Utvare in iluzije v Katedrali svobode Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

Verjetno ni Slovenca, ki ne bi vedel, kdo je dr. Jože Plečnik. Nedvomno največje ime slovenske arhitekture, ki jo je s tem postavil tudi na svetovni zemljevid arhitekturnih dosežkov. Njegov opus zaznamuje tako sakralno kot posvetno arhitekturo – od cerkva v Odrancih, Bogojini in ljubljanski Šiški pa do bežigrajskega stadiona in arkad. A eden od njegovih najbolj monumentalnih načrtov ostaja neuresničen, to je načrt parlamentarne zgradbe z značilnim stožcem, ki naj bi stala ob ribniku v Tivoliju.

 

Seveda bi lahko naštevali številne razloge, zakaj je ta Plečnikov načrt za parlamentarno zgradbo, imenovano »Katedrala svobode« (avtor teh vrstic jo je prvič opazil na bankovcih neuradne slovenske valute »lipa« leta 1990, več o njej pa si lahko preberete TUKAJ) ostal utopija. Navsezadnje imamo Slovenci velike težave s svojo lastno državnostjo, kar se kaže tudi z odnosom do institucij. Denimo, predsednik republike ima svoj urad še vedno v prostorih, najetih s strani vlade – takšen pristop so v začetku imeli tudi Hrvatje, dokler se ni predsednik republike preselil iz Banskih dvorov na Pantovčak (medklic: Banske dvore na Trgu sv. Marka so oktobra 1991 napadla in huje poškodovala letala JLA). Pri nas bi lahko to vlogo prevzela denimo Vila Podrožnik, ki bi lahko postala rezidenca predsednika republike. A kot kaže, je za Slovence to povsem postranska tema, verjetno predvsem zaradi provincialne in socialistične mentalitete, ki je pri nas zakoreninjena v glavah ljudi.

A sintagma »Katedrala svobode« v zadnjih tednih dobiva še nek drug, povsem dnevnopolitičen pomen. V zadnjem času se je namreč pojavila nekakšna nova strankarska iniciativa, ki bi, kot poroča Reporter, »zapolnila politični prostor med sredino in desnico, ki ga je SDS zapustila, NSI in SLS pa ga ne moreta zasesti«. Po nekaterih podatkih gre za nekakšen »sredinski gremi«, ki naj bi ga sestavljali »arhitekti« sedanje slovenske države in njene ustave (denimo dr. Dimitrij Rupel, dr. Peter Jambrek itd.) pa tudi nekateri bolj sredinsko usmerjeni intelektualci, ki so se pred leti v Cankarjevem domu zbrali na dogodku »act tank« pod vodstvom Marka Voljča (denimo dr. Žiga Turk, dr. Romana Jordan itd.). V tej skupini naj bi bili še pravnik dr. Matej Avbelj, nekdanji minister dr. Jure Zupan, novorevijaš Tomaž Zalaznik ter Majda Pučnik Rudl, ki se na poklicni ravni ukvarja s popravo krivic, nastalih v času prejšnjega režima. Omenjeni intelektualni forum naj bi se sestal danes (10. januarja) pozno popoldne, gre pa za dokaj zaprt dogodek, na katerega naj bi bilo povabljenih še nekaj dosedaj neznanih razpravljalcev. Zakaj se tu pojavlja sintagma Katedrala svobode? Slednja je namreč osrednji simbol Konvencije za nacionalni program, ki združuje osebnosti iz sveta kulture, znanosti, podjetništva in politike. Namreč, dr. Jambrek je že pred davnimi leti izjavil, da Slovenija potrebuje nov nacionalni program, sedaj pa naj bi po zgledu Konvencije o prihodnosti Slovenije, za katero je že leta 2003 pobudo dal Janez Janša in jo je nato realiziral tedanji predsednik republike dr. Janez Drnovšek, intelektualci, ki naj ne bi pripadali nobenemu (skrajnemu) političnemu polu, odprli novo razpravo o tem, kakšna naj bo Slovenija.

Zveni znano? Zagotovo je v dobi, ko so razni intelektualni forumi v zatonu, medtem ko sedaj že večina slovenskih wannabe intelektualcev veselo hlapčuje mafiji, ki je ugrabila državo, zelo potrebno, da se oblikuje neko močno civilnodružbeno jedro, ki bo z jasno vizijo nagovarjalo ljudi in jih osveščalo. A glede na dosedanje zapise v medijih se postavlja vprašanje, ali se ne ponavlja stara in zgrešena mantra t. i. »sredincev«, ki se morda ne znajdejo najbolje v okoliščinah, ko ni več jasno, kaj je resničnost in kaj navidezna resničnost (torej simulacija)? Namreč, če držijo navedbe Reporterja, naj bi bila glavna tema vprašanje, ali Slovenija potrebuje novo stranko. In še, kot citirajo anonimnega člana omenjenega gremija: »Desnica bi morala premisliti, ali retorika domoljubja in osamosvojitvene evforije v resnici prinaša 'dobiček'. Ljudi zanima, kako politika ureja stvari, ali zna poskrbeti na primer tudi za zdravstvo.«

Namero, da bi se opirali zgolj na projekt stranke, so člani omenjenega foruma že zdaj prepoznali kot problematično, a morda velja vendarle opozoriti na prej citirano opombo, ki naj bi bila namenjena predvsem Janezu Janši in SDS, ki naj bi se umaknila »preveč na desno«, medtem ko sredinski prostor ostaja izpraznjen. Drži, da se je težišče tem, ki prevladujejo, v zadnjih treh letih v času bolj aktivnega priseljevanja muslimanskih migrantov v Evropo pomaknilo v smer varnosti. Kar pa seveda ne pomeni, da se SDS sedaj prikazuje kot protimigrantska stranka (pa čeprav si marsikateri član ali simpatizer želi še več poudarka na tej temi). Res pa je nekaj drugega: levičarska mantra »sovražni govor« je v slovenskem družbenem prostoru pomagala ustvariti takšno atmosfero, s katero v podzavest ljudi priteka mišljenje, da je slovenska »desnica« postala veliko bolj radikalna, nacionalistična in šovinistična. Kajti akterji propagande o »sovražnem govoru« so uspeli doseči prav to, da se »obtoženci« na to odzivajo na predvidljiv način. Cilj je tako dosežen, dialektika lepo uspeva – in vse to je zaslepilo tudi številne »sredince«, ki sedaj za izhodišče jemljejo tezo, ki je predvsem navidezna resničnost, namreč, da se je SDS pomaknila v bolj radikalno »desno« in na drugi strani radikalizirala tudi levico.

Retorika domoljubja in osamosvojitve zagotovo ni odveč. Kajti če trezno premislimo, je za uspešno Slovenijo potrebna vrnitev v tisto vrednostno središče, preko katerega smo dosegli osamosvojitev. To je seveda le eden od pogojev za pot v lepšo prihodnost. Večja težava je v tem, da se rešitve predvideva na podlagi napačnih diagnoz. Če namreč zdravnik postavi napačno diagnozo, sledi napačno zdravljenje in na koncu je z bolnikom še slabše kot prej. Ergo: t. i. sredinski intelektualci (in žal tudi v pomladnem taboru nasploh) svoje rešitve gradijo na tezi, da slovenska demokracija v svojem jedru ni ogrožena in pravzaprav deluje, ker o tem, kdo je na oblasti, odločajo ljudje na volitvah. Problem naj bi bile samo stranke, ki naj bi predstavljale alternativo tistim, ki so že nekako »abonirane« za oblast (»novi obrazi« in razne reciklirane stranke, ki jih nastavljajo botri iz ozadja). In to je tisto, kjer intelektualci mešajo resničnost in utopijo. Ne sprevidijo namreč, da se na podlagi heglovske dialektike levo-desno in ob upoštevanju tehnologije ohranjanja oblasti (preko instrumentov t. i. spinanja s pomočjo znanja o psihologiji množic) dogaja simulacija demokracije. Kar pomeni, da nova stranka ne bi bistveno pripomogla k večjemu uspehu pomladnega tabora, sploh če upoštevamo volilni sistem, ki pa je le en del problema. Lahko se tudi spomnimo, kako je skupina približno istih posameznikov pred leti celo predlagala t. i. veliko koalicijo po zgledu nekaterih zahodnih držav.

Tisto, kar Slovenijo in še predvsem njen pomladni tabor najbolj tepe v tem trenutku, je torej nezmožnost ločevanja med pravo in navidezno resničnostjo, posledično se še vedno opiramo na stranke in jim nalagamo odgovornost za čudežne rešitve, medtem ko civilna družba stagnira. Problem je tudi, ker se pomladni tabor prevečkrat pragmatično in kompromisarsko prilagaja pogojem, ki jih postavlja mafijski Režim (s tem seveda ne mislim aktualne nastavljene vlade, pač pa tiste, ki jo upravljajo iz ozadja in obvladujejo družbene podsisteme), ter v ogenj pošilja tudi kompromitirane ljudi. Potreben je torej brezkompromisen boj proti mafiji in oblikovanje civilnodružbenega jedra, ki bo zmožno nagovoriti širšo javnost v njenih potrebah. Če se to ne bo zgodilo v kratkem, se bo najkasneje takrat, ko bo sledila katastrofa in za njo katarza. Do takrat pa bodo v Katedrali svobode še naprej domovale iluzije in utvare.

nazaj na vrh