Podjetnik podkuril Luki Mescu in Šarčevi rdeči falangi: Ne znate prižgati niti pralnega stroja, ne ločite Mesca od Venere, pa bi pametovali o podjetništvu in obdavčevali. Imejte jajca in tvegajte ustanoviti podjetje!

  • Objavljeno v Fokus

»Če boste po prvih 5 letih preživeli in ne boste propadli (v svojih prvih 5 letih delovanja propade 90% podjetij) in boste začeli ustvarjati dobiček, začnite zaposlovati. Ker ste socialno čuteči, boste seveda poleg strahotno velikih davkov in dajatev, z veseljem dajali vsaj 1.900 EUR neto plače mladim "strokovnjakom", saj ste podjetje navsezadnje ustanovili samo in zgolj zato,da boste dajali super plačo mladim diplomantom, ki nimajo jajc, da bi tvegali vse kar imajo ter ustanovili svoje podjetjece,« je zapisal podjetnik na družbenem omrežju Facebook.

Kot odziv na levičarske zahteve Šarčeve koalicije po povišanju davkov in napadih Luke Mesca in Mihe Kordiša na podjetnike se na družbenih omrežjih pojavlja vse več zapisov podjetnikov, ki pozivajo Marjana Šarca, Dejana Židana, Miro Cerarja, Alenko Bratušek, Karla Erjavca in Luko Mesca, naj se sami preizkusijo v poslu.

Po nedeljski objavi (TUKAJ) lastnika in direktorja enega od podjetij, objavljamo nov (nelektoriran) zapis.

"Vsem, ki radi jamrate,kako vas delodajalec izkorišča za borno plačo, svetujem naslednje: 
Če ste res tako strašno sposobni, da si po vašem mnenju zaslužitevisoko (direktorsko) plačo, potem to pokažite. Odprite svoje podjetje. Saj ste strokovnjaki, mar ne? Sposodite si nekaj 10.000 EUR za zagon poslovanja, prvih nekaj let delajte 14 ur na dan, 7 dni na teden. 
Prvi dve leti (ali več) boste najverjetneje ustvarjali minus, ki ga boste krili iz svojega žepa ali pa s posojili. Če boste po prvih 5 letih preživeli in ne boste propadli (v svojih prvih 5 letih delovanja propade 90% podjetij) in boste začeli ustvarjati dobiček, začnite zaposlovati. Ker ste socialno čuteči, boste seveda poleg strahotno velikih davkov in dajatev, z veseljem dajali vsaj 1.900 EUR neto plače mladim "strokovnjakom", saj ste podjetje navsezadnje ustanovili samo in zgolj zato,da boste dajali super plačo mladim diplomantom, ki nimajo jajc, da bi tvegali vse kar imajo ter ustanovili svoje podjetjece.
Tvegali tudi svoje udobje in varnost. Nekaj let delali 12 ur dnevno, nikoli šli na morje, nikoli v posteljo pred polnočjo. Morda parkrat celo propadli. Trpeli, ko stvari na začetku ne gredo, ko dobivaš v glavnem NE-je in delaš minus (s svojim denarjem). Ob zgrešenem šolstvu, ki vedno znova in znova bruha takšne, ki jamrajo na FB, twiterju in ob pijački s prijatelji in novim iPhončkom na mizici ter šimfajo groznega delodajalca, ki mu plača le 900 EUR za delo, za katerega v vrsti čaka vsaj 200 drugih podobnih falirancev, ki mislijo da so ultra sposobni, unikatni in študirani že, če na nebu ločijo Mesec od Venere; v resnici pa največkrat ne znajo niti vžgati pralnega stroja, ampak jim mora perilo prati mama..."

Celoten zapis si lahko ogledate TUKAJ.

Preberite več...

Davki za telebane: kako bi obdavčil Šarčev politkomisar Luka Mesec in kje bi se zalomilo

  • Objavljeno v Fokus

V ponedeljek, 4. marca 2001, je bilo v Chicago Tribune  v rubriki Glas ljudstva (pisma bralcev) objavljeno pismo nekega Dona Donsona (kasneje se je izkazalo, da je ime izmišljeno), ki se je odzval na članek o pravičnosti progresivne obdavčitve. Gre nekako takole.

Vsak večer se je na večerji v neki restavraciji srečalo 10 moških. Plačilo računa, ki je znašal 100 evrov, so si razdelili. Da bi bili pravični, ker so bili pač različno bogati oziroma revni, so plačevali po naslednjem ključu. Prvi štirje niso plačali nič, peti je plačal 1 dolar, šesti je plačal 3 dolarje, sedmi 7 dolarjev, osmi 12 dolarjev in deveti 18 dolarjev. Razliko, ki je znašala 59 dolarjev, je poravnal deseti. Zadnji je torej plačal večerjo sebi in še petim drugim.

Nekega dne se je restavracija odločila, da zniža cene. Večerja, ki je za deseterico postala rutina, je po novem znašala 80 dolarjev. Odločili so se, da ohranilo razmerja, po katerih so plačevali večerjo in si vsak odšteje prihranek, ki ga je povzročilo znižanje cen.

Znižanje cene večerje na prve štiri ni vplivalo, saj že do zdaj niso plačali ničesar. Še vedno so jedli brezplačno, peti pa še naprej plačeval 1 dolar. Drugi so si obračunali prihranek: šesti je po novem plačeval 2 dolarja (1 dolar manj), sedmi 5 dolarjev (2 dolarja manj), osmi 9 dolarjev (3 dolarje manj), deveti 14 dolarjev (5 dolarjev manj) in deseti 49 dolarjev (10 dolarjev manj). Čeprav je šesti privarčeval kar 33 odstotkov, deseti pa najmanj (16 odstotkov), niso bili zadovoljni.

Ko so povečerjali, so namreč (nominalno) primerjali svoje prihranke. „Jaz nisem nič privarčeval,“ je dejal peti in s prstom pokazal na deseto osebo: „On je privarčeval kar 10 dolarjev.“

„Jaz sem privarčeval samo dolar,“ je dejal šesti in dodal: „Ni pošteno, da je deseti privarčeval desetkrat več kot jaz.“

„Res je,“ je dejal sedmi, „jaz sem privarčeval samo dva dolarja. Zakaj bi deseti plačal 10 dolarjev manj, jaz pa samo dva. Taka računica gre na roko bogatim.“ Podobno sta bila jezna tudi osmi in deveti. Menila sta, da ju deseti izkorišča.

Oglasili so se tudi prvi štirje, ki nikoli niso plačali ničesar. Dali so prav nezadovoljnežem: „Res je. Taki izračuni koristijo izključno bogatim. Tako se izkoriščajo revni!“ In še: „Mi nismo dobili ničesar. Kje je naš delež?“

Devet mož je obstopilo desetega, ga odpeljalo na bližnji hrib in ga linčalo.

Naslednji večer se je deveterica kot običajno spet dobila na večerji. Ko so dobili račun, ni bilo koga, ki bi ga poravnal. Dojeli so, da jim manjka več kot polovico denarja.

Originalni tekst  A Tax-cut Parable lahko preberete tukaj.

Preberite več...