Jože Biščak: Pred odločilno bitko: zadnja priložnost, da Evropo na miren način vrnemo evropskim narodom, drugače utegnejo Donava, Visla, Ren, Loara in Sava kmalu postati reke krvi

Letos bo minilo natanko 15 let, odkar je trojica mladih muslimanov ob smetišču na obrobju Marseilla najprej zverinsko mučila, nato pa do smrti kamenjala lepo 23-letno Tunizijko, Ghofrane Haddaoui po imenu. Njen greh je bil, da je enega od svojih morilcev (ta ji je pred smrtjo pri še živem telesu odrezal ušesa) zavrnila. Ko so našli truplo nesrečnice, je imela v lobanji luknje, bila je brez zob, saj so bili izbiti. Forenziki so ugotovili, da jo je točno v glavo zadelo vsaj 30 kamnov. Zaradi šeriatskega prava, ki je v tistem času že narekoval način življenja priseljenih muslimanov, so kriminalisti pri iskanju zločincev sprva tavali v temi. Našli so jih šele potem, ko je strtega srca spregovorila njena mati; njen oče je ni želel pokopati na tradicionalen način, saj naj bi bila »umazana in nečista«. Takih Alah naj ne bi maral. Večina je okruten umor označila za osamljen primer, toda v resnici je v Franciji že divjala vojna med civilizacijama.

Ghofrane je bila kasneje zabeležena kot prva uradna žrtev muslimanskega kamenjanja v Evropski uniji in kot je čas tekel naprej, so šle stvari samo še na slabše. Ta teden ste lahko brali, da se je na glavnem letališču v Parizu zbralo na stotine ilegalnih migrantov in zahtevalo srečanje s francoskim premierjem. Na posnetku, ki je zaokrožil po spletu, je videti okoli 500 ilegalcev, ki se gnetejo na terminalu 2 letališča Charles de Gaulle in okoli 12 policistov, ki so jih nemo opazovali. Migranti so zahtevali dovoljenje za stalno prebivanje v državi galskega petelina in potem francosko državljanstvo. »Francija ne pripada Francozom! Vsi imamo pravico biti tu!,« je nekdo kričal v megafon, drugi so z odobravanjem vzklikali. Protest je organizirala skupina za podporo migrantom La Chapelle Debout, katere člani sami sebe imenujejo »črni jopiči«.

Francija ni osamljen primer. Multikulturalizem je začel na Švedskem ubijati že prej, nekatere države, kot so denimo Nizozemska, Belgija, Velika Britanija, celo Nemčija, se zdijo že izgubljene. Za vse je značilno, da so same spodbujale politiko priseljevanja in dopuščale, da Maghrebci, Arabci in Afričani ilegalno prihajajo v njihove domovine. In začno uveljavljati svoj način življenja. Te države so dolgo goljufale same sebe, oblast je ljudstvo lagala: »Ne bodo ostali, nekega dne bodo odšli.« Ampak resnica se danes kaže za povsem drugačno. Eksperiment, da bi ustvarili multikulturno družbo, v kateri bi ljudje popolnoma različnih kultur živeli skupaj in se prilagajali druga drugi, je propadel, doživel je absolutni neuspeh. Avtohtono ljudstvo je dvignilo svoj glas, val kritičnih glasov je zajel Evropo, običajni ljudje se izrekajo proti politiki integracije. A elita, ki Evropi s pomočjo posameznih nacionalnih lakajev, običajno iz vrst socialistov in samooklicanih liberalcev, dirigira iz Bruslja, še kar vztraja in vse, ki se izrekajo proti odprtim mejam, označi za rasiste, fašiste, islamofobe. Celo več. Danes se kot nekaj povsem običajnega zdi, da ljudi različnih kultur živijo povsem ločeno življenje, da se ne čutijo del družbe in se obnašajo na način, ki je popolnoma v nasprotju z vrednotami avtohtonega prebivalstva posameznih nacionalnih držav. Kar je krivda posameznih vlad in nevladnih organizacij, večinoma financiranih s strani Georga Sorosa, saj so v evropskih demokracijah bolj skrbeli za identiteto migrantov, kot pa za identiteto države, ki jih je gostila. Danes sta denimo Francija in Nemčija posejani z novimi džamijami, medtem ko cerkve podirajo; to ne spreminja samo arhitekturno krajino obeh držav, ampak vpliva na njihovo kulturo nasploh.

Vlade, to se zadnja leta dogaja tudi v Sloveniji, kar preslišijo argumente skeptikov ali nasprotnikov večkulturne politike. Eden od pomislekov je, da politika multikulturalizma ne zagotavlja socialne in druge kohezije, ampak spodbuja avtohtone prebivalce, naj sprejmejo del kulture priseljencev. Nasprotniki take politike to dojemajo kot grožnjo socialni in javni varnosti držav gostiteljic, kar dokazujejo z naraščajočim številom muslimanov povsod po Evropi, ki se zapirajo v lastne verske skupnosti, kar predstavlja zaradi militantnih pridigarjev neposredno teroristično grožnjo.

Politika do (tudi ilegalnih) priseljencev se sicer spreminja, a zgolj zahteva po znanju jezika države gostiteljice, ki je podlaga za dovoljenje za daljše bivanje, ne bo dovolj. Jasno je treba izraziti zahtevo po popolni integraciji v družbo in sprejem evropskega načina življenja, drugače na stari celini nimajo kaj iskati. Če tega ne bo, potem bo vse več raznih »črnih jopičev«. Francoska policija bi morala na letališču Charles de Gaulle migrantsko drhal na silo razgnati, kajti ko prideš v tujo državo, se boš obnašal tako, kot bodo rekli domačini in živel po zakonih, ki veljajo v tej državi. Ker tega ni oziroma nikoli ni bilo, je spoštovanje drugačnosti in strpnosti nadomestil občutek grožnje in splošno nezadovoljstvo.

Levji delež krivde za take razmere nosijo mainstream mediji, ki so razširjali mite o migracijah. Njihov agitprop, spodbujen z javnim denarjem, je, kot pravi poljska raziskovalčka migracij Magdalena Lesińska, temeljil na petih lažnih  predpostavkah: prvič, migracije so začasen pojav; drugič, integracija tujcev je samo vprašanje časa; tretjič, ena integracijska politika, naslovljena na vse priseljence, zadostuje, četrtič, integracija z naturalizacijo zagotavlja popolno in učinkovito vključevanje v skupnost, tudi na področjih, kot so trg dela, javna sektor, politika ali kultura; in petič, integracija je prostovoljni enosmerni proces in velja samo za priseljence in ne za državo gostiteljico.

Te predpostavke, na katerih je več let temeljila integracijska politika držav gostiteljic, so se izkazale za napačne. Ne samo napačne, ampak lažnive, saj so vlade in nevladne organizacije dobro vedele, da morajo s prebivalci posameznih držav manipulirati in jih zavajati, če želijo speljati svoj načrt po multikulturni Evropi, kjer bo prostora le za mešane, kar naj bi bila nova evropska rasa. In preden se je ljudstvo prebudilo, je multikulturalizem delom Evrope postal resničnost in nočna mora. Ne gre več samo za raznolikost, ki jo stara celina z več nacionalnimi državami že ima sama po sebi, ampak za super raznolikost, kar ne pomeni zgolj kulturne in etnične razlike, ampak velike in večplastne razlike med samimi priseljenci, ki se zapirajo in vladajo v getih ter počasi zavzemajo ozemlje avtohtonih Evropejcev, ki se vendarle počasi, a vztrajno po desetletjih indoktrinacije prebujajo in spoznavajo, da multikulturalizem ne ogroža samo njihove varnosti, ampak tudi njihov obstoj.

Strah, da nacionalna identiteta izginja, da sta ogroženi demokracija in suverenost, je naredil svoje, zato si ljudje želijo povrniti svoje ideale, na katerih so zrasli: družina, vera, kultura in tradicija. Vprašanje pa je, ali bodo tudi voditelji premagali zaslepljenost zaradi kulturne občutljivosti in empatije, ki so jo čutili do migracij. Prihaja sicer nova retorika, a tej morajo slediti dejanja, drzno se bo treba soočiti z nasprotovanjem multikulturalističnih in globalističnih sil, ki so pomagale ustvarjati godljo, v kateri se je znašla Evropa. Tokrat bo potrebna odločnost, kakršne Evropa v svoji zgodovini ni poznala; potrebna bo neusmiljenost do tistih, ki so izdali Evropejce in jih učili, da sovražijo sami sebe; neštetokrat bo treba podmazati giljotino za parazite, presstitute in prostitute vladajoče politične, ekonomske in družbene elite, ki so želeli nacionalnim državam Evrope ukrasti prihodnost; na vsakem hribu bo moral goreti kres, da se enkrat za vselej ubranimo brutalni drhali, ki vdira v Evropo; nikoli več se ne bomo opravičevali in umikali degenerirancem in izdajalcem stare celine, ki so nas opeharili za samozavest, odrekli naše mesto na svetu in zanikali našo pravico do samoobrambe.

Ne mislim, da bi se morala Evropa povsem zapreti, toda kdorkoli bo prišel, da bi v naših domovinah iskal zatočišče in priložnost za boljše življenje, bo moral spoštovati naša pravila, naše zakone, naše običaje, našo kulturo in naše vrednote. In zato se bo moral sam potruditi in upravičiti naše zaupanje. In čez mejo bo moral priti legalno, s potnim listom in povabilom, drugače bo ostal pred vrati. Da bi to dosegli, je treba imeti take nacionalne predstavnike v Evropskem parlamentu. Ne ljubitelje »odprtih mej«, kot so pri SD; ne empatije polnih ljudi, kot so pri LMŠ; še manj lažne blažilce realnosti, kot so pri SMC; ali mlahave žlahtneže iz NSi in uničevalce nacionalnih identitet iz Levice. Verjemite, na glasovnicah je številka 9 vaš pravi izbor: oni ne bodo vedrili pod večkulturnim dežnikom, ne bodo si poveznili kape čez obraz, češ ničesar ne vidim, oni dobro vedo, da islam ni vzajemen in da strpnost pred zlom ni strpnost, ampak zločin in veleizdaja. In kar je najbolj pomembno. Osmerica pod številko 9 se zaveda, da bo boj dolg in naporen. In nanj so pripravljeni. Podprimo jih! Smo namreč pred odločilno (volilno) bitko. Imamo zadnjo priložnost, da Evropo na miren način vrnemo evropskim narodom, ki jim tudi pripada. Drugače se bodo Donava, Visla, Ren, Sava, Laba, Loara, Pad in Temza kmalu obarvale v rdečo. Postale bodo reke krvi.

Preberite več...

Odprto pismo gospodu Udu Bullmannu, vodji skupine S&D v Evropskem parlamentu: V Sloveniji ste zamudili priložnost poudariti, da svoboda medijev velja za vse enako!

  • Objavljeno v Fokus

Spoštovani gospod Udo Bullmann,

pišem vam zato, ker ste se te dni mudili v Sloveniji, da bi podprli podpredsednico vaše poslanske skupine v Evropskem parlamentu, gospo Tanjo Fajon, in njeno stranko SD pri kandidaturi za volitve v Evropski parlament. Med obiskom ste po poročanju časnika Večer izjavili, da moramo v Evropi braniti svojo svobodo in da noben režim ne sme preprečiti izražanja mnenj. Kljub temu, da imava različne poglede na svet do cele vrste vprašanj, s katerimi se ubada sodobna Evropa, se ne bi bolj mogel strinjati z vami. Toda to, kar ste izjavili, mora veljati za vse enako, ne glede na ideološke in vrednostne razlike med posamezniki in skupinami. Žal ste priložnost, da bi to izrecno poudarili, zamudili.

Vaša izjava se nanaša zgolj na madžarsko protestno noto slovenskemu zunanjemu ministrstvu zaradi naslovnice v tedniku Mladina. Ne mislim ponavljati zapleta, ker ste z njim (čeprav enostransko) očitno seznanjeni, želim vam le povedati, da prejemate selektivne informacije o pritiskih na medije v Slovenije, ki nimajo prav nikakršne zveze s svobodo in demokracijo. Kot urednika vrednostno desno usmerjene revije Demokracija so me organi pregona kar trikrat zaslišali zaradi vsebine v reviji in njenih naslovnic, grozi mi kazenski pregon, za vsak primer posebej sem lahko obsojen na dve leti zaporne kazni. Zadeva je v Sloveniji šla tako daleč, da je premier Marjan Šarec lani jeseni opozoril državna podjetja, naj ne oglašujejo v medijih, ki širijo sovraštvo. Ampak veste, v Sloveniji širitev sovraštva pomeni, da ne deliš enakih mnenj z levico, da nimaš istih vrednot kot leve politične stranke. In naprej. Takratni minister za kulturo je napovedal zaostritev medijske zakonodaje, s katerim bi kaznovali in pokorili neposlušne medije. Oboje je bilo naperjeno proti naši reviji, kar zadnje mesece občutimo na lastni koži. Vprašam vas: Je to normalno? Je to svoboda? Je to svoboda tiska? Je to demokratično? Je to v duhu evropskih vrednot, o katerih ima vaša poslanska skupina toliko povedati samo takrat, ko je potrebno napasti suverene države, kot sta Poljska in Madžarska?

Vse to se dogaja reviji Demokracija, ki je de facto v opoziciji, saj uredništvo ne deli vrednot premierja Marjana Šarca in njegovih koalicijskih partnerjev, med katerimi je tudi stranka SD, vaša partnerica v skupini S&D. Podmladek te stranke se za svobodo govora in medijev zavzema tako, da predlaga ustanovitev spletne policije. In ta stranka ne skriva simpatij z nekdanjim komunističnim režimom, ki je Slovencem v času socialistične diktature nanesel več gorja kot nacizem in ki je zaradi drugačnih stališč pomoril več civilistov kot fašizem.

Sam osebno sem ves čas podpiral svobodo govora, ki jo razumem v njenem izvornem, prvinskem smislu kot absolutno človekovo pravico. Ne strinjam se s pritiski nobene politike na medije, ampak če je kdo danes deležen pritiskov v strani oblastnikov v Sloveniji, je to revija Demokracija. Kako boste torej poimenovali ravnanja Šarčeve vlade, ki sem jih opisal zgoraj? Ali sploh boste? Preden boste naslednjič startali na prvo žogo, se najprej pozanimajte o razmerah v Sloveniji, da ne boste izpadli dvoličnež. Predvsem pa se usedite, globoko zajemite sapo, dobro premislite, pozanimajte se o vseh okoliščinah in šele nato naj začnejo preskakovati vaši možganski nevroni. Verjamem, da je težko in da bi s tem utegnili užaliti strankarske tovariše. Kljub temu upam, da v prihodnje ne boste več zamudili priložnosti in se takrat, ko boste govorili o svobodi govora, če že o njej govorite, postavili v bran svobode vseh medijev, ne samo tistih, ki so vam ideološko blizu. Vendarle prihajate iz demokratične države, za razliko od Slovenije, ki ima zelo mlado demokracijo (vsaj na deklarativni ravni).

Veste, svoboda govora je ali pa je ni. Svoboda medijev je ali pa je ni. Ni nekaj vmes. Ne more nekaj, kar naj bi bilo v eni državi EU napad na svobodo govora, v drugi državi EU veljati za sovražni govor. Svoboda govora (in z njo svoboda medijev) je absolutna človekova pravica, neodtuljiva elementarna človekova pravica, eden največjih dosežkov na področju človekovih pravic, na kateri temeljijo demokratične ureditve. Povejte Tanji Fajon, razložite ji tako, da bo tudi ona razumela, da ni svobodo govora le takrat, ko govori levica, ko pa to počne kdo iz nasprotnega ideološkega pola, pa svobode govora ni več. Predvsem pa ji povejte, da spreminjanje slovenske zakonodaje na način, da se kaznuje in utiša vladajočemu (levemu) režimu neljube medije, ter pozivi vlade podjetjem, naj ne oglašujejo v določenih medijih, nima prav nikakršne zveze v svobodo, o kateri tako rada govori. Njen besednjak je v resnici besednjak diktatorja, njene besede so hujše od strupenih puščic, filter med možgani in usti ima samo takrat, ko gre za politične in finančne interese njenih političnih tovarišev in globalističnih elit.

S spoštovanjem,

Jože Biščak, glavni in odgovorni urednik revije Demokracija

(Angleška verzija je TUKAJ)

Preberite več...

Ko LBGT aktivistom ogledalo nastavi deklarirana lezbijka Martina Navratilova

Terryja Millerja iz Bulkeleya najbrž ne poznate. No, gre za 17-letnega srednješolca, ki ima rad atletiko. In tekmuje. Do lanske spomladi kljub velikim željam precej neuspešno. Na stezi je vedno požiral prah izpod športnih copatov sovrstnikov. Nato se je zgodil čudež. Na odprtem državnem prvenstvu v zvezni državi Connecticut junija lani je zmagal v teku na 100 in 200 metrov. In ne samo to. V obeh disciplinah je postavil rekorda. Kaj se je zgodilo? Je dobil novega trenerja? Je več treniral? Je izboljšal start? Ali se je preprosto začel dopingirati?

Nič od tega. V času, ko se je leto 2017 prevešalo v letu 2018, je doživel razsvetljenje, da je ženska. »Eureka,« je najbrž rekel ob (samo)spoznanju, da je za njegove slabe rezultate krivo dejstvo, da je tekmoval s fanti, namesto da bi z dekleti, če pa se počuti kot ženska. Logično, mar ne? Od takrat naprej trenira z dekleti in tekmuje z njimi. Šprinta v Connecticutu sta bila njegovo (ali njeno) prvo veliko tekmovanje. Zmaga in rekorda v konkurenci s telesno šibkejšimi sta bila pričakovana. Terry ima še vedno penis, biološko je moški, ima pa se za transseksualca. Pritožbe drugih staršev, češ da ni pošteno, da »dedec« tekmuje z njihovimi hčerkami, so LGBT aktivisti, kakopak, označili za transfobne.

Na to je minuli teden v Sunday Timesu opozorila Martina Navratilova. V skoraj apologetski kolumni je menila, da je skrajno nepošteno, da moški, ki se pretvarjajo, da so ženske, tekmujejo v ženski konkurenci. »Tik pred Božičem sem po naključju naletela na mater in očeta, ki sta razpravljala o spolu in poštenosti v športu. Reagirala sem povsem nagonsko in tvitnila: ´Ne moreš se samo razglasiti za žensko in že lahko tekmuješ z ženskami. Obstajati mora nekaj standardov zato; če imaš penis in tekmuješ kot ženska, to že niso standardi.´« je zapisala Navratilova in spomnila, da se je na ta tvit oglasila transseksualka Rachel McKinnon, češ da je transfobna. »Mogoče bi morala tvitniti bolj previdno in manj dogmatično, ampak nisem bila pripravljena na napad, ki je sledil,« je še napisala Navratilova.

Kanadčanka Rachel McKinnon je postala znana lani jeseni, ko je osvojila naslov svetovne prvakinje v kolesarskem šprintu na pisti. Medijski mainstream je navdušeno poročal, da je bila prva transeksualka, ki je prišla do zlatega odličja. Poraženki, Nizozemka Carolien Van Herrikhuyzen in Američanka Jennifer Wagner, sta na zmagovalnem odru ob McKinnonovi, profesorici na akademiji Charleston, izgledali kot punčki. Predvsem pa sta bili ženski, še vedno imata vagino, medtem ko ima grdoba Rachel še vedno penis. Ko je to tvitnila tretjeuvrščena Wagnerjeva, češ da gre za nepošteno konkurenco, so jo neusmiljeno napadli in žalili. Tako zelo, da se je opravičila in umaknila komentar. Če tega ne bi storila, tako ji je bilo zagroženo, ne bi smela več tekmovati.

In upam, da vemo, kdo se je oglasil v zvezi z nepoštenimi transseksualnimi praksami v športu? Ena najboljših teniških igralk vseh časov; igralka, ki je v ženski tenis vnesla dinamiko in agresivno igranje; igralki, ki je bila poldrugo desetletje ves čas med prvimi tremi; in igralka, ki je deklarirana lezbijka. Tega nikoli ni skrivala in je za LGBT skupnost v ZDA naredila več, kot katera druga lezbijka onkraj luže. A vse to je bilo premalo, da bi se Navratilova izognila fanatični reakciji transseksualnih aktivistov in LGBT medijev. Čez noč je bila ožigosana za transfobno.

Za razliko od LGBT aktivistov je za nas normalne ljudi povsem jasno, kaj je razlog, zakaj je šport razdeljen po biološkem spolu. Ženske imajo od tega številne prednosti, je zapisal Jim Daws, kolumnist portala American Thinker: od koristi za zdravje do življenjskih izkušenj, od športa do donosne kariere. Dekleta in ženske imajo tako enake priložnosti kot moški kolegi. In Navratilova je pionirka boja, da imata oba spola enakopraven dostop do športnega tekmovanja.

Zaradi politične korektnosti in strahu pred ožigosanjem, ki prihaja s strupenih in zlobnih jezikov nepotešenih in frustriranih LGBT aktivistov, je vse to ogroženo. Transseksualci počasi dobivajo pravico, da biološki moški tekmujejo z ženskami in dekleti. In na zmagovalnih odrih gledamo mišičaste moške, ki si domišljajo, da so ženske. Poleg njega pa pravi ženski, ki sta proti tej gori mišic popolnoma nemočni. Kar poglejte na spletu 39-letnega Gavina Hubbarda (zdaj Laurel Hubbard), ki v dviganju uteži nastopa med ženskami. Pogled na te slike je ogaben, človeku gre na bruhanje. Ali Hannah Mouncey, avstralsko reprezentantko v rokometu. Še ne toliko nazaj ji je bilo ime Callum in je igral v moški rokometni reprezentanci, predtem pa je bil igralec rugbyja.

Bistvo športa je tekmovanje z drugimi. Tudi priložnost za zmago mora biti enaka za vse. Če pa v ženski konkurenci tekmuje moški, je tekmovanje nepošteno. »Športa ne smemo žrtvovati zaradi peščice spolno nesrečnih moških, ki sanjajo, da bi tekmovali s pravimi ženskami,« še meni Jim Daws. Pa še kako prav ima. Zato lahko le upamo, da bo Navratilova pritegnila tudi druge vrhunske športnice, da povzdignejo glas in ustavijo norost. Moške, ki menijo ali si domišljajo, da so ženske, in bi svoje (ne vem kakšne) fantazije tešili tako, da tekmujejo z ženskami, pa je najboljše napotiti k vrhunskim psihiatrom. V vrhunskem ženskem športu nimajo kaj početi.

Preberite več...