Vrnitev jogurtne revolucije Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

V teh dneh se v mislih spet nekoliko vračam v razmere v drugi polovici osemdesetih let v tedanji Jugoslaviji. Spomnimo: leta 1986 se je v Srbiji na vrh republiške ZK povzpel Slobodan Milošević, istega leta so nekateri srbski mediji objavili povzetke razvpitega memoranduma srbskih akademikov o srbskem nacionalnem vprašanju znotraj Jugoslavije. V celoti je bil memorandum objavljen šele nekaj let kasneje, a že takrat je vzbudil veliko razburjenja v partijskih krogih, češ gre za nacionalizem, ki ogroža Jugoslavijo.

 

Minilo je samo nekaj mesecev in že v uvodu leta 1987 je sledil nov hrumeč odziv partijskih veljakov. Tokrat na 57. številko Nove revije, ki je vsebovala za tiste čase dokaj drzen slovenski nacionalni program.

Seveda so se razmere v tedanji skupni državi vse bolj poslabševale. Ne samo zaradi vse hujše hiperinflacije, pač pa tudi zaradi poskusov beograjskih centralistov, da bi z ustavno reformo Jugoslavijo centralizirali. Vendar je šel Milošević tu svojo pot – izkoristil je naivnost predsednika predsedstva SR Srbije Ivana Stambolića, ki je Kosovo prepustil Miloševiću in mu omogočil, da je postal novi heroj. Pot do tragedije je bila odprta: začela se je krepiti medijsko spodbujana psihoza, ki je bila sprva usmerjena le proti kosovskim Albancem, a malo kasneje tudi proti vsem, ki so nasprotovali centralizmu in dogmatizmu. Leto 1988 je prineslo prve mitinge, ki so bili plačani s pomočjo mafijskih poslov, organizirani pa s pomočjo KOS JLA. Začelo se je rušenje neposlušnih republiških in pokrajinskih vodstev. To je na svojo koži občutil tudi dotedanji predsednik zvezne ZK Boško Krunić, ki je še malo prej »reševal« probleme s Slovenijo, a je nato postal ena od kolateralnih žrtev uličnih pohodov političnega džihada, ki so ga z ulice usmerjali tipi, kot so bili denimo Mihajl Kertes, Miroslav Šolević, Bogdan Kecman, Mihajlo Švabić in drugi.

Tedanja uradna ideologija Miloševićeve klike je temeljila na tezi, da je srbski narod močno ogrožen, da se mora zaščititi (oborožiti) in stopiti skupaj – kar z drugimi besedami pomeni, da je potrebno izdajalce takoj izločiti in jih strogo kaznovati. Partijska oblast je sicer že iz preteklosti dobro poznala metode psihološkega zastraševanja ljudi, tudi preko akcij »Nič nas ne sme presenetiti«, ki so jih izvajali v skladu z direktivami koncepta splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite. Antibirokratska oz. »jogurtna revolucija« je bila skupaj s stavki, da se je »zgodil narod«, zunanji izraz zelo intenzivnega družbenega dogajanja, ki ga je zelo dobro poznal tudi tedanji šef slovenske ZK Milan Kučan. Slednji je bil namreč svoj čas tudi vodja komisije za psihološko-propagandno dejavnost pri ZK, omenjeni forum je sicer nastal leta 1975, kmalu po odstranitvi Staneta Kavčiča in po sprejemu zadnje Kardeljeve ustave. Vso to intenzivno dogajanje pa je privedlo do tragedije: najprej na Kosovu, nato na Hrvaškem (balvanska revolucija in z njo tudi vojna), v Bosni in Hercegovini in nato spet na Kosovu. A zelo hudo ceno za to so pravzaprav plačali Srbi sami: z dokončno izgubo Kosova ter z zaostankom v razvoju, saj morajo davke za Miloševićevo vladavino plačevati še dvajset let po padcu režima. Dejansko je ta režim padel zelo pozno.

Zakaj sem sploh obudil spomine na Srbijo v času »vožda«? Predvsem zaradi podobnih pojavov v sodobni Sloveniji, ki močno spominjajo na tiste čase. Seveda s pomembno razliko: takrat še ni bilo interneta in ni bilo možnosti za množični vpliv od oblasti neodvisnih medijev, ki so bili v Srbiji izrinjeni na obrobje. Sicer je res, da se sedanjim alternativnim medijem, ki se upirajo režimskemu propagandnemu aparatu, ne godi dosti bolje: pritisk na oglaševalce je prehud, sedaj se že nekaj časa v javnosti pojavljajo na mitih utemeljene obtožbe o nekakšnem mafijskem financiranju Demokracije, Nove 24tv in SDS. To je bil seveda šele začetek ustvarjanja nekakšne množične psihoze o sovražniku, ki od znotraj razjeda Slovenijo. Oglasilo se je tudi režimsko novinarsko društvo, nato je sledila famozna akcija t. i. 75 akademikov, sinoči pa še bizaren nastop prvopodpisanega dr. Rudija Rizmana in nato še nekakšno dokumentarno pričevanje dr. Zdenka Roterja. No, Bogu hvala je bila tisti večer na sporedu nacionalne televizije vsaj ena dobra oddaja, pa še ta iz tuje produkcije – govorila je namreč o organizaciji Muslimanski bratje, o njenih metastazah po Evropi, o pranju denarja preko humanitarnih organizacij ter denarja, ki prihaja iz Katarja. Kot nalašč – iz Katarja so namreč prihajale tudi donacije za izgradnjo ljubljanskega islamskega centra, ki ga vsi tisti, ki sedaj zganjajo psihozo zaradi morebitne tretje Janševe vlade, prikazujejo kot veliko civilizacijsko in kulturno pridobitev.

Psihoza se zdaj povsem očitno stopnjuje. S solzavim zapisom na facebooku se je oglasil najprej odstopljeni premier Marjan Šarec, danes tudi njegov pribočnik Damir Črnčec, sinoči pa je vodstvo policije preprečilo nadzor KNOVS in sebe prikazalo kot žrtev političnih pritiskov. Torej lahko pričakujemo, da se bodo v kratkem oglasili tudi sindikati in razna društva, ki se bodo čutila ogrožena od morebitne tretje »desne« vlade. Medtem pa kampanja poteka tudi na »terenu«, med preprostimi ljudmi, ki jih informatorji soočajo z »dejstvi«, da bodo izgubili tudi tisto malo, kar imajo, če pridejo na oblast Janševi »fašisti«.

In kaj lahko sledi? Morda to, da bi se v primeru, če bo prišlo do izvolitve tretje Janševe vlade, zgodile kakšne množične demonstracije, ki bi bile lahko precej bolj hrupne celo od t. i. ljudskih vstaj in primerljive z mitingi v Srbiji konec osemdesetih let, ko so Miloševićevi propagandisti denimo v Novem Sadu ter tedanjem Titogradu (sedaj Podgorici) nahujskali ljudi, da so obkolili zgradbo političnih organov, s hrumenjem pa dosegli, da so »izdajalski« oblastniki (kar je lahko pomenilo že to, da so bili premalo zagreti) razglasili odstop in umik iz politike. Glede na razvejanost omrežja je tudi v Sloveniji mogoč scenarij, da bo politično ozemlje izsililo predčasne volitve kar preko ulice. Tu seveda velja spomniti na dvojno igro političnega podzemlja: deloma je pripravljeno na sodelovanje z opozicijsko SDS zaradi potreb predsedovanja Slovenije Evropski uniji prihodnje leto, medtem ko dogmatični del nomenklature temu nasprotuje za vsako ceno, usmerjevalci iz ozadja pa tovrstno pat pozicijo izkoriščajo za stopnjevanje napetosti in razdeljenosti. Če bi se namreč zgodilo, da bi morala komaj izvoljena vlada zaradi pritiska ulice sestopiti, bi to pomenilo predčasne volitve v zelo razgretem ozračju, kar bi bilo za tranzicijsko levico zelo ugodna okoliščina – razen če bi se ji zgodilo kakšno nepredvideno presenečenje. Sicer pa bi se nato spet hvalila, da je demokratično prišla na oblast – ker so tako hoteli ljudje.

Jogurtna revolucija se torej spet vrača. Skozi stranska vrata. Zato ne podcenjujmo starih omrežij in njihovih metod.

P. S. Ob omembi memoranduma srbskih akademikov, ki naj bi bil podlaga za reševanje srbskega nacionalnega vprašanja v osemdesetih in devetdesetih letih, bi pa morda tudi lahko našli kakšno vzporednico z memorandumom 75 slovenskih "razumnikov", ki svarijo pred pohodom fašistov na oblast...

nazaj na vrh