke mere še vedno pesnik, ne pa jezikoslovec (raziskovalec jezika), igralec domin z jezikom in podobno. In da ni samo nosilec takšnega ali drugačnega plakata sedanje slovenske politične in kulturnopolitične smetane.

Ko sem namreč slišala, kako je neka dama na simpoziju povedala, da je Zajc morda naredil večji prelom v slovenski dramatiki kot pa v poeziji, ker so v njej opravile to nalogo (seveda upor proti socrealizmu) že Pesmi štirih, sem pomislila, da ne slišim dobro. Prelom  s to zbirko je bil morda narejen v naši kulturni politiki, ne pa v poeziji – po Župančiču, Antonu Vodniku, Kosovelu, Balantiču in še nekaterih sredi petdesetih niti kak Zlobec ali Pavček niti sam Dane Zajc v resnici niso bili nikakršen pravi prelom. Zato je ta ugotovitev literarnozgodovinsko navdušene dame bolj za domačo politično rabo. Drugače pa, tako menim, je Zajc še vedno močno povezan s simbolizmom in da celo bistveno izhaja iz Cankarja. Najbrž ni nemogoče, da je postal proti koncu eden od zadnji slovenskih simbolistov, pravzaprav že skrajnih postsimbolistov – na skoraj nedoločljivi točki si že podaja roko z ironičnim, vso zahodno tradicijo osvetljujočim Šalamunovim pesništvom – na robu kulture in civilizacije sploh. Pa vendarle ne nihilističnem. Saj nihilizem ne pozna kulture, samo nič. Poezija pa nikoli ni nič.

Nikakor torej ne moremo govoriti o velikih prelomnicah v dvajsetem stoletju, temveč samo o morebitnem koncu poezije v tistih, ki mu sledijo. Robotizirani človek bo morda tudi imel svojo poetiko, vendar pa bo ta bolj plod umetne inteligence, ne bo pa poetika pesniških osebnosti. Šele, ko bodo pesnili roboti, bomo lahko govorili o nihilizmu in morda tudi pravem modernizmu, globalnem in multikulturnem. Vse pred takšnim »kulturnim« obdobjem pa je tradicionalno, torej povezano s transcendeco, smrtjo in bogovi.

Zato bi za začetek literarnozgodovinske obravnave Daneta Zajca morali najprej zbrati in analizirati vse tiste za njegovo literaturo pomembne vire, ki vodijo do Maeterlinckove dramatike oziroma filozofije ter do avtorjev z maeterlickovskim razumevanja človeku sovražnih naravnih sil, vendar globoko mističnih, torej transcendentalnih. Drugače bomo slovenskemu občestvu kmalu začeli razlagati, da je bi Zajc prvi slovenski borec za kak globalizem in multikulturalizem. Oba sta politična pojma, brata dvojčka komunizma oziroma stalinizma.

Za našo kulturnopolitično elito je namreč najbolj značilno, da na simpozijih razkriva najgloblje prepade in propade sodobne družbe, ob tem pa joka in stoka. Večina avtorjev referatov se trudi z dokazovanji popolne brezizhodnosti iz teh slovenskih in celo svetovnih razbojniških brezen, tako v literarnih delih kot tudi v življenju, še zlasti pa se strinjajo z obravnavanimi – seveda modernističnimi oziroma ateističnimi – avtorji, da življenje ni vredno piškavega lešnika. Tisto v stari Grčiji je bilo menda lepše in boljše, razen za sužnje in za ženske – kot je nekoč rekel pokojni profesor Dušan Pirjevec (ni bil akademik in ni imel številnih simpozijev o svojem delu, podobno kot jih ni imel niti – verjetno največji slovenski in seveda tudi evropski – pesnik France Balantič), ki je s svojo monografijo o Cankarju in evropski literaturi v resnici najboljši vodnik do izhodišč slovenske literature po Cankarju oziroma po moderni. Tudi Zajčeve. Čas vendarle ne hiti tako hitro, kot se zdi, še posebno tistim, ki v njem neznansko uživajo, čisto na vrhu, in včasih na kakem simpoziju preberejo tudi katero od žalostnih pesmi, seveda modernistično in – jasno – ateistično. Kako lepo jih osveži takšna simpozijska (kulturo oziroma znanstveno požrtijska) pesniška krvava kopel!

Po koncu takšnega simpozija pa vsa ta do dna srca razočarana inteligenca odide v svoja bivališča, ki večinoma ne kažejo na kakršnokoli stisko tega sveta, še najmanj pa na stisko lastnikov teh bivališč, prej nasprotno, na moč in denar. Pa smo spet pri malomeščanstvu, klub vsem globalizmom in mutikulturalizmom.

Frančiška Buttolo

nazaj na vrh