Avtor knjige "Prevarani Sokoli" odgovarja Branetu Dmitroviču Izpostavljeno

  • Napisal  dr. Aleks Leo Vest
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
foto: Wikipedia foto: Wikipedia

Čeprav sem soavtor knjig Prevarani sokoli in Gospod Leon Štukelj in Tovarišija, sem dokaj nezainteresirano spremljal časopisno polemiko v Dnevnikovem Objektivu. Kot mi je znanec že ob izidu knjige  Prevarani sokoli napovedal, bo sledil molk in popolna ignoranca izida knjige v vodilnih medijih in to se je tudi zgodilo.

 

Po izidu knjige Gospod Leon Štukelj in Tovarišija, natančneje po intervjuju prof. dr. Ivana Čuka na prvem programu slovenske nacionalne televizije pa so zabrneli telefoni in po znanem scenariju se je pričelo orkestrirano diskreditiranje njegove osebnosti in preko tega tudi knjige. Imel sem občutek, da je bil iz stekleničke ponovno spuščen duh polkovnika Marka, nekdanjega člana Sokola 1 Tabor in kasneje polkovnika UDB-e in še kaj. Pomenljivo je, da doc. dr. Tomaž Pavlin, kot univerzitetni učitelj in zgodovinar, v dveh letih ni čutil potrebe napisati znanstvene recenzije knjige Prevarani sokoli, zakaj vendar pa bi to znal pojasniti le on sam. Kot kažejo dogodki, pa je začutil notranjo potrebo ali pa dolžnost, da se s pripisom »sokolski partizanski pozdrav« javnosti prikaže kot ortodoksen komunistični vernik ter v časopisni polemiki s pomočjo »razburjene in užaljene športne javnosti« rokohitrsko obračuna s fakultetnim kolegom in njegovo znanstveno monografijo. Ni kaj, vredno univerzitetnega učitelja, ki je še vedno prepričan, da je zaposlen na Univerzi Edvarda Kardelja. Ta občutek mu verjetno daje zbornik izdan ob 100 letnici Univerze v Ljubljani.

V imenu »prizadete in užaljene športne javnosti« se je v imenu Olimpijskega komiteja Slovenije v polemiko vključil tudi g. Brane Dmitrovič, ki je zapisal:« Ne vem, kaj je takrat počela komunistična oblast, a da ga je iz anonimnosti potegnil Samaranch? To ni res in na tem področju diskreditira Olimpijski komite Slovenije oziroma vse tiste, ki so se do gospoda Štuklja obnašali korektno, vljudno, civilizacijsko. Naj navedem le nekaj dejstev, ki kažejo na drugačno resnico«. Pa si oglejmo podrobneje to resnico, ki jo je predstavil.

V svojem briljantnem članku g. Brane Dmitrovič navaja: «Juan Antonio Samaranch je prvič uradno obiskal Slovenijo na povabilo Olimpijskega komiteja Slovenije konec avgusta 1993. Takrat je tudi ponovno srečal gospoda Leona Štuklja, ki mu je na univerzijadi v Zagrebu leta 1987 podelil najvišje priznanje MOK-a L'Ordre Olympique«. Čeprav v slovenščini razumemo te stavke kot, da je g. Leon Štukelj podelil priznanje predsedniku g. Samaranchu, sem iz ostalega besedila razbral smisel povedanega.

V arhivu g. Leona Štuklja je ohranjen dokument, iz katerega je razviden potek srečanja predsednika Mednarodnega olimpijskega komiteja in podelitve odlikovanja. V torek 7. julija 1987 je predsednik OK Univerzijade 87 g. Josip Vrhovec ob 15. uri priredil kosilo, med katerim je g. Juan Antonio Samaranch podelil g. Leonu Štuklju navedeno olimpijsko priznanje. Na dogodek so bili povabljeni: g. Ivan Latin; dr. Stjepan Bratko; dr. Primo Nobilo – predsednik FISU; podpredsednik FISU; Generalni sekretar FISU; g. Vladimir Pezo; g. Boris Bakrač, dolgoletni član IO MOK; g. Slobodan Filipovič; g. Duško Dragun; g. Ivan Macanovič; g. Mato Mikič; g. Berislav Badurina - general in dolgoletni vodja kabineta predsednika SFRJ; g. Mirko Novosel; g. Artur Takač – osebni svetovalec g. Juana Antonia Samarancha in g. Leon Štukelj.

Kot je razvidno iz seznama vabljenih na podelitev ni bil niti prisoten noben član v letu 1991 ustanovljenega Olimpijskega komiteja Slovenije, niti ni imel zaslug za podelitev tega priznanja, zakaj torej užaljenost in prizadetost? Prejemanje priznanja iz rok predsednika Mednarodnega olimpijskega komiteja g. Juana Antonia Samarancha, poročanje javnosti o tem ter že sama  odločitev za dodelitev tega priznanja pomeni preboj iz zamolčanosti in to na svetovni olimpijski sceni.

Dejstvo, da je g. Leon Štukelj prejel Bloudkovo nagrado šele leta 1997 v 99. letu svoje starosti, potem ko je pred njim dobilo Bloudkovo nagrado že preko 200 športnikov in zaslužnih športnih delavcev, samo po sebi dovolj zgovorno govori o korektnem, vljudnem in  civilizacijskem obnašanju do g. Leona Štuklja. Pomenljiva je tudi utemeljitev, da je Bloudkovo nagrado dobil za življenjsko delo in ne za osvojene 3 zlate olimpijske kolajne, medtem ko je g. Miro Cerar Bloudkovo nagrado dobil že leta 1965 po osvojeni prvi olimpijski zlati kolajni.

Naj užaljeni posamezniki ali pa Olimpijski komite Slovenije pojasnijo slovenski javnosti tudi dejstvo, zakaj ni bil g. Leon Štukelj ob svojem ugledu v svetu, spoštovanju in civilizacijskem obnašanju ter po navedbi g. Braneta Dmitroviča eden od dveh ustanoviteljev Olimpijskega komiteja Slovenije, ob vsem tem spoštovanju do njega, nikoli imenovan za častnega predsednika tega komiteja. Dogodki kažejo, da je bil ta naziv že rezerviran za nekoga drugega. Nivo spoštovanja do g. Leona Štuklja in njegovo doživljanje tega «spoštovanja«, se zgovorno kaže v zavrnitvi ponujenega imenovanja za častnega predsednika Gimnastične zveze Slovenije. G. Leon Štukelj je zelo razumsko dojemal dejstvo, da je za nastali Olimpijski komite Slovenije on most do predsednika Mednarodnega olimpijskega komiteja g. Juana Antonia Samarancha. Brez problema sprejmem tudi obratno razlago v kolikor bo utemeljena z dejstvi.

Zavajajoča in  v bistvu tudi neresnična je trditev g. Braneta Dmitroviča: »Gospod Leon Štukelj je bil namreč eden od dveh ustanoviteljev Olimpijskega komiteja Slovenije (15. oktobra 1991«). Dopuščam tudi možnost neznanja, zato si dovoljujem pojasnilo, da je Slovensko olimpijsko listino, ki je bila temelj ustanovitve Olimpijskega komiteja Slovenije, podpisalo 29 predstavnikov slovenskih športnih zvez olimpijskih panog, 5 predstavnikov slovenskih športnih zvez, ki jih priznava Mednarodni olimpijski komite in 2 nosilca zlatih olimpijskih medalj. To so dejstva na podlagi katerih lahko govorimo o 36 soustanoviteljih Olimpijskega komiteja Slovenije in ne o dveh ustanoviteljih. Na tej listini je tudi moj podpis.

G. Leon Štukelj in g. Miro Cerar sta bila oba nosilca zlatih olimpijskih kolajn, oba prejemnika najvišjega priznanja MOK, ki ga lahko prejmejo športniki - L'Ordre Olympique. Ta dva mednarodno uveljavljena športnika sta tako pomagala uveljavljati mesto Slovenskega olimpijskega komiteja v svetu. 

Upam, da sem umirjeno, olikano, pa evropsko modro rekel bobu bob in povedal g. Branetu Dmitroviču kar mu gre, če uporabim za konec njegov miselni vzorec.

 

Dr. Aleks Leo Vest

 

nazaj na vrh