“Teflonski” Karl in umazana vloga Levice Izpostavljeno

  • Napisal  dr. Vinko Gorenak
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Dr. Vinko Gorenak Dr. Vinko Gorenak

Ljudski pregovor pravi, da ima maček devet življenj, drug ljudski pregovor pa pravi, da maček vedno pade na noge. Neuspela interpelacija zoper Karla Erjavca pretekli teden, na nek način potrjuje omenjena ljudska pregovora, ali pa tudi ne. Teflonska posoda veste kaj je, nič se na njo ne prime. Podobno torej Erjavcu, nič se ga ne prime.

 

Interpelacija zoper posameznega ministra ali zoper celo vlado, je instrument opozicije. Opozicija z njim načeloma opozarja na kršitve ustave in zakonov s strani posameznih ministrov ali s strani celotne vlade. Toda opozicija seveda nima večine in v naprej je jasno, da so možnosti uspeha posamezne interpelacije nične ali skoraj nične. Vsebinski razlogi za ali proti interpelaciji so pri tem popolnoma nepomembni.

To nam dokazuje tudi statistika. Nekaj nad 40 interpelacij zoper ministre ali vlado je bilo vloženih v samostojni Sloveniji. Z glasovanjem sta uspeli le dve, leta 1996 je bila izglasovana interpelacija zoper zunanjega ministra Zorana Thalerja, leta 1998 pa interpelacija zoper notranjega ministra Mirka Bandlja.

Statistika pa je neizprosna še naprej. Najpogosteje so bili interpelirani notranji ministri. Med njimi sem bil, leta 2012, tudi jaz. Nekateri pa so interpelacijo doživeli in preživeli celo večkrat.

A vrnimo se k statistiki. Velika večina interpelacij torej ne uspe. Javnost se pogosto sprašuje, kako je to mogoče. Mnogokrat so argumenti opozicije, ki zagovarja interpelacijo, povsem jasni in kršitve ministrov so pogosto materialno dokazljive. Če bi po razpravi v Državnem zboru glasovalo ljudstvo, ki je sejo spremljalo, bi večina interpeliranih ministrov svoj položaj morala zapustiti.

Toda realnost je drugačna. Vse koalicijske pogodbe do sedaj, so imele določilo, da koalicijski partnerji interpelacij ne bodo podpirali. To pa je tudi razlog večine neuspelih interpelacij, pri čemer so argumenti za ali proti interpelaciji popolnoma nepomembni.

Toda vrnimo se k zadnji interpelaciji zoper obrambnega ministra Karla Erjavca. Precej upravičeno se ga je te dni prijel izraz “teflonski Karl”. Toda ne gre za to, da bi “teflonski Karl” vedno dokazal svojo nedolžnost.

Karl Erjavec (Foto: STA)

Situacija je prav nasprotna. Karl Erjavec je tisti politik, ki od leta 2004 odloča o vsem, ne glede na to, da nikoli ni bil predsednik vlade. Vse od leta 2004 je Karl Erjavec tisti politik, ki je odločil kdo bo sestavil vlado, pa naj si gre za Janšo, Pahorja, pa spet Janšo, Bratuškovo ali Cerarja in nenazadnje tudi Šarca. Nobenemu izmed njih brez Karla Erjavca vlade ne bi uspelo sestaviti. Kdo torej v našem izmaličenem volilnem sistemu odloča o sestavi vlade. Nikakor ne zmagovalec volitev, pa naj si gre za Janšo, Pahorja, Bratuškovo, Cerarja ali Šarca, o sestavi vlade je vedno odločal čisti izgubaš volitev Karl Erjavec.

Pokvarjena vloga Levice

V primeru zadnje interpelacije zoper Karla Erjavca, je stranka Levica navedla številne razloge, za razrešitev Karla Erjavca. Toda na koncu je ta stranka  odigrala umazano in nepošteno igro. Njeni poslanci niso glasovali o interpelaciji zoper Karla Erjavca, ampak so dvorano zapustili. Nepoučeni gledalci prenosa seje so dobili občutek, da so poslanci Levice proti Kalu Erjavcu in da interpelacijo podpirajo. Toda temu ni tako, realnost je povsem nasprotna. Za uspeh interpelacije je potrebnih 46 glasov za interpelacijo. Odhod iz dvorane Državnega zbora pred glasovanjem in verbalno podpiranje interpelacije v svojem bistvu tako pomeni podporo ministru. In prav to je naredila Levica. Nekorektno, nepošteno in zavajajoče, kar smo s strani Levice deležni že mnogokrat.

Za zaključek pa se vrnimo h Karlu Erjavcu

Popolnoma nepomembno je torej poročanje dominantnih medijev o tem kako je Karl Erjavec prepričal poslance o tem, da ni kršil ustave in zakonov. Resnica je povsem nasprotna. Karl Erjavec je kršil ustavo in zakone. Koalicijska večina pa ga je podprla in ni glasovala za njegovo razrešitev. Če bi storila to, bi ukinila sebe in sprožila postopek za predčasne volitve. Komu od koalicijskih poslancev pa je to v interesu ob okoli 3.200 evrih neto plače in dodatkov. Verjamem, da vam na to vprašanje ni potrebno odgovarjati.

“Teflonski Karl” torej nima devet življenj, niti vedno ne pade na noge, kot pravita ljudska pregovora. “Teflonski Karl” tudi ni podoben teflonu. Sta pa on in njegov DESUS produkta izmaličenega volilnega sistema, v katerem o sestavi vlade ne odloča zmagovalec volitev, ampak praviloma poraženci volitev.

Dr. Vinko Gorenak

nazaj na vrh