V reviji Demokracija: Dr. Hubert Požarnik: Čez Rubikon

  • Napisal  Dr. Hubert Požarnik
V reviji Demokracija: Dr. Hubert Požarnik: Čez Rubikon Foto: Matic Štojs Lomovšek

Nova, tranzicijska zakonodaja slovenskega javnega šolstva je nastajala v anonimni, zaprti, nazorsko homogeni levičarski skupini.

Njena načela, teoretična izhodišča in delno operacionalizacijo je objavila v publikaciji Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju Republike Slovenije (Ministrstvo RS za šolstvo in šport, Ljubljana 1995). Kmalu za tem je iz protesta odstopilo pet članov nacionalne kurikularne komisije, ker se niso strinjali z nekaterimi izhodišči in izpeljavami.

Številne kritike zasnove do danes niso potihnile, vendar so vedno naletele na gluha ušesa. Niti dva Demosova šolska ministra nista opravila prav veliko. Prav tako je pospremil skoraj mrliški molk knjigi izpod peresa psihologa Kristijana Muska z zgovornima naslovoma: »Siva knjiga o osnovni šoli v Republiki Sloveniji« in »Bajke in povesti o devetletki« (leta 2011), v katerih je avtor podrobno analiziral stanje naše javne šole. In to kljub temu, da beremo v povzetku študije: »Znanje naših šolarjev danes v glavnem zaostaja za vrstniki iz razvitih držav. Devetletka daje enako ali manj znanja (kljub letu več šole) kot stari program. Pismenost naših šolarjev upada tako kot njihova sposobnost kritičnega mišljenja. Veselje naših šolarjev do šole je po prenovi strmoglavilo, našim trinajstletnikom pa je šola bolj v breme kot vrstnikom v katerikoli drugi evropski državi!

In vendar nam razlagajo, da je naša šola dobra, da jo imajo šolarji radi, da znajo nadpovprečno veliko, da niso obremenjeni … Morda bi avtorjem šolske prenove lahko oprostili, da niso znali pripraviti boljšega programa. Teže pa je razumeti, zakaj v zadnjih letih šolska stroka ne premore poguma za odkrito soočenje z vsemi posledicami prenove. Namesto da bi slovenski šoli pomagala k izboljšavam, jih preprečuje. Naša šola, učitelji in šolarji pa ostajajo nič krivi talci ujetosti v slepo vero o odličnosti devetletke.«

Uspeh ali neuspeh šole je kolektivno delo. Zato ne smemo prezreti, da najdemo na »šolskem polju« poleg učencev in tehničnega osebja še tri vrste osebkov: tiste, ki znajo in učijo v razredu, tiste, ki znajo in svetujejo učiteljem, in končno daleč najštevilnejšo skupino, tiste, ki malo vedo, a se strastno vtikajo v šolo, jo skušajo nadzorovati, ji predpisovati, kaj in kako naj dela, in jo tudi sicer obdelovati in krojiti po svoji meri. In prav slednjim gre največja »zasluga«, da so učilnice in življenje, teorija in praksa, učna snov in učenci vsaksebi.

Na srečo imamo kljub vsemu številne dobre šole in učitelje. To pa so zato, ker plavajo, kolikor je v njihovi moči, proti toku.

Do današnjih dni je ostalo nedorečeno tudi financiranje zasebnih šol. Če je bilo prej njihovo ustanavljanje in delovanje prepovedano, so po tranziciji lahko zaživele; najprej tam, kjer v šolskem okolišu ni bilo državne šole, praktično nikjer torej, potem pa tudi drugje, vendar so morali starši krepko sofinancirati izvajanje učnega programa v njih. Nekdanjo prepoved je potemtakem zamenjalo oviranje, in to kljub opozorilom, da to ni v skladu z ustavo.

In sedaj to! Potem ko sedanja koalicijska vlada in njeno šolsko ministrstvo več mesecev nista hotela uveljaviti odločitve ustavnega sodišča, po kateri je država dolžna v celoti financirati obvezno šolanje ne glede na to, ali se izvaja v javni ali zasebni šoli, samo da izvaja potrjen javno veljavni program, je koalicijska vlada preprosto sprejela predlog za spremembo ustave, s čimer si je odprla možnost še naprej po svoje ravnati z zasebnimi osnovnimi šolami.

Priča smo precedensu brez primere. Kdo more potemtakem še zagotoviti, da se v primeru, če ostane še naprej na oblasti sedanja politična koalicija, ne bo ponovila zahteva iz leta 1977 in ji bo vlada v nasprotju s tedanjo ugodila? Takrat je profesor pedagogike na ljubljanski Filozofski fakulteti v reviji Naši razgledi objavil članek, v katerem je potožil, da je prišlo v pogledu marksistične naravnanosti vzgoje in izobraževanja na Slovenskem do resnih odklonov. Citiram: »Zlasti je zanemarjen marksizem kot revolucionarna ideologija, napotilo za akcijo delavskega razreda in njene avantgarde ZK.« Za glavnega krivca je imel profesor verne učitelje. Neresno, oportunistično in samozavajajoče je po njegovem mnenju prepričanje, da bi bil religiozni učitelj kos tem nalogam pouka in da je mogoče zreducirati njegove konflikte med lastno ideologistično usmerjenostjo in materialističnim značajem pouka na vprašanje njegove osebne vesti in poštenja. Kot rešitev je predlagal naš brumni pedagog šolam večjo ideološko brezkompromisnost. Svojo tirado pa je sklenil z mislijo, da verni učitelj zato ne more poučevati v marksistično angažirani šoli, idealistično opredeljenim mladim ljudem pa je predlagal, da se ne odločijo za učiteljski poklic. Še več; kdo nam zagotavlja, da ne bo sedanja politična koalicija na isti način spreminjala po svoji meri še drugih ustavnih določil? Na primer, da v državni šoli sedaj zares ne bodo smeli poučevati verni učitelji, verni študenti pa ne obiskovati pedagoških šol.

Vendar pri vsej zadevi ne gre samo za verski vidik. Od šestih delujočih zasebnih šol na Slovenskem je le ena katoliška, druge pa izhajajo iz drugačnih izobraževalnih in vzgojnih paradigem, vsem pa je skupno, da skušajo kar se da celostno razvijati osebnost učencev, torej njihov um, srce in roke. Tisto, kar moti oblast, je, da nima v celoti nadzora nad tem, kaj se dogaja v glavah učencev teh šol.

To, čemur smo priče, ni samo politična poniglavost skupine ideoloških prenapetežev v vladajoči politični koaliciji, ki je šla v svoji narcistični opitosti z močjo in polna sovraštva predaleč. S tem ko je šla preko v demokratičnih državah dopustne meje, je koalicija svoj pravi obraz, spet enkrat, pokazala v celoti. In zato je treba biti plat zvona.

nazaj na vrh