»Turek mora iz Evrope ven!« Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

Naslov tega komentarja je pravzaprav pogosto pozabljen in zamolčan citat, avtorstvo je pripisano dr. Janezu Evangelistu Kreku, nosilcu krščanskega socialnega gibanja ter narodnega prebujenja konec devetnajstega in v začetku dvajsetega stoletja. Najti ga je mogoče v časopisu Slovenec, čeprav avtorstvo ni povsem razvidno (glej TUKAJ), vendar pa citat povzema teženje evropskih držav po dokončnem umiku otomanskega imperija z evropskih tal, potem ko je omenjena vojska doživela poraz v več bitkah, denimo v pomorski bitki pri Lepantu, pa tudi v bitki pri Dunaju, ki se jo spominjamo na današnji dan (glej TUKAJ).

 

Sam se sicer pogosto sprašujem, kako bi današnja Cerkev gledala na blaženega Marka iz Aviana, ki je bil dejansko duhovni voditelj celotne obrambe Dunaja pred Turki. Bi bil danes prepoznan kot ksenofob? Namreč, prav včeraj so tiskovne agencije objavile izjave papeža Frančiška, ki je ob povratku z obiska na Madagaskarju uperil prst v domnevno ksenofobijo in celo izrekel primerjavo s časom nacizma. Kar bi lahko razumeli tudi tako, da do genocida Evropejcev nad muslimanskimi migranti manjka samo še en korak. Sam sem se s papežem Frančiškom sicer v zadnjem času nekako pomiril – njegova pogosto kontraverzna stališča pač dojemam kot provokativen izziv Evropejcem pri osveščanju in ponovnem odkrivanju ne samo krščanskih korenin Evrope, ampak predvsem lastnega osebnega odnosa z Bogom. Že sv. Janez Pavel II. je ob obisku Slovenije dejal, da se mora vsaka generacija kristjanov vedno znova odločati za Boga.

In ko smo že pri Turčiji, velja omeniti tudi včerajšnjo epizodo z nastopom »jagodnega izbora« trdega jedra izrojene levice, ki zahteva nič manj kot odstop predsednika republike Boruta Pahorja, ker si je slednji drznil javno izraziti majhen pomislek glede članstva Turčije v Evropski uniji. Sprva sem pomislil, da gre spet za kakšno bizarno potegavščino, a ko se je zvečer v zvezi s tem oglasil tudi zunanji minister Miro Cerar, je bilo jasno, da je zadeva smrtno resna. Cerar je namreč skozi vrstice Pahorju porinil nož v hrbet in jasno povedal, da Slovenija brez zadržkov podpira vstop Turčije v EU. No, z besedami je sicer to izrazil nekoliko drugače, a bistvo ostaja isto. Pred kakimi petnajstimi leti bi bila izražena podpora Turčiji postranskega pomena, a po insceniranem državnem udaru, s katerimi je Erdogan začel opravičevati svojo avtoritarno vladavino, ter po umazani vlogi Turčije v migrantski krizi je zadeva precej bolj zapletena. Tu pravzaprav niti ne gre več za Boruta Pahorja, s katerimi trdo jedro tranzicijske levice vsake toliko časa obračuna – Pahor je bil pač v določenem momentu nekoliko preveč iskren in »premalo diplomatski«. Gre bolj za to, da tranzicijska levica v mednarodni politiki hlapec predvsem dveh režimov – tistega v Moskvi in tistega v Ankari. Kot je znano, Erdoganova Turčija drži celotno Evropsko unijo v šahu in lahko vsak trenutek povsem odpre meje in pošlje množice migrantov na staro celino. Hkrati pa je jasno, da Rusija ne bo sprejela teh migrantov, saj ima že z domačimi muslimani dovolj težav. In verjetno ni naključje, da se je »incident« s Pahorjem zgodil praktično takoj po končanem obisku slovenske vladne delegacije v Moskvi, kjer ni bilo povsem jasno, ali delegacijo vodi Zoran Janković ali Marjan Šarec.

Zagotovo odnos do Turčije ni samo problem Slovenije, pač pa celotne Evropske unije. Slednja je v preteklih letih preveč popustljivo nastopala do Turčije, sedaj se je znašla v izsiljevalskih kleščah, ko ji »veliki paša« iz Ankare v zameno za zaprte meje pobira »bakšiš«. In po vsem tem bi Turčijo sprejeli med članice Evropske unije? Samo pod pogojem, da bo Hagija Sofija spet postala krščanska cerkev, kot je bila izvirno – kar pa se bo verjetno zgodilo ob »svetem nikoli«. Zato lahko rečem, da so naši predniki vedeli to, pred čemer si sedanji politikanti zatiskajo oči – da se Turkov pač ne vabi tja, kamor po nobeni civilizacijski logiki ne sodijo.

nazaj na vrh