Miti o uspešni Portugalski z manjšinsko levo vlado ali mokre sanje levičarjev o delujočem socializmu

Saj veste, kako zadeva deluje: ko levičarjem spodleti nek socialistični eksperiment, so vedno krivi drugi. Oni nikoli. Ali so krivi notranji in zunanji sovražniki ali pa ljudje niso pravilno razumeli in uresničevali njihovih zamisli. V najboljšem primeru prevzamejo krivdo na način, da priznajo, da niso mislili tega.

Ko se je sovjetska boljševistična revolucija sfižila v totalitarizem ter Rusom prinesla zgolj bedo in revščino, so dejali: »Nismo tega ne mislili, ne hoteli. Drugič bo boljše.«

Ko je njihov koncept nacionalsocializma prinesel trpljenje, so dejali: »Nismo tega ne mislili, ne hoteli. Drugič bo boljše.«

Ko so različice socializma v Afriki, Aziji in Južni Ameriki nosile morijo na stotine milijonov ljudi, so dejali: »Nismo tega ne mislili, ne hoteli. Drugič bo boljše.«

Ko so propadli številni evropski eksperimenti s socializmom, so dejali: »Nismo tega ne mislili, ne hoteli. Drugič bo boljše.«

Danes zatrjujejo in se zaklinjajo, da bo socializem tokrat res deloval, kajti gre za »demokratični socializem«. In iščejo številne primere »dobre prakse«. Levičarji so dolgo dajali Švedsko za primer zgledne socialne demokracije. Švedska to, Švedska ono, Švedska tretje. In hiteli poudarjati, da socializem deluje. Pa res? Kaj hitro so spoznali, da Švedska danes pomeni: več deregulacije, sistem vavčerjev v šolstvu, delno privatiziran pokojninski sistem, brez davka na nepremičnine in dediščino ter relativno nizke stopnje davka na dohodek. Še posebej je socialiste po svetu streznila več let trajajoča raziskava, kjer so Švede spraševali, katere so tiste okoliščine, ko lahko nekdo sprejme vladno pomoč, čeprav do nje nima pravice. Švedi so namreč vedno odgovorili isto: »Nikoli, takih okoliščin ni.«

Nato je prišla Venezuela. Ja, socializem je Venezuelcem prinesel blaginjo, socializem zna delati z javnim dobrim in podobno, so govorili. Danes so utihnili, socialistični eksperiment je Venezuelcem prinesel le revščino in hudo pomanjkanje. In teror levičarskih oblasti.

Najnovejši zgled za levičarje (tudi slovenske) je Portugalska. Pravijo, da gre za četrto alternativno pot razvoja, kjer socializem deluje. Celo več. Imajo manjšinsko socialistično vlado, ki jo v parlamentu podpira »nova« levica. Govorijo o »portugalskem modelu«, Večer pa takole hvali uspehe: »Dvignili so plače javnih uslužbencev, odmrznili v času ostrega varčevanja zamrznjene pokojnine, vrnili 35-urni delovni teden za javne uslužbence, vpeljali novo dohodninsko lestvico s progresivno obdavčitvijo, odmrznili napredovanja v javnem sektorju, vrnili štiri dni dopusta, začeli učinkovit boj proti prekarnemu delu, znižali davek na dodano vrednost za restavracije na 13 odstotkov, otežili izvršbe zaradi davčnih ali bančnih dolgov, povečali krog upravičencev do različnih oblik socialnih pomoči, brezposelni so upravičeni do popusta pri električni energiji, postopno uvajajo brezplačne učbenike na srednjih šolah, poenotili so cene vrtcev za otroke, starejše od treh let, zagotovili osebnega zdravnika vsakemu državljanu in zaustavili privatizacijo javnih transportnih podjetij.«

Za številne levičarje po svetu je Portugalska študijski primer, da socializem deluje, samo prave ljudi je treba postaviti na pravo mesto. A ta zgodba o uspehu je daleč od vsakdana portugalskih ljudi, saj se pod pokrovom statističnih gospodarskih uspehov skriva prava tempirana bomba, Portugalsko pa utegne naslednja kriza prizadeti mnogo huje, kot tista iz leta 2008.

Mit številka 1: Zmanjšan javnofinančni primanjkljaj

Pogosto je slišati, da je socialistična vlada znižala  javnofinančni primanjkljaj s treh odstotkov BDP (2015) na 0,9 odstotka BDP (2017). Iz tega levičarji naredijo sklep, da znajo tudi socialisti varčevati.

Resnica je, da je primanjkljaj leta 2015 znašal 4,4 odstotka BDP (če se upošteva finančna pomoč zasebni banki Banif), leta 2015 pa 3 odstotke BDP (če se upošteva dokapitalizacija državne banke CGD). A je Bruselj Portugalski (podobno kot Hrvaški) pogledal skozi prste in lani razveljavil sklep o čezmernem primanjkljaju. Poleg tega se je Portugalska priključila programu ECB za odkup obveznic, kar je posledično privedlo do znižanja obrestnih mer.

Povedano drugače. Primanjkljaj je mnogo višji, kot kažejo številke oziroma kot priznavajo.

Mit številka 2: Gospodarstvo hitro raste

Rast gospodarstva se je povečala z 1,5 odstotka (2016) na 2,7 odstotka (2017). Večina (levih) komentatorjev je to gospodarsko rast povezala s povečanjem domače potrošnje, kar naj bi bila posledica povečanja plač in pokojnin. Vse to naj bi vplivalo na večje davčne prihodke in hkrati znižalo socialne izdatke za primer brezposelnosti.

A podatki nacionalnega statističnega urada kažejo malce drugačno sliko. Glavni vir portugalske gospodarske rasti je bil turizem, katerega obseg se povečuje za deset odstotkov na leto. Ta turistični bum pa je posledica treh dejavnikov: prvič, varnostno in politično zaostrene razmere v državah, ki konkurirajo portugalski (Severna Afrika in Bližnji vzhod); drugič, poceni letalski prevozi; in tretjič, poceni Portugalska v primerjavi v drugimi turističnimi destinacijami, kar je posledica rasti inflacije (z 0,6 odstotka leta 2016 na 1,6 odstotka leta 2017).

Ali drugače. Ko se bodo cene nafte povečale in se bo turistična dejavnost pri glavnih konkurentih Portugalske (Egipt, Tunizija) opomogla, bo ogrožena gospodarska rast, javnofinančni primanjkljaj se bo povečal.

In samo mimogrede. Gospodarstvo marsikatere druge države raste hitreje od portugalskega (Poljska, Estonija, Češka), zato 2,7-odstorna gospodarska rast nič prav nič posebnega.

Mit številka 3: Socialistična vlada je prepolovila brezposelnost

Brezposelnost se je znižala s 17 odstotkov na osem odstotkov, kar naj bi bila posledica dobrega dela socialistov na oblasti.

Resnica je, da se je po podatkih Financial Timesa iz Portugalske izselilo 320.000 mladih, še 60 odstotkov mladih med 18 in 35 let razmišlja, da bi se izselilo iz države. Zakaj? V svoji državi ne vidijo prihodnosti zase in za svoje družine. Poleg tega ima Portugalska že več let zapored negativni naravni prirastek.

Treba je sicer priznati, da je nižja brezposelnost tudi posledica večjega zaposlovanja, a gre za področja z nizko dodano vrednostjo, kot so trgovina na drobno, restavracije in hotelirstvo.

Mit številka 4: Zmanjšuje se prekarno delo

Levičarji pravijo, da se Portugalska socialistična vlada uspešno bori proti prekarnemu delo, posledično Portugalci zaslužijo več.

Na Portugalskem je bilo med letoma 2013 in 2017 podpisano 3,8 milijona pogodb za nove delavce, a v istem obdobju je prenehalo veljati 2,6 milijona pogodb. In le tretjina novih zaposlitev je bila za nedoločen čas, vse drugo so zapolnili ali prekarci ali agencijski delavci.

Mit številka 5: Plače so se povečale

Resnica je, da so se plače za zaposlene za nedoločen čas v zasebnem sektorju znižale. Če je leta 2014 pod desničarsko vlado znašala 961 evrov, se je konec leta pod socialisti znižala na 837 evrov. Res pa je, da so se plače v javnem sektorju povečale, kar je posledica še vedno visoke (kljub rahlemu znižanju) javne porabe in dejstva, da se denar namesto v investicije pretaka v plače. Javna vlaganja so se namreč zmanjšala z 2,2 odstotka BDP (2015) na 1,8 odstotka BDP (2017).

Zaradi nezaupanja v socialistično vlado so tudi zasebniki krepko znižali sredstva za investicije, portugalske banke pa so za Grčijo in Ciprom najbolj izpostavljene zaradi slabih posojil.

 

To je samo nekaj mitov, ki jih razširjajo socialisti po Evropi. Portugalski »čudež« ima precej trhle temelje, je predvsem nov levičarski mit, da socializem deluje. Še posebej zato, ker se je socialistična vlada, v zameno za konec varčevanja, zavezala k nekaterim »neoliberalnim« ukrepom, kot so denimo večja fleksibilnost trga dela (delodajalec lahko zaposlenega odpusti po hitrem postopku), zmanjšanje subvencij, debirokratizacija in zmanjšanje obsega javnega sektorja (ki je sicer še vedno velik), vzdržnost javnih financ. Ves ta čudež sloni na navezanosti Portugalske na EU (denimo izvoz), v resnici pa dežela Cristiana Ronalda ostaja resen gospodarski bolnik.

Preberite več...

Jože Biščak: Jaz, rasist 2.0

Obramba pred obtožbami za rasizem je hoja med kapljami, sem pred skoraj natanko tremi leti zapisal v komentarju z istim naslovom v reviji Reporter. Bil je to čas, ko so trume ilegalnih migrantov teptale ozemeljsko suverenost Slovenije in schengenska pravila, v Demokraciji piše Jože Biščak.

Pojem, ki je v rabi nekaj več kot stoletje, se je v svojem izvornem smislu nanašal na diskriminatorni odnos oblasti do črncev. Za rasizem sta torej potrebna sovraštvo in (politična) moč, se pravi zakonodaja, ki ljudi ločuje (kaj lahko počno in česa ne smejo) na podlagi rase. Takega rasizma v zakonodajah (vsaj razvitih držav) ni, kajti velja eno in edino pravilo enakosti: enakost pred zakonom.

V desetletjih, ko ni bilo več rasističnih zakonodaj, so namreč pojmu dodali nove standarde: belcem ni dovoljeno, da se ne strinjajo ali ne marajo ljudi manjšinskega izvora ne glede na to, kaj počnejo. Edina izjema je, da je dovoljeno brezkompromisno napadanje črnih konservativnežev, kar je na svoji koži občutil v Harlemu rojeni ekonomist Thomas Sowell, ki je vnet zagovornik Donalda Trumpa.

Kar je levici dovoljeno, desnici očitno ni. Saj ste že slišali, da je ena glavnih zahtev Levice Luke Mesca, da se poviša minimalna plača? Ali vedo, da je bila zakonska določitev minimalne plače eden najbolj rasističnih ukrepov v zgodovini človeštva? Nastala je pred približno 100 leti, njen namen pa je bil, da se zaščitijo belci pred poceni delovno silo črncev, ki so bili pripravljeni delati za manj denarja.

Kdo je zdaj rasist, se sprašuje komentator.

Celoten komentar preberite v novi številki Demokracije.

Preberite več...

Vi, prekleti šarlatani, vedeževalski paraziti najslabše vrste, ne lažite več, da je finančno krizo povzročila deregulacija!

Pravzaprav je neverjetno, kako trdno se je zakoreninilo prepričanje, da sta globalno finančno krizo leta 2008 (za mejnik velja padec investicijske banke Lehman Brothers 15. septembra 2008) zakrivila pretirana deregulacija in preslab nadzor ameriške finančne industrije. Človek preprosto ne more verjeti, kako dolgo lahko globalistični medijski mainstream ljudi zavaja in jih prepričuje, da je prosti (finančni) trg nekaj slabega, da je odgovoren za nešteto izgubljenih milijard in da je pogoltni kapitalizem (beri: neoliberalizem), s katerim je prežeta finančna industrija, vzrok vsega zla. Več regulacije, še več regulacije, vpijejo na čredo ovc, ki imajo očitno še dovolj volne, da jih strižejo naprej.

Večkrat sem že zapisal, mnogokrat sem stvari razložil na blogu Kavarna Hayek (od koder zdaj samo povzemam, da ne bom odkrival tople vode), toda več kot očitno je, da je treba resnico ponavljati toliko časa, dokler ljudje ne odprejo oči, dokler se ne prime in usidra globoko v zavest, da regulacija povzroča izključno težave. Tudi reševanje krize z Dodd-Frankom, zakonom o Wall Streetu, ki ga je sprejela Obamova administracija, se je izkazalo kot polomija. Pri Wall Street Journalu so celo zapisali, da izvajanje zakona pomeni sajenje »semen finančne nestabilnosti«. Tudi zato ga je Trumpova administracija odpravila, šarlatani pa zdaj vpijejo, da je to pot v nove finančne polomije, nove krize.

Krize seveda pridejo, saj gospodarstvo raste v ciklusih. To je ekonomska realnost, cilj ekonomske politike je, da se zmanjša velikost variacije oziroma da je padec rasti gospodarstva čim manjši in da se obdrži pozitivni trend. In recesije niso samo nekaj slabega, ampak so na nek način dobre. To je čas, da se »očisti« trg ne dovolj učinkovitih, neproduktivnih in privilegiranih gospodarskih subjektov. In to je čas, ko se običajno izkaže, da je velikost krize odvisna od tega, koliko je država z regulacijami vpeta v gospodarstvo. Čim bolj je vpeta, bolj zastrašujoča in dolgotrajnejša je kriza. Poglejmo malo nazaj v zgodovino.

Decembra bo minilo 105 let, od kar je bil ustanovljen FED (Federal Reserve System). Njegov namen je bil, da prepreči krize. Toda resnica je, da trg še nikoli ni bil tako nestabilen, krize pa še nikoli tako uničujoče, kot ravno od nastanka FED-a. Po podatkih Ameriškega državnega urada za ekonomske raziskave so ZDA od leta 1913, ko je bil ustanovljen FED, imele kar 19 recesij, ki so bolj ali manj vplivale na ves svet: 1918-1919, 1920-1921, 1023-1924, 1926-1927, 1929-1933, 1937-1938, 1945, 1948-1949, 1953-1954, 1957-1958, 1960-1961, 1969, 1970, 1973, 1975, 1980, 1981-1982, 1990-1991, 2001 in končno 2008-2010 (ponekod, denimo v Sloveniji, se je zavlekla). Nekateri pripisujejo te krize kapitalizmu, češ da je obdobje kapitalizma obdobje recesij. Kar ne bo držalo. Krivdo za krize v veliki meri nosijo centralne banke, odprava katerih ne bi predstavljala le velikanskega koraka k doseganju stabilnosti globalnega gospodarskega sistema, ker bi s tem znatno zmanjšali gospodarske cikle, ki privedejo do finančnih katastrof, kakršni sta bili v letih 1929 in 2008, ampak bi naredila konec pokvarjenemu korporativizmu med finančnimi elitami in vladami. Šele takrat, ko bo odpravljeno centralno monetarno planiranje, kot sta si ga zamislila Marx in Engels v Komunističnem manifestu, bomo lahko govorili o pristnem kapitalizmu.

Pred ustanovitvijo FED-a so bile banke dolžne krotiti monetarno ekspanzijo in konkurirati druga drugi, po ustanovitvi centralne banke (ta je sicer v zasebni lasti, ampak pod velikim vplivom države in politike) so lahko usklajeno napihnile ponudbo denarja, in sicer ob dodatni prednosti, da so se lahko zanašale na FED kot posojilodalajko v skrajni sili, ki jim bo priskočila na pomoč in jih rešila, če bi zašle v težave. Od takrat naprej je samo FED pooblaščen za tiskanje denarja.

Izvirni grez za zadnjo krizo je bila odločitev ameriške centralne banke (potem ko se je razpočil napihnjen balon s tehnološkimi podjetji oziroma podjetji dot.com) leta 2000, da umetno in krepko zniža obrestne mere. Guverner Alan Greespan je med letoma 2000 in 2004 znižal obrestno mero s šestih odstotkov na nekaj več kot en odstotek. V tistem času je bila obrestna mera celo nižja od inflacije, kar pomeni, da so bile obrestne mere negativne. Povedano še drugače: banke so plačevale dolžnikom, ker so si izposodili denar, ne pa obratno, namreč da dolžnik plačuje bankam. Greenspan je kasneje pred ameriškim kongresom dejal: “Sodim, da so svobodni trgi najboljši način organizacije ekonomije. V preteklosti smo jih poskušali regulirati. A to ni delovalo.” Levičarji po vsem svetu so te besede napačno razumeli. Greenspan se ni opravičil ameriški in svetovni javnosti, češ da je kriza pokazala, da kapitalizem (neoliberalizem, če hočete) ne deluje, ampak zaradi obrestnih mer. Toda Greenspanu v zagovor je treba povedati, da je do njegovih napačnih odločitev prišlo tudi zaradi napačnega izračuna inflacije v ZDA. Tamkajšnji urad, ki je zadolžen za izračun, je za ceno nepremičnin – povedano povsem preprosto – jemal povprečno prodajno in najemno ceno. Nepremičninski bum, ki je takrat potekal v ZDA, torej v ceni inflacije ni bil realno zajet. Uradna inflacija je takrat znašala med 2 in 2,5 odstotka, čeprav je bila v resnici 6-odstotna. Greenspan je dejal, da obrestnih mer zagotovo ne bi tako znižal, če bi poznal pravo inflacijo.

Skratka, ob nepoznavanju pravih številk so ljudje pri bankah začeli najemati posojila, s katerimi so začeli kupovati hiše. Kupovali so vsi – tako tisti, ki so si lahko privoščili, kot tisti, ki si jih pod nobenim pogojem ne bi mogli, če ne bi država silila banke, da dajejo hipotekarna posojila tudi ljudem, ki niso imeli nikakršnega realnega kritja. V to so bankirje silili tudi razni osebki, kakršna je bila denimo Madeline Talbott. Ko je ona poklicala, so bankirji odpovedali vse svoje obveznosti in sestanke, da se ji ja ne bi zamerili, če jo ne bi sprejeli. In to je bilo zelo pogosto. Talbottova bankam ni prinašala denarja, ampak je banke ocenjevala, dodeljevala jim je bonitetne ocene. In ne, ona ni bila revizorka in ni izdelovala ocen, bila je (in je še) gospodinja in (večinoma od vlade plačana) aktivistka za človekove pravice združenja ACORN. Tako je od šefov bank zahtevala, da podeljujejo tvegana posojila revnim in etničnim manjšinam, se pravi latinosom in črncem. To je počela na podlagi zakona o ponovnem vlaganju v skupnosti, ki ga je do ludistične skrajnosti dopolnil Bill Clinton. Namreč, čim več posojil posameznikom z nizkimi dohodki so banke odobrile, boljšo vladno oceno (CRA) so dobile. In to po programih Fannieja Maeja in Freddieja Maca, dveh institucij, ki jih je ustanovil kongres. Epilog takšnega socialnega inženiringa je znan – zaradi poskusa vladnega urejanja trga je počil nepremičninski balon, svet je padel v globalno finančno krizo.

Centralne banke so dvignile obrestne mere in zmanjšale količino denarja v obtoku. Ljudje, ki so jemali posojila, jih zaradi višjih obrestnih mer niso mogli več vračati. Zato so jim banke zaplenile hiše in jih prodale na trgu. Ker pa cena prodanih hiš ni bila tako visoka, kot so banke predvidevale, so imele izgube tudi banke. Zato ni bilo drugega zdravila, kot varčevanje. Skratka, zadnjo krizo ni povzročil kapitalizem in dereguliran sistem, ampak ravno pomanjkanje kapitalizma in preveč reguliran sistem.

Skrb vzbujajoče pa je, da si je ekskluzivno pravico do razlaganja ekonomije (tudi kriz) ob pomoči medijskega mainstreama prisvojila peščica (keynesijanskih) vedeževalcev, ki z zapletenimi matematičnimi postopki dokazujejo svoj prav in zase trdijo, da so na višji intelektualni ravni kot vsi drugi. Ekonomija je v resnici zelo preprosta. To dokazuje avstrijska ekonomska šola. “Dejstvo, da so Avstrijci spremenili ekonomijo v vedo, ki jo lahko razumejo prav vsi, je verjetno glavni razlog, da jih osrednja akademska struja zavrača. To je zato, ker razgaljanje čarovnije razkrinka tudi čarovnika, to pa pomeni dokončen poraz ekonomske astrologije, ki je prevladovala v zadnjih desetletjih. Ko bo avstrijska šola zavzela središčni prostor, bo redukcionistične matematične poenostavitve zamenjalo tehtno razmišljanje. Moderni ekonomisti bodo tako spet dolžni razmišljati. To pa je neskončno bolj zapleteno, negotovo in plodno od preračunavanja,” pravi Axel Kaiser v knjigi Pot v propad. Seveda. Tega, da je materino mleko za dojenčka bolj zdravo od umetnega, ne rabiš dokazovati z neskončnimi raziskavami. Potrebno je samo malo zdravo razumskosti in kmečke logike, ne pa armada znanstvenikov in raziskovalcev.

Preberite več...