Veselo glasbeno slavje - zadnji koncert Radovljiškega festivala

Festival Radovljica Festival Radovljica

Danes zvečer ob 20.00 bo v radovljiški graščini še zadnji, deseti koncert letošnjega 36. Festivala Radovljica 2018, in sicer Isaac Posch: Veselo glasbeno slavje.

Isaac Posch se je rodil v avstrijskem Kremsu in se šolal na protestantski gimnaziji v Regensburgu. Najpozneje leta 1614 se je preselil v Celovec in postal organist koroških deželnih stanov. Pozneje je živel na Kranjskem in se leta 1618 poročil z Marijo Stružnik, ki je bila po priimku sodeč slovenskega rodu. Popravljal je orgle v rezidenci ljubljanskega škofa Tomaža Hrena v Gornjem Gradu, postavil orgle pri frančiškanih v Ljubljani in prenovil orgle v ljubljanski stolnici. Objavil je dve zbirki skladb za godalni ansambel, kmalu po njegovi smrti pa je izšla še zbirka koncertantnih motetov Harmonia concertans.

Zbirko štiriglasnih plesnih stavkov Musicalische Ehrenfreudt je izdal leta 1618 v Regensburgu, a je posvetilo koroškim deželnim stanovom datiral v Ljubljani. V uvodu je omenil, da je glasba primerna za igranje ob plemiških obedih, na porokah in ob drugih družabnih priložnosti pa tudi za ples. Kratke stavke je namenil vsem vrstam godal (»allen Instrumentalischen Sayttenspilen«), tako violinam kakor violam da gamba. Tri leta pozneje je v Nürnbergu izdal svojo drugo instrumentalno zbirko Musicalische Tafelfreudt in jo posvetil kranjskim deželnim stanovom, plemenitim Kranjcem, ki »glasbo ne le spoštujejo, temveč jo s posebno milostjo pospešujejo«. Tokrat je izbral drugačne stavke in v zbirki najdemo tako štiriglasne intrade in courante kakor petglasne pavane in galiarde. V predgovoru je poudaril posebno tehtnost pavan in galiard, pojasnil oznake za dinamiko in opozoril na nenavadne kompozicijske prijeme, med katerimi so disonančna prečja in ekspresivni kromatični postopi. Takšne podrobnosti kažejo poleg kompozicijske dovršenosti, da so Poscheve skladbe veliko več kakor zgolj uporabna plesna glasba. Njegova zbirka iz leta 1621 sodi med največje umetniške dosežke baročnih skladateljev, ki so povezani z ozemljem današnje Slovenije.

Paul Peuerl je bil organist v Hornu v Spodnji Avstriji in pozneje v Steyru. Podobno kakor Posch se je ukvarjal z orglarstvom, a se njegovi instrumenti niso ohranili. Objavil je štiri glasbene zbirke in danes ga povezujemo predvsem z nastankom variacijske suite, ki so jo pozneje prevzeli Posch, Schein in drugi. Hkrati je bil med redkimi nemško govorečimi skladatelji, ki so komponirali instrumentalne canzone.

Johann Thesselius se je verjetno rodil v Erfurtu v Turingiji, študiral je na univerzi v Leipzigu, a je pozneje živel v Avstriji in na Sedmograškem. Ko je leta 1609 objavil zbirko pavan, intrad in galiard, je bil zaposlen v Aschachu blizu Linza pri baronu Carlu Jörgerju, ki je bil eden vodilnih protestantskih plemičev v Zgornji Avstriji. Ko so Jörgerja leta 1620 zaprli v okviru protireformacije, je Thesselius odpotoval v Transilvanijo in prevzel vodstvo dvorne kapele v Klausenburgu (zdaj Cluj v Romuniji). Njegove suite iz leta 1609, ki so jih po njegovih besedah igrali ob obedih v Aschachu, so podobne tistim, ki jih je dve leti pozneje objavil Peuerl. Skladatelja sta takrat živela petdeset kilometrov drug od drugega in sta se verjetno poznala.

Cesare Negri je znan predvsem kot avtor plesnega učbenika Le gratie d’amore, ki je najbolj izčrpen vir o družabnih in gledaliških plesih in plesni glasbi pozne renesanse. Njegovi podrobni opisi so nepogrešljivi pri sklepanju o plesni realizaciji skladb, ki so brez plesnih korakov in figur, tudi Poscheve glasbe.

Johann Hermann Schein se je po študiju prava in svobodnih umetnosti zaposlil kot glasbenik in učitelj na gradu Weissenfels. Dve leti pozneje je prevzel vodstvo vojvodske kapele v Weimarju, zadnjih štirinajst let življenja pa je bil kantor Tomaževe šole v Leipzigu. Komponiral je predvsem vokalno glasbo in zapustil približno enako število posvetnih in duhovnih del, a je danes najbolj znan po zbirki ansambelskih suit Banchetto musicale. Plese, ki so verjetno nastali za igranje ob večerji na dvorih v Weissenfelsu in Weimarju, je povezal tako po tonalitetah kakor po tematskem materialu in jih sestavil v dvajset suit. Na naslovnici je poudaril njihovo eleganco, ljubkost in veselo razpoloženje. Omenil je izvedbo na violah da gamba, a je dopustil izvajanje na vsakršnih glasbilih.

Ansambel Cortesía z lahkotnostjo plesnih korakov, gracioznim gibanjem in izraznostjo na obrazih plesalcev poustvarja razpoloženje, milino in pretanjenost renesančnih grajskih prireditev. Posebno pozornost namenja glasbi in poeziji avtorjev, ki so povezani z ozemljem današnje Slovenije. Sodeluje z glasbeniki, igralci, plesalci in koreografi in organizira mednarodne plesne delavnice. Ansambel deluje od leta 2005 pod umetniškim vodstvom Lidije Podlesnik Tomášikove.

Lieven Baert je plesalec in koreograf, specializiran za starinske plese. V svoji petintridesetletni karieri je nastopal po vsej Evropi, na Japonskem, v Mehiki, Rusiji in v ZDA. Leta 1992 je v Gentu ustanovil Inštitut za historično plesno prakso IHDP. Od leta 1995 je koreograf največjega zgodovinskega festivala v Nemčiji, ki v Landshutu vsako četrto leto rekonstruira poroko iz leta 1475, od leta 2010 tudi režiser Operetnega gledališča v Bruslju. Starinske plese poučuje na univerzah v Stockholmu, Madridu in Vroclavu.

Lidija Podlesnik Tomášiková se kot pedagoginja, muzikologinja in plesalka posveča plesni praksi od 15. do 19. stoletja. Izobraževala se je pri znanih pedagogih in leta 2010 končala specialistični študij na Inštitutu za zgodovinsko plesno prakso IHDP v Gentu pod mentorstvom Lievna Baerta. Vodi seminarje starinskih plesov v sklopu strokovnega izobraževanja na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in poučuje starinske plese na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, zadnja leta tudi na Akademiji za glasbo.

Ansambel musica cubicularis je nastal leta 2004 in se kmalu razvil v dinamični sestav prilagodljive velikosti in zasedbe. Posveča se predvsem izvajanju starejše glasbe na ustreznih zgodovinskih glasbilih in v svoje koncertne sporede pogosto vključuje manj znana in še neobjavljena dela, tudi operne arije iz arhiva grofov Attems iz Slovenske Bistrice, dialoge iz arhiva koprske stolnice, duhovno glasbo iz novomeškega frančiškanskega samostana in koncerte iz ptujske zbirke. Sodeluje z domačimi in tujimi pevci, instrumentalisti, igralci in plesalci, tudi s svetovno znanimi specialisti, kot so Manfredo Kraemer, María Cristina Kiehr, William Dongois in Edoardo Torbianelli. Nastopa v Sloveniji, Italiji, Nemčiji, Hrvaški, Češki, Španiji in Švici. Leta 2005 je za Radio Slovenija in Muzikološki inštitut ZRC SAZU posnel spored slovenske baročne glasbe, leta 2009 pa z violinistom Žigo Faganelom zgoščenko sonat Giuseppa Tartinija. Izdal je tudi dve zgoščenki s posnetki koncertov cikla HARMONIA CONCERTANS – Stara glasba na Novem trgu, ki letos poteka že osmo leto zapored.

Oliver Webber igra z ansambli, kot so Gabrieli Players, Early Opera Company, Taverner Consort, Parley of Instruments, Passacaglia in London Handel Players. Ustanovil je specializirani ansambel zgodnjebaročnih godal Monteverdi String Band, kot koncertni mojster vodi tudi baročni orkester iz Greenwicha, ansambel Ludus 28 Baroque in Charivari Agréable Simfonie. Raziskuje zgodovinsko izvajalsko prakso, izdeluje črevnate strune, poučuje na šoli Guildhall School of Music and Drama v Londonu in vodi tečaje in delavnice po Evropi.

nazaj na vrh