Gašper Blažič

Gašper Blažič

URL spletne strani:

Ob okroglem jubileju predsednika SDS Janeza Janše: »Predvsem naj vas spremlja Božji blagoslov!«

Ni enostavno, res ne. Namreč, zapisati nekaj besed o življenjskem jubileju človeka, ki v svojo domovini doživlja osovraženost in izključevanje, hkrati pa mu te vrstice piše nekdo, ki pripada njegovemu »imperiju«. Govorim seveda o predsedniku SDS Janezu Janši, dvakratnemu predsedniku slovenske vlade, obrambnemu ministru v času osamosvajanja Slovenije ter oborožene agresije nanjo, predsedujočemu EU leta 2008 in političnemu zaporniku, ki ga je celo marsikdo iz njegove bližine razglasil zgolj za »politika v zaporu«.

Vodja civilne iniciative »Prebudimo Slovenijo« Jože Mlakar: Stvar je utečena in psihološko naštudirana tako, da ljudje posredovana sporočila botrov iz ozadja sprejmejo in posvojijo

Ko je leta 1993 v prostorih takrat skoraj razdejane zgradbe Zavoda sv. Stanislava po skoraj petdesetletni prekinitvi začela delovati Škofijska klasična gimnazija, je bil za njenega prvega ravnatelja imenovan Jože Mlakar, ki je za tednik Demokracija govoril tako o šolstvu kot aktualnem političnem dogajanju. Brez dlake na jeziku je razkril tudi marsikatero šokantno podrobnost.

Zgrožen sem in razočaran! Slovenski škofje brez zadržkov čestitajo novemu premierju Marjanu Šarcu. V čigavem imenu?

Upam, da mi bralke in bralci Demokracije ne bodo zamerili, če bom v svoji kolumni tokrat zelo oseben. V četrtek, 13. septembra, je Slovenija dobila trinajsto vlado po vrsti. Pustimo ob strani številke. Dejstvo je namreč, da vse te vlade vsaj večinoma niso nič drugega kot izvršni sveti tistih, ki vladajo iz ozadja. Saj veste: v časih samoupravnega socializma nismo imeli republiške vlade, ampak Izvršni svet SR Slovenije, ki je uresničeval direktive CK ZKS v praksi. Nato pa se je zgodil »sestop z oblasti«, ki ga tov. France Popit ni hotel razumeti, zato je užaljen zapustil partijski vrh.

Angela Merkel in Jean-Claude Juncker – izgubljena otroka evropske konservativne elite

Priznati moram, da sem zadnje čase kar v precepu, ko prebiram o tem, kako so bili uvedeni nekateri krščanski prazniki. Denimo včerajšnji spominski dan oz. god Marijinega imena (več o tem si lahko preberete TUKAJ). Če namreč vse to primerjam z mišljenjem nekaterih aktivnih katoličanov (pustimo ob strani, koliko so v resnici aktivni, ko gre za kombinacijo vere in razuma), si včasih mislim: ali so zgodovinska dejstva o turških vpadih na slovensko ozemlje z vsemi posledicami vred le še neka legenda, ki jo lahko vržemo v koš kot tipičen primer »fake history«? V zadnjih letih je to doslej obrobno ugibanje postalo krucialno vprašanje naše prihodnosti.