Anomalija odpravljena

  • Napisal  Amalija Plačnik
Anomalija odpravljena Foto: Matic Štojs

Kuhinja je danes radodarna,

se postane štruklje zopet streže,

včerajšnji se kruh na tanko reže,

to novica glavna je, udarna.

Pribrenčale da so še čebele,

nekaj bo medu za poobedek,

to resnično velik bo napredek,

ovčke bodo tega naj vesele.

Res vesele, da se jih ne striže,

ampak da dobijo svežo krmo,

da se žene jih na pašo strmo,

kjer si volk zadane rane liže.

Konec bo tako anomalije,

bo tako kot v brezrazredni družbi,

kuhinja bo v skupni, javni službi,

vse bo kot v deželi znani Nije.

V tej deželi Nije res še mladi

vseh zdaj plače bodo maksimalne,

brez anomalij za vse normalne,

ker slabo se piše njeni vladi.

 

Slavko Počivalček

 

PRAVDE IN ZDRAHE

 

Zdraharska je vsa soseska naša,

vedno le protesti, tožbe nove,

kam soseska brez krmarja plove,

človek vsak dan znova spet se vpraša.

Enemu v zalivu ni po godu,

češ da sosed ga preveč zaliva,

da iz vode ga grdo izriva,

da izbilo stotič dno je sodu.

Drugi rad bi pravdal se s teranom,

ves zasopel se naliva s cvičkom,

rad prehítel bi mercedes s fičkom,

pa še sploh sedél ni za volanom.

Tretji počivalček je po stroki,

rad počiva, nič se ne oglaša,

misli, da s pasivnostjo prekaša

druge, kot igral bi se z otroki.

Vsa njegova pravda agronomska,

bo kot druge žalostno končala,

se soseska bo naprej smejala,

cena tožbe spet bo astronomska.

Ni problema, pravijo sosedje,

saj je itak skupno vse, državno,

to, da zdrahe delamo, je glavno,

da se ne prekine zaporedje.

Z zdrahami največja je naslada,

zanje smo kot pravdarji rojeni

in potem po vrsti vsi tepeni,

ker v soseski tej nespamet vlada.

Pravdarske vrstijo se parade,

ena bolj je žalostna od druge,

pravdarji kot zadnji mali sluge,

saj v soseski zdavnaj ni več vlade.

                    

 

Miro Vlado Luzar

 

PREPIR MED SRAKO IN VRANO

Nič o tem se danes ne poroča,

ah, seveda, saj bilo je včeraj,

zapovrh je isto kakor zmeraj,

hladna je novica, prav nič vroča.

Vrana sraki v perje je skočila,

ko je ta tulila o denarju,

pa o luknji, muhi in mesarju

in da vse je sraka odtujila.

Mirko mali gleda ptičje boje,

se prestraši in pod mizo skrije,

sraka zdaj na vrano besna vpije

in denarje spet zahteva svoje.

Dvesto le milijončkov primanjkljaja

v vraninem se gnezdu je odkrilo,

drugim pticam kajpak vse prikrilo,

naj nevedna bo le ptičja raja.

Mirkec pa pod mizo moleduje,

da preveč ne bo letelo perje,

revček se zavzema za premirje,

s strahom fant na ptici pogleduje.

»Pridna bodi, vendar, moja ptička,«

eni zdaj, zdaj drugi prigovarja,

»saj vemó, da nič več ni denarja

in da le neznatna si tatička.«


Mira Trotovšek

 

NOV ZNANSTVENI IZUM

 

Vili trot s čebelico je Majo

nov izum prijavil, patentiral,

znanost zdaj na vso moč bo podpiral,

prvo s tem opravil trot je vajo.

Kot je dobro znano za čebele,

poškropitev z vodo jih pomirja,

Vili s kanglico zatorej dirja,

da bile čebele bi vesele.

Z znantveno podprt je zdaj skupino,

blizu namreč čas je za rojitev,

šepne Maja mu ugotovitev,

pomiri čebeljo naj družino.

Se za znanost brž je opredélil,

uvrstil jo med prioritete,

med stvari, ki so najstrožje vzete,

se vnaprej medú je že vesélil.

Bi narave spremeníl zakone,

trote vključil v znanstvene dosežke,

od čebelic zgolj jemal presežke,

s tem krotil naravne bi nagone.

Vili ve, da s tem si podaljšuje

vsaj umetno trotovsko življenje,

saj ko novo bo prišlo rojenje,

zanj prostora v panju primanjkuje.

Z Majo skupno bo imel usodo,

se zato je znanosti posvétil,

nov izum v temí je zdaj posvetil,

ko je patentiral toplo vodo.

 

 

Šaka Zulu ml.

 

IZIDOR OVČICE PASEL

Da je Izidor ovčice pasel,

iz slovenske ljudske vsi poznamo,

tudi on, lahko je vprašal mamo,

saj je v raju pod Triglavom rasel.

Pasel, da pošiljal bi v prepade,

zanj bilo je to samoumevno,

je na dlani, nič več ni dozdevno,

prostor delal za volčiče mlade.

Za volčiče iz brlogov tujih,

te bi namestil kar v stanovanja,

zdaj še o pečenki ovčji sanja,

nič več govor tu ni o tabujih.

Ko takole se pastirček borni

prav perfidno žive dni izživlja

in pastirski ko poklic izkrivlja,

vidi v vlogi se državotvorni.

Ko zagleda blizu policista,

tepček ga za zajtrk brž ozmerja,

se prestraši njunega razmerja,

saj ne gre za naše gore lista.

Izidor v pastirski se podobi

pred vsem svetom kot bedak razkrije,

trosi beduinske oslarije,

kot nomadskim tipom se spodobi.

Krili volčji mali zagovornik,

vse razkrije naš pastirček glasno,

ovcam, policaju, vsem je jasno,

da je Šaka Zulu bil mu vzornik.

Ne le vzornik, prejkone sorodnik,

kar ime vsaj Šakino razkriva,

drugo pa, da fant je brez odriva,

ni pastir, je zgolj puščavski blódnik.

Z Izidorjem tukaj se naslavlja,

v ovčji koži rad se razkazuje,

nad volčiči, sabo obupuje,

svet njegov razpada, se poslavlja.

Kaj počel bo, koga zdaj bo pasel,

kakor Šaka se bedaček vpraša,

kot Zulu porazov ne prenaša,

bo morda po njih za ped odrasel.

nazaj na vrh