Jože Karlovšek: Slovenski ornament ima tradicijo in zgodovino; to je lepota po naše! Izpostavljeno

Karlovškova družina - Mladi Jože Karlovšek je drugi z desne zadaj. Karlovškova družina - Mladi Jože Karlovšek je drugi z desne zadaj.

Neutrudni zbiralec ljudskega blaga, strokovnjak za ornamentiko in slovensko stavbno dediščino, raziskovalec ljudske umetnosti, gradbenik in slikar ter tudi avtor prve ilustrirane knjige o slovenski mitologiji – vse to je bil Jože Karlovšek (1900−1963).

Jože Karlovšek, rojen 12. februarja 1900 v Šmarjeti pri Novem mestu, je izhajal iz družne posestnika, trgovca in gostilničarja Janeza Karlovška. Že zgodaj je pokazal interes in nadarjenost za tehniko in gradbeništvo. Obiskoval je gradbeni oddelek Srednje tehniške šole v Ljubljani. Šolanje je končal leta 1923 in leta 1930 opravil izpit za stavbenika. Kasneje je bil njegov poklic preimenovan v višjega gradbenega tehnika.

Jože Karlovšek v mladih letih.

Poročil se je z Julijo Weble, s katero sta imela pet otrok: Evo, Mileno, Janeza, Alenko in Matjaža. Leta 1936 se je z družno dokončno preselil v Domžale, kjer je 22. oktobra 1963 umrl. Jože Karlovšek je pred drugo svetovno vojno kot gradbeni strokovnjak sodeloval pri graditvi tovarne Celuloza v Vidmu pri Krškem. Leta 1931 je ustanovil in vodil tovarno za fino keramiko Dekor v Ljubljani ter projektiral in patentiral votlo opeko za montažne opečne strope in preklade z imenom radomka. Po vojni je sodeloval pri graditvi nove Kartonažne tovarne v Ljubljani in Papirnice na Količevem pri Domžalah; nazadnje pa je bil zaposlen na Srednji gradbeni šoli v Ljubljani kot učitelj tehničnih predmetov. V tistem času je sestavil tudi več strokovnih učbenikov in kot sestavljavec najboljših tehničnih učnih knjig leta 1951 prejel Prešernovo nagrado. Leta 1953 je dobil naziv iznajditelj za postopek slikanja na les z lužnimi barvami, leta 1960 pa je bil nagrajen še s Trdinovo nagrado za življenjsko delo in prispevek k znanosti.

Središče raziskovanja

Slovenska stavbna dediščina in umetnostna obrt sta bili v središču Karlovškovega neutrudnega raziskovalnega dela; oral je ledino na tem področju in se kasneje uvrstil med najvidnejše raziskovalce ljudskega blaga na področju gradbeništva in slikarstva. Jedro Karlovškovih raziskav pa je ornament: že leta 1935 je izdal knjigo z naslovom Slovenski ornament, kmalu nato pa še knjigo o ljudskih in obrtniških izdelkih. Poleg teh je izdal več knjig o slovenski hiši in o slovenskem ornamentu: Umetnostna obrt: splošen razvoj in naš slog (1938), Slovenski domovi (1939), Osnova in razvoj ornamenta (1957) in Keramiška obrt in industrija na Slovenskem (1959). Slovenski ornament, ljudsko stavbarstvo in obrti pa niso bili njegov edini interes, saj je bil poleg tega tudi raziskovalec slovenske mitologije ter zbiralec slovenskih bajk in pripovedk, ki pa jih za življenja ni utegnil izdati. Karlovškove Slovenske bajeslovne in pripovedne podobe iz leta 1959 so ostale v rokopisu in jih je šele okoli petdeset let po njegovi smrti, leta 2016, izdalo Društvo slovenskih starovercev. V slovensko ter slovansko bajeslovno izročilo in mitologijo, ki ga je tako prevzela, da je začel upodabljati mitološka bitja na lesu, je Karlovška pripeljalo prav raziskovanje slovenskega ornamenta. V njegovi knjigi, ki jo je izdalo Društvo slovenskih starovercev in je prva ilustrirana knjiga o slovenskih mitologiji, je najti podobe slovenskih božanstev in številna druga bitja, kot so vile, škrati, povodni mož in hišna kača, v njej pa so še Karlovškove avtorske pesnitve, posvečene (slovenskim) bogovom.

Tradicija in zgodovina

Jože Karlovšek je v svoji knjigi o slovenskem ornamentu zapisal: »Po dolgoletnem študiju naše ornamentike in njenem primerjanju z ornamentom drugih narodov sem spoznal, da se slovenski ornament bistveno razlikuje od drugih že v zasnovi in pojmovanju. Razvil se je samostojno iz prvotnega skupnega, staroslovanskega, in to do takšne popolnosti, da ga lahko prištevamo k najlepšim ornamentom raznih slogov. Naš ornament ima svojo tradicijo in zgodovino. Razvijal in dopolnjeval se je s slovenskim življenjem do današnjega dne.« V monografiji o Jožetu Karlovšku z naslovom Poklic in poklicanost (2006) je zgodovinar in etnolog dr. Nace Šumi, zapisal, »da se je Karlovšek povzpel med najvidnejše raziskovalce narodnega ali ljudskega blaga ter razvil metodo, s katero je ločil domače od tujega. Izvor domačega ga je pripeljal v prazgodovino in arheologijo.«

Preučevanje ornamenta

Ornament je likovna umetnost, ki se v vseh časih razvija, izpopolnjuje in dopolnjuje. V svojem preučevanju in raziskovanju ornamentike je bil Karlovšek izjemno izčrpen in je začel spremljati pojav ornamenta vse od njegovih začetkov v paleolitiku pred 2,6 milijona leti. Dotaknil se je ornamentike najstarejših kultur od okoli leta 4000 pr. Kr., jo spremljal prek grške umetnosti in rimske kulture, srednjeveške umetnosti in se osredotočil na ornamentalno umetnost Vzhoda. V svojem raziskovanju slovenskega sloga je Karlovšek segel v zgodovino starih Slovanov, ki so razvijali ornament na vezeninah in nato to metodo prenašali na druge materiale, ter dokazal, da je slovenski ornament močno drevo, ki raste iz globine narodove duše in zemlje že tisočletja in kaže za vsako dobo svoje preteklosti poseben svet. Obravnaval je različne vplive na razvoj slovenskega ornamenta, kot so madžarski, turški in bolgarski, poiskal pa je tudi razmerja do perzijske, kitajske, indijske in celo arabske ornamentike. Vse do 15. stoletja se ni ohranilo nič, kar bi dokumentiralo dotedanjo slovensko ornamentiko, zato se je Karlovšek odločil, da bo z rekonstrukcijo zapolnil praznino. V tem izjemno zahtevnem postopku se je naslonil na okrasitve kartuzijanskega brata Nikolaja, ki je leta 1347 krasil znani kodeks De civitate Dei v Bistri.

Slovenski ornament

Karlovšek, ki je Slovenijo prehodil po dolgem in počez, zapisoval in risal ter zbiral gradivo, s katerim je spoznaval slovenski ornament, je slovenski ornament razvrstil na pet razvojnih stopenj, začenši s prvo okoli leta 1000. Obiskal je številne stare kmečke domačije in se na njih seznanil z vsemi njihovimi podrobnostmi: opremo, pohištvom in orodji. Dokumentiral je premnoga slovenska znamenja na križpotjih in ob poteh, evidentiral vzorce tkanin in vezenin, ogledoval si je keramiko, kovane izdelke in vse drugo, kar se mu je zdelo pomembno v opredelitvi tistega, čemur rečemo slovenska samosvojost oblikovanja na ljudski način. Pri zbiranju in raziskovanju ornamentov se je poglobil tudi v slovenske bajke in povesti. Ornament je, tako Karlovšek, ritmična organizacija s tremi osnovnimi sestavinami: kompozicijo, motiviko in stilizacijo, motivika pa je treh vrst: geometrična, rastlinska in figuralna. Karlovšek loči pet slogov cvetličnih motivov, od biserne vrvice do žezla vrtnice, živalskih motivov in bajeslovnih motivov.

Lepota po naše

Podobno kot France Marolt v glasbi in plesu tudi Jože Karlovšek v okrasni umetnosti ni ostal le zbiralec in poročevalec: mojstrsko je namreč obvladal naš ornament, zato ga je začel tudi sam oblikovati. Nastalo je na tisoče vitic, popkov, rozet, vrtnic, cvetov nageljnov, rožnih in srčnih motivov, svetov, pentelj, vazic in okraskov ter številni rastlinski, figuralni in geometrični motivi. Karlovškovi okrasni elementi so v duhu ljudske umetnosti, a posodobljeni. Njegovo delo so občudovali in ga spodbujali številni pomembni slovenski umetniki, med njimi pisatelj Fran Saleški Finžgar, arhitekt Franc Ravnikar akademski slikar Božidar Jakac, dr. Ivan Grafenauer, dr. Niko Kuret, in Maksim Gaspari, ki je še zlasti vplival na Karlovškovo dekorativno slikarstvo. Jože Karlovšek je imel rad vse lepo v Slovenji, njegov svet je razkošen, pisan, zanimiv in domiseln ter poln krasilnih podrobnosti. To je svet, ki je našim prednikom pomenil lepoto in ki ga lahko pospremijo le besede občudovanja: »Lepo je, to je lepota po naše!«

Karlovškova dediščina

V Karlovškovem rojstnem kraju Šmarjeti stoji njegov bronasti kip, delo akademskega kiparja Borisa Prokofjeva, v Karlovškovi rojstni hiši v Šmarjeti pa je urejena spominska soba in stalna razstava. Več njegovih risb in zapisov še danes čaka na objavo. Leta 2015 je v sklopu natečaja Mladi za Celje nastalo raziskovalno delo dijakov Digitalizacija ornamentov slovenske krasilne umetnosti Jožeta Karlovška. V zadnjih letih so se v Domžalah in Šmarjeti odvili številni dogodki, posvečeni delu in ustvarjanju Jožeta Karlovška, za ohranjanje njegovih del pa zelo lepo skrbi peti sin Matjaž, spodbuja občasne razstave in nastajanje novih publikacij ter ohranja prijateljske stike z Jožetovo rodno Šmarjeto.

Sin Jožeta Karlovška, Matjaž Karlovšek s soprogo Marijo, ter hči Katarina, ki razvija izdelke s slovenskim ornamentom ter njen sin Filip, ki tudi pomaga pri razvoju kolekcije.

Ornamentika ostaja v rodbini, saj za dela Jožeta Karlovška in ohranjanje neprecenljive kulturne dediščine zdaj skrbita tudi že dva vnuka po sinu Matjažu: Jernej in Katarina Karlovšek. Slednja se je posebej potrudila in poskrbela za prenos prelepih ornamentov Jožeta Karlovška (JK) na izdelke. Tako je pri Mohorjevi družbi Celje izšel dnevnik branja za odrasle in zvezek z ornamentom JK, podjetje Vivapen iz Celja pa je izdelalo še nalivno pero z enakim ornamentom. Vse je bilo zelo dobro sprejeto, zato so se odločili še za več izdelkov z aplikacijo ornamenta JK, med katerimi je zagotovo med najzanimivejšimi nakit − uhani, medaljon in manšetni gumbi −, ki so ga izdelali v Slovenskem etnografskem muzeju.

Poleg vnukov Katarine in Jerneja pomaga tudi Jožetov pravnuk, 19-letni Filip, ki skrbi za logistiko izdelkov in ročno sestavlja ter lepi škatlice za pisala, kolikor mu čas dopušča, saj je letos maturant.

nazaj na vrh