Ukiniti naročnino - ukiniti RTVS Izpostavljeno

  • Napisal  Marjan Frankovič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
RTVS RTVS arhiv Demokracije

Ali je treba za normalizacijo zavoda RTVS ukinjati njegov doslej prevladujoči način financiranja - in zakaj menimo, da sam ta korak nikakor ne pelje k njegovi normalizaciji? V takšni pobudi se namreč kot samoumevno zrcali prav tisto nerazumevanje vloge in poslanstva javnega zavoda, kakršnemu bi se morala zoperstaviti vsaka resna kritika.

Naj pojasnim: zavod RTVS je na tak način razumljen kot pretežno informativni, kvečjemu še zabavni medij – tak hoče zakonski ureditvi navkljub že od nekdaj postati tudi sam – večina kritik leti zgolj na ti dve veji dejavnosti zavoda, ob tem pa kaj radi pozabljamo na njegovo z zakonom določeno prvenstveno kulturno funkcijo. Kulturnoumetniška produkcija tega zavoda že dolga leta nazaduje - vtis je, da postopno, a nezadržno tone pod ingerenco spolitiziranih diletantov in šarlatanov, katerih inkompetenca sega od urednikov navzgor v vrh hišnega establishmenta ter v programski svet in od tod k formalnim in neformalnim kreatorjem prevladujoče post-totalitarne politike - vendar pa dosedanje ,reformne' pobude kažejo, da s kulturno vlogo in funkcijo zavoda pospešeno zamirajo tudi vsa naša pričakovanja. Sleherna utemeljitev reformnih pobud, ki bi vsebovala zgolj napoved takojšnje ukinitve obvezne naročnine in pa radikalno krčenje števila zaposlenih na zavodu ( - zdaj že prislovičnih »lenuhov«), bo zategadelj le še utrjevala vtis, da se »zima našega nezadovoljstva« začenja in končuje z neustreznostjo tistega dela RTV programa, ki naj bi nas ,servisiral' z novicami ter zabavo. O odsotnosti vsakršnih pričakovanj sprememb na področju kulturnoumetniške produkcije priča tudi poimenovanje javni servis, izraz, ki ga za ostale nacionalne oz. javne kulturne zavode ne uporabljamo (le predstavljajte si ,javni servis' SNG Drama ali Opera, SF ipd.!).

RTVS nas torej ,servisira' z novicami in zabavo. Toda na enako verodostojen ali, če hočete, žaloben način nam to isto servisno dejavnost nudijo tudi drugi elektronski mediji. In glej ga zlomka: tudi vsi ti živijo na račun bolj ali manj prisilnih prispevkov, izsiljenih preko kabelskih ponudnikov, ter od sponzorskega EPP-ja firm v državni lasti, torej neposredno in posredno od tega, kar se izpuli iz žepov davkoplačevalcev. Zatorej zagrožene spremembe, ki bi zadevale zgolj način financiranja »javnega servisa« RTVS, nikakor ne bodo zalegle. Ne bodo reafirmirale napol pozabljene kulturne vloge in funkcije zavoda RTVS ter s tem prevetrile področja produkcije, distribucije in promocije umetnosti in kulture, temveč bodo slejkoprej le pospešile njegovo ukinitev.

Ugotovili smo, da ni sporen le informativno politični program - kot so ga poimenovali in kakor so ga enkrat za vselej zasnovali inženirji duš v socializmu – vprašljiv je sam zavodov nacionalnokulturni pomen in smisel. V dandanašnjem do skrajnosti instrumentaliziranem radijskem in televizijskem novinarstvu (izjeme so redke!) je ena sama oprijemljiva stalnica: imenuje se laž, informativno-politična laž. Toda laž se da vendarle prej ali slej postaviti na laž in na tak način za silo uravnotežiti z resnico. Problem kulturnega statusa zavoda pa je neprimerno globlji. »Tukaj ni kulturne laži, temveč je laž o kulturi ... nekdo se je zlagal, da imamo kulturo, in zdaj se vleče ta laž brez konca ter je izvor velikih zmot, nesreč in krivic,« obupuje Cankar iz sorodne zagate; v njej so se znašli tedanji »kulturni zavodi«. »Kar se gledališča tiče«, pravi dalje Cankar, »bi ga lahko spremenili v cirkus: zadnjič sem videl dresirane pse...«* No, RTVS jih letos slavi in promovira v nekoliko bolj sofisticirani različici. »K-9« v nazivu ,umetniškega' projekta »K-9 topologija«, ki ga tako zavzeto in brezkompromisno brani, nedvomno govori o dresuri, žal tudi o dresuri vseh nas zaplankanih in v vseh pogledih klavrnih nekonzumentov ,napredne' umetnosti. /Toda o tem bo govor ob drugi priliki./

Prvi iz peščice argumentov proti ukinitvi financiranja RTVS je torej kultura, saj verjamemo, da bi bilo mogoče zavod, prepotreben temeljite reforme in programske ter kadrovske prevetritve v vseh segmentih, ob konsenzualni spremembi zakonodaje ter s širokim ozaveščanjem javnosti relativno hitro vzpostaviti kot kulturni zavod resnično nacionalnega pomena. Verjamemo torej, da je mogoče ob spremenjeni medijski ter RTV zakonodaji, tudi tisti, ki zadeva javna naročila, spremeniti pogoje produkcije zahtevnega dramskega, otroškega in mladinskega, dokumentarnega ter izobraževalnega in glasbenega programa, vse te programe selektivno poceniti, predvsem pa preprečiti nesmiselno odtekanje sredstev, namenjenih zanje, v grabežljive žepe zunanjih producentov, katerih lastni vložek v t. i. koprodukcije je mizeren vpričo enormnega zaslužka, saj najpogosteje nudijo le svoj problematični know-how ter navzven in navznoter dobro trasirano, a vseskozi sumljivo interesno navezavo. Spremembe bi bilo mogoče izpeljati na podlagi reformne zakonodaje ter na osnovi resnične avtonomije in ob zadostnih, skrbno načrtovanih in obnavljanih ter smotrno izrabljanih kadrovskih in proizvodnih kapacitetah. Nikakor namreč ne mislimo, da je obstoječi zavod prenatrpan z dobro plačanimi lenuhi, kot letijo očitki, pač pa trdimo, da so vsa vodilna in mnoga vodstvena delovna mesta, skupne službe, uredništva itn. prenapolnjena z nekompetentneži. Kljub polni obremenitvi sposobnih in marljivih operativnih delavcev v tehniki in izvedbi programov je zaradi administrativnega balasta vse preveč praznega teka. Vendar mnoge delovne skupine, snemalne ekipe in delavci v postprodukciji ne poznajo predaha in vedno jih je premalo.

Zaradi vertikalne in horizontalne prepletenosti kompetenc je razpršena sleherna odgovornost. Če gre za programske ekscese, ki si zaslužijo obsodbo in zgražanje javnosti, se odgovornost zlahka preloži - in prelaga se v nedogled: z urednika, ki se sklicuje zdaj na uredniško avtonomijo ali na njemu nadrejene urednike, kdaj drugič pa eksces zvali na avtorja; avtorja pa kajpak ne rešuje sklicevanje na ustvarjalno avtonomijo, zanj je odrešujoča le evidentna vpreženost v služnost in sledništvo prepoznavnega tipa. Programski direktor je povsem odvečna funkcija, saj praviloma ni odgovoren za napake drugih: sklicuje se na avtonomijo odgovornih uredništev; generalni direktor pokaže s prstom na programski svet zavoda; programskemu svetu občasno poroča nekakšen o-Bog-se-usmili varuh gledalčevih-poslušalčevih pravic in interesov; ti interesi pa so kajpada povsem enaki njegovim, saj v nasprotnem primeru onemí. Ali naj ob vsem tem sprenevedanju še aplavdiramo žlahtni avtonomiji tega medija - in vpijemo skupaj z njim: »Smrt janšizmu!«? In vendarle se nam nekoliko upira pozivanje na njegovo takojšnje in brezperspektivno rušenje. Enako nam ne sme biti vseeno glede usode premnogih zaposlenih, ki svoje delo dobro opravljajo in bodo ob razpadu zavoda ostali brez zaposlitve, medtem ko bodo programsko in poslovodno odgovorni seveda še naprej deležni zavetja ozadij in lobijev, ki jim ves čas zvestó služijo.

Temeljita prenova in redefinicija kulturnoumetniškega programa ter celotne avdiovizualne produkcije na javnem radiu in televiziji je garant za reafirmacijo njunega splošnega kulturnega pomena. Demokratično orientiran posameznik kaj rad spregleda pomen in vlogo politike v kulturi. Vse drugače razmišlja totalitarna pamet. Zmeraj je z lahkoto obvladovala s svojim zraslo enoumje novinarsko-propagandnega stroja, vedno pa se je še posebej zavzemala za nadzor nad »produkcijo smisla« (izraz dolgujemo Rudiju Šeligu, z njim je označeval bistvo umetniške produkcije), torej tudi nad proizvodnjo reprezentativnih kulturnoumetniških zvrsti in žanrov nacionalke. Ideološki diskurz, ki ga obvladuje trdoroki establishment, je enoznačen, tavtološki in do neznosnosti redundanten. Predvidljiv je in popolnoma neustvarjalen, zmeraj enak v pristopu, česarkoli se že loti - kot je nekoč v začetku osemdesetih ugotavljal sociolog Dimitrij Rupel**. V kulturni in umetniški produkciji pa ne zadoščajo le splošne smernice, totalitarna misel jo mora nadzorovati povsem od blizu, v živo mora podoživljati dileme in muke ustvarjalca, vonjati njegov strah in negotovost. Jezik umetnosti je mnogoznačen, ustvarjalcu ni za zaupati, tudi zategadelj se ta upravičeno sprašuje: »Kdo strmi v moje sanje?«*** Totalitarni duh mu ne dá sanjati po svoje, nezaupljiv je in hoče njegovo deklarirano, dobesedno izraženo pripadnost, hoče vpogled v njegove misli, hoče videti, »ali bo pokleknil in se pokrižal, ko bo njegov gospodar povzdignil monštranco«, če se zopet nekoliko opremo na Cankarja. Totalitarni duh mu nastavlja na pot »strokovnjake za metafore« v podobi urednikov, žirantov, kritikov; ti diktirajo ustvarjalcem strogo določeno agendo in že v njihovih mislih prepoznavajo sleherno odstopanje. Totalitarni režim zahteva od podanikov zvestobo. »Bodi zvest!« so bile poslovilne besede komunističnega zločinca Kardelja, ki jih je na smrtni postelji izrekel (kateremu že?) od svojih ideoloških in oblastnih dedičev. Z »zvestobo« pa je križ: pojéma s kvadratom razdalje…

Odtod še dandanašnji skrbi establishmenta in vsestranska instrumentalizacija medijev, kulture, šolstva. Odtod novodobni režimski karnevali in inscenacije, s katerimi se tudi najbolj zvestim fedainom sleherni dan v letu vceplja in utrjuje strast do poneverjanja zgodovine in aktualne stvarnosti, z njihovo ,proaktivno' udeležbo pa znova in znova gazi po resnici. Programski pendant temu, kar torej lahko v teh okoliščinah kot fikcijo proizvede in nudi t. i. kulturnoumetniški program RTVS, je le politična pornografija in plehki šund. Tudi če morda še ne prevladujeta, dajeta že nekaj časa osnovni ton in 'smisel' celotnemu programskemu segmentu; njuna plitkost je dovolj transparentna; politično pornografijo v formi in vsebini nostalgije za proslulim totalitarnim režimom, z adoracijo zločinskega lika Tita, z medijsko popularizacijo in baražnim ognjem v podporo novodobnim LGTB in multikulti agendam ter Antifa-vstajništvu in preostalim maskiranim levim izgrednikom, z iskanjem in konstruiranjem razrednega, političnega ali že kar naravnega sovražnika, z zlaganim portretiranjem nikoli dovolj oblastí sitih političnih manipulantov, z lovljenjem vseh vrst obstrancev ali transvestitov tipa »sester JJJ« ipd. - to blagó, domače in tuje, pač zadnje čase proizvaja in razpečava televizijski umetniški in dokumentarno-umetniški program.

Hišni totalitarni establishment na RTVS torej v nekem smislu vendarle pospešeno kadrovsko 'prenavlja' in konsolidira t.i. kulturnoumetniške programe. Po ihti in rezultatih te kadrovske konsolidacije je mogoče soditi, da so ti programi zanj nadvse pomembni (žal pa ne tudi za slovensko demokratično javnost!). Ker so nastavljali in zaposlovali ideološko izgrajene, vendar ustvarjalno sterilne kadre, je žetev zadnjih petletk seveda temu primerna. Toda nikomur ni tega posebej za mar, kar umanjka enim, za to poprimejo propagandisti na drugem – politinformativnem - koncu in kdo pravi, da ni v njihovi domeni tudi kultura!? Sprašujete se, kako je to mogoče - in najbrž zdajle mislimo enako, da si bo navsezadnje vendarle treba pošteno odgovoriti tudi na to vprašanje...
Ceterum censeo: nenadna ukinitev prevladujoče oblike financiranja zavoda RTVS brez rezervnega scenarija, ki bi lahko nastal le ob temeljiti analizi in refleksiji dosedanjih zlorab ter stranpoti te nacionalne ustanove, bi bila docela nepremišljena in bi nedvomno vodila v katastrofo. Opozoriti je treba tudi na strahovit pogrom, ki bi sledil vsakemu eventualno uspelemu referendumu o ukinitvi prispevka, na očitke pobudnikom o njihovem barbarstvu in kulturocidu. Pogrom proti njim bi sprožili prav tisti, ki so v resnici odgovorni za propadanje zavoda in jim je nacionalne kulture kaj malo mar.

RTVS je velika in pomembna kulturna hiša - in ta nacija in z njo država temelji na kulturi. Bivši minister za tri resorje hkrati, med drugim za kulturo, je v neki kolumni to njeno zasnovanost ocenil kot motečo slovensko posebnost, nacionalno šibkost, in s tem še stoprvič potrdil, da je bil ,pravi človek na pravem mestu'. Težko bi nam namreč navedel nacionalno državo, vsaj ne med tistimi, ki nas še danes obkrožajo, ki ne bi bila zasnovana na tej posebnosti, na nacionalni kulturi. In seveda: v centru vsake od teh nacionalnih kultur je njen jezik ter literatura in nacionalna umetnost v celoti. Še manj bi si upali trditi, kar trdi on, da nas je prav kultura kot narod prignala v notranji razkol in nam še dandanes onemogoča normalno komunikacijo s svetom ter na tak način zavira tudi naš gospodarski razvoj. Od tod do ocene, da je nacionalna kultura zgolj nesreča ter balast in nepotreben strošek, je namreč le še korak.

Ko jemljemo v pretres kulturno vlogo in funkcijo nacionalnega zavoda RTVS, kajpak ne govorimo o pop-kulturi, ki se je tako rekoč po definiciji sposobna vzdrževati sama. Nasprotno: ko odločamo o njegovi usodi, naj bo govor predvsem o t. i. visoki kulturi. Vsakomur od kritikov RTVS, ki bi v povezavi z nadaljnjim obstojem te ustanove razmišljal le o njenem uveljavljanju na trgu - kot alternativi za naročnino ali kakšno drugo obliko proračunskega vzdrževanja, in takih kritikov ni malo, – predlagam, da poskusi napotiti na trg še vse preostale kulturne, izobraževalne, znanstvene ter druge ustanove in zavode – morda kar vso preostalo ,javno upravo'. Nacionalna država z vsemi svojimi atributi je namreč po mnenju teh kritikov le še ena v vrsti domoljubnih utvar nazadnjakov, ko pa je vendarle že dolgo znano, da je tudi država sama zgolj »javni servis«.

* Ivan Cankar: »Govekar in Govekarji«, Krpanova kobila, 1907

** Dimitrij Rupel: »Prizori iz sociologije«, Sodobnost 8-9, 1981

*** verz Srečka Kosovela

Ljubljana, 27. 3. 2018

nazaj na vrh