BORUT KARANTANSKI

  • Napisal  C. R.
BORUT KARANTANSKI Foto: Matic Štojs

Dobro pomni kneza zgodovina,
prvi Borut znan je po imenu,
ne le to, poznan je po namenu,
da obstane njega kneževina.

Se Bavarcem pústil je ujeti,
dal za talca sina in nečaka,
nista proslavila se, junaka,
dal Bavarcem fanta je zapreti.

Gorazda in z njim še Hotimirja
odpeljali so s seboj Bavarci,
kot da gre za dve poganski stvarci,
dva mračnjaka, majhna netopirja.

Borut se podvrgel je vazalno,
nadoblast sprejel je s tem bavarsko,
in kupčijo sklenil po krčmarsko,
krčmo tujcem dal, kako banalno.

In potem so knezi hlapčevali
karantanski, Korotanci vrli,
niso knezi naši izumrli,
saj Bavarci so jim nogo dali.

Korotan odtlej se Kernten piše,
Vindišarji tamkaj so manjšina,
mrzka vsem Slovanov je bližina,
saj na lestvici so znatno više.

Pa prikaže v novi se podobi,
z juga pride, Borut sebi pravi,
govor vdanostni si prej pripravi,
obletavajo ga, glej, golobi.

Mir ponuja Borut novodobni,
mirno, vdano ko golobe krmi,
vzpenja se tja gor po cesti strmi,
čez Ljubelj gre, v drži prav turobni.

»Rad vazalno bi podal izjavo,«
reče Borut , imitator kneza,
dobro ve, da v osje gnezdo dreza,
kjer velja močnejšega le pravo.

Južne kneževine pogajalec,
pred glavarjem nemškim se usloči,
z držo jasno dejstvo mu predoči,
da je on sam, Borut, tokrat talec.

nazaj na vrh