»Tudi v Sloveniji je dopustno, da zastavo zažgemo, ko ta ni več primerna za na drog. Večji greh je, če tako zastavo vržeš v smeti, kot pa da jo zažgeš,« pravi predsednik društva Heraldica Slovenica Aleksander Hribovšek, ki bi sicer slovensko zastavo spremenil, za slovensko himno pa pravi, da je »melodično dobra, besedilo pa mi je preveč internacionalistično in ne poudarja dovolj lastnega ponosa, vznesenosti, kot jih himne morajo«. Katero pesem bi predsednik Heraldica Slovenica raje slišal kot slovensko himno, preberite v tedniku Demokracija, kjer boste našli tudi odgovor na vprašanje, ali so barve uniform naših športnikov prave?

Kam po vašem mnenju sodijo zastave z jugoslovanskimi simboli, ki se pojavljajo na državnih prireditvah?

Te zastave ne sodijo v kategorijo, kot je zastava Republike Slovenije, in ni primerno, da se pojavljajo na državnih prireditvah Republike Slovenije. Jugoslovanska zastava je zgodovinski simbol, ki je že davno pokopan. To je tako, kot da bi sredi Ljubljane vihrala črno-rumena avstro-ogrska zastava. Če to počnejo, pomeni, da se ne strinjajo s to državo, ampak kličejo eno od prejšnjih.

Prejšnja država je bila totalitarna.

Seveda.

Ali težijo k temu?

To je verjetno odvisno od skupine. Nekateri v osemdesetih letih niso imeli revme in je zato tisto obdobje zanje mogoče prijetnejše.

(Smeh.)

Šalo na stran. Jugoslavija je bila totalitaristična in je v obdobju, ko je zelo poudarjeno spoštovanje človekovih pravic, tako dogajanje neprimerno.

Več v tiskani izdaji revije Demokracija.

O zdajšnji varnostni problematiki pri nas in širše smo se pogovarjali z obramboslovcem in nekdanjim direktorjem obrambno-varnostne službe obrambnega ministrstva Boštjanom Pernetom.

Kmalu se obeta dokončen zlom Islamske države v Siriji in Iraku, saj njene sile ostajajo zdaj le v nekaterih manjših (puščavskih) krajih. Nekatere evropske države se že ukvarjajo s primeri vrnjenih borcev, njihovih žena in otrok, ki so se rodili pod njihovo oblastjo. Kako gledate na ta varnostni problem?

IS je dejansko že zlomljena. Veliko njenih borcev je bilo ubitih ali zajetih. Kar jih je preživelo, so se bolj ali manj organizirano podali na druga bojišča. Omenja se zlasti Afganistan, sem pa prepričan, da jih bomo zasledili tudi po vseh drugih kriznih državah. Kar nekaj se jih je umaknilo v Turčijo. Kaj točno se dogaja z njimi, ni popolnoma jasno, več sto naj bi jih bili v Turčiji zaprli, po drugi strani pa prihajajo informacije, da jih Turčija sedaj uporablja v bojih proti Kurdom v Siriji. Širše območje Sirije se še dolgo ne bo umirilo, vojne ali vsaj konflikti visoke intenzitete bodo tam še dolgo časa in džihadisti pod to ali ono zastavo bodo del teh konfliktov.

Veliko borcev IS se je vrnilo tudi nazaj v Evropo, nekaj pa se jih še poskuša vrniti. Ti predstavljajo nov izziv za varnostni sistem zlasti v tistih državah, kjer zakonodaja onemogoča učinkovito kaznovanje in učinkovit nadzor takšnih posameznikov.

Ali menite, da bodo vračajoči se ekstremisti opustili svoje ekstremistične nazore po vrnitvi ali bodo izkoristili zatišje za okrepitev in nadaljnje teroristično delovanje?

Po definiciji ZN naj bi imeli nekako tri tipe povratnikov. Prvi so tisti, ki so razočarani nad kalifatom in podobo kalifata. Ti bodo sicer ostali muslimani, obstaja pa verjetnost, da bodo opustili radikalne ideje in džihadizem. Drugi, ki so razočarani nad IS, so pa pripravljeni sprejeti neko novo džihadistično organizacijo, če se jim bo znala približati in če jo bodo prepoznali kot novo nosilko džihadistične ideje. Tretji pa so tisti, ki so se vrnili z namenom, da še naprej izvajajo aktivnosti v imenu IS, saj so ostali zvesti ideji in organizaciji. Govorimo le o borcih, velik problem pa predstavljajo otroci in žene džihadistov. Otroke in žene, ki se vračajo, evropske države zelo težko zavrnejo, saj nimajo pravih zakonskih podlag, da bi kaj takega storile. Direktor nemške varnostne službe BfV Hans-Georg Maassen je pred kratkim z veliko zaskrbljenostjo opozoril na otroke in mladostnike džihadistov, ki zaradi hude indoktrinacije v prihodnosti lahko predstavljajo velik varnostni izziv. Deradikalizacija je bila do sedaj le zelo omejeno uspešna, tako da bo s temi otroki res treba veliko delati.

Več lahko preberete v tiskani izdaji revije Demokracija.

Vasko Simoniti, minister za kulturo v prvi vladi Janeza Janše, pravi, da je sedanji kulturni minister Tone Peršak upravičeno deležen kritike. Po njegovo gre za človeka, ki je politično izjemno ambiciozen. S Simonitijem smo se pogovarjali še o Evropski uniji, ki mora ostati povezana, če želi živeti v blaginji,  RTV Slovenija, Roterjevi knjigi Pravi obraz in o Prešernu, svobodoljubnem človeku in človeku prostega duha, ki je s svojo pesniško genialnostjo presegel majhno provincialno slovensko okolje.

Najprej se ustaviva pri sedanjem dogajanju v Evropi, s čimer mislim migrantsko krizo. Kako vidite situacijo?  

Evropa, tu mislim seveda na Evropsko unijo, se je v zadnjih leti znašla pred nekaterimi hudimi problemi, na katere nikakor ni bila pripravljena in na katere še vedno ne najde ustreznih odgovorov. Pred letom 2014 nismo poznali tako hudega navala migrantov, da bi govorili o migrantski krizi, prav tako nismo poznali nobenega izstopa iz Evropske unije. Potem pa se je zgodilo kar nekaj prelomnih reči: od brexita do inferiornega vpliva Evrope na Bližnjem vzhodu.    Vse se je začelo kopičiti po letu 2014. Ustavilo se je približevanje Rusije Evropi, ideja, da bi tesneje povezali med seboj države sredozemskega bazena, pa je, se mi zdi, povsem usahnila. V Evropski uniji, kjer se je pred skoraj tremi desetletji s padcem berlinskega zidu podrla ideološka pregrada, pa sta se v zadnjih letih z migrantsko krizo močno povečali premoženjska in kulturno-civilizacijska pregrada. Imigrantski tempo, ki ga je diktirala Nemčija, je povzročil ogromno nezadovoljstva med nekaterimi članicami.

Pomanjkanje prave zunanje politike?

Res je. Evropa je povsem nesposobna urejati težave zunaj svojih meja. Seveda nima tudi nikakršne populacijske politike. Vse to in problemi, ki jih je nakopičila znotraj sebe, je povzročilo v Evropi določen identitetni prepad. Evropa bi zdaj potrebovala prepoznavnejšo in prepričljivejšo govorico, katere učinke bi lahko oprijemljivo izmerili. Potrebuje torej nov nagovor, ki seveda ne bi pomenil opuščanja in popuščanja pri njenih temeljnih vrednotnih zavezah.

Je ogrožena Evropa ali samo EU?

Poglejte, v Evropski uniji, kjer je na primer obstajal velik pozitivni psihološki učinek o prebivalstveni pretočnosti, se ta občutek izgublja. V nekaterih državah − nasploh se politika individualizira znotraj posameznih držav − so se začele etnične večine obnašati kot ogrožene manjšine. Marsikje pa so se kot posledica migracij oblikovale tako velike skupnosti, da so oblikovale povsem avtonomne vzporedne družbene svetove. Evropska unija oziroma posamezne evropske države to dopuščajo. Kulturno-civilizacijska pregrada postaja vse večja, zahteve te neprilagojenosti pa že tako absurdne, da se v okviru razprave o t. i. politični korektnosti pojavljajo zahteve, da se iz učbenikov izločijo poglavja o razsvetljenstvu in mislecih, ki govorijo o Mohamedu. Dantejev Pekel je prepovedan v arabskem svetu, ker govori o Mohamedu, ipd. Ste mogoče prejšnji teden gledali danski dokumentarec na TV Slovenija?

Ne. Katerega?

O islamu na Danskem, ki je ena najbolj razvitih držav v Evropi. Videli smo lahko, kaj je to vzporedna družbena stvarnost. Na zunanji ravni vsi muslimanski predstavniki govorijo, kako spoštujejo dansko zakonodajo in ustavo, a hkrati imajo znotraj svojega okolja v dobršni meri urejeno družbo po šeriatskem pravu.  To je evropska situacija, ki ni razveseljiva.

Ali je EU ogrožena od zunaj?

Velja opozoriti, da Evropska unija ne zmore zavzeti primernega stališča niti do Rusije, ki prav tako sili v naš evropski prostor z neko grožnjo, ki jo kot realno občutijo zlasti na Poljskem. Nekateri poljski intelektualci so pred časom napisali deklaracijo, v kateri izražajo bojazen, da preži resna nevarnost iz Rusije. Kot veste, se v vzhodnih državah EU kopiči orožje in ena od glavnih težav znotraj rusko-evropskega konflikta je prav Ukrajina. EU si je premalo modro, premišljeno in taktično zastavila dolgoročni cilj, kako Ukrajino pritegniti v evropski prostor. Rusija je bila po letu 1990 v bistvu strahotno poražena in ponižana, saj je bil njen neposredni vpliv iz Evrope izrinjen za stotine kilometrov vse do vzhodnih meja Poljske in baltskih držav. Rusija tako ne bo nikoli dovolila, niti za ceno vojne ne, da se Ukrajina povsem izmakne iz njenega vplivnega območja.

V svoji knjigi Fanfare nasilja (2003) pišete, da bo Evropa v 21. stoletju postavljena pred nove izzive, da bo 21. stoletje morda potekalo v duhu globalnega zoperstavljanja propadu sveta. Sprašujete se tudi, kateri model tržne države bo v Evropi prevladal in ali se bo sposobna v soglasju v celoti povezati ter s tem − preden umre − sprožiti novo rojstvo Evrope. Je zdaj napočil ta trenutek?

Ja, to je besedna zveza zgodovinarja Roberta S. Lopeza, ki je napisal sicer knjigo o srednjem veku z naslovom Rojstvo Evrope. Predolga bi bila razlaga o mestu Evrope v svetu skozi stoletja, o poskusih v zgodovini, da bi povezali Evropo v eno bolj ali manj trdno celoto, pa o tržnih gospodarstvih, ki so znana pod imeni tokijski, berlinski oziroma washingtonski model itd. A povedati velja, da je po resnično obetavni poti evropskega združevanja po drugi svetovni vojni, in to po mirni poti med sicer stoletnimi rivali, Evropa dosegla neverjetno blaginjo, katere smo deležni tudi Slovenci v svoji lastni državi. To je izjemen zgodovinski uspeh demokratične Evrope in tudi izjemen uspeh Slovenije kot samostojne demokratične države. Tega se v Evropi in v Sloveniji preprosto premalo zavedamo. In tega ne znamo braniti niti širiti v pozitivni meri in smeri.

Ta Evropa se zdaj navznoter krha.

Tega se bojim in resnično upam, da se motim. Center v Bruslju postaja birokratsko zavaljen in samozadovoljen – nekako podkupljen z dobrimi plačami in »milijon« bonitetami − ter pokroviteljsko kramlja ter samemu sebi pritrjuje, dejansko pa jalov, načelno prazen in lažno pomemben. Navzven brez spodbude, navznoter pa bogata Evropa, muzejsko zagledana sama vase, postaja nekako obkrožena na vzhodu z Rusijo, na zahodu z angloameriškim svetom, na jugu in jugovzhodu pa s predmodernim  afriško-azijskim svetom, ki vse močneje sili vanjo. Če hoče Evropa živeti v blaginji, mora ostati povezana in zavezana izročilom evropske demokracije, naslonjena na močno vojaško zavezništvo NATO, znotraj sebe pa dosledno spoštovati, zahtevati in udejanjati pravila, ki si jih je postavila.

Prejšnji teden (31. januarja, op. a.) je na seji Odbora DZ za zunanjo politiko potekala razprava, ali priznati Palestino ali ne. Kaj menite? Zakaj se o tem odloča prav zdaj?

To, da se v zadnjih mesecih zunanji minister zavzema za priznanje Palestine, je kvečjemu lahko le njegova predvolilna poteza, s katero hoče koketirati z mlajšo populacijo. Sicer pa klobčič v zvezi s priznanjem Palestine razvezujejo vojaki in politiki že dolga desetletja in baje so bili nekajkrat že blizu rešitve. Mogoče ima naš zunanji minister kakšno izvirno rešitev, a ker je bila seja odbora prekinjena, smo bili verjetno prikrajšani za to, da bi jo slišali.

Je ta poteza povezana s tako imenovano afero IranNLBgate?

Pri nas je mogoče tudi to. Sam zadeve premalo poznam, vprašati bi morali Jako Racmana, ki so mu iz Nove Ljubljanske banke pošiljali iranski denar.

 Bo Jeruzalem tako prestolnica Izraela kot tudi Palestine?

Lahko bi bil, vendar te zadeve resnično premalo poznam.

Mandat vlade Mira Cerarja se končuje, kako bi ocenili njeno delo?

Samo malo, da se spomnim, kaj je sploh naredil. (Smeh.) Kadroval je. Pravega kritičnega odziva na to njegovo početje v večinsko pristranski medijski krajini ni bilo, razen nekaterih omemb. To si je treba dobro zapomniti. Vsaka vlada, ki bo prišla, bo morala postaviti vse ljudi na novo, če bo hotela kakovostno uresničiti svoje načrte. Sicer pa se res ne morem spomniti, kaj bi bilo vredno izpostaviti kot pozitivni rezultat njegove vlade. Novo Ljubljansko banko je pustil, da je ostala finančno napajališče za neuspešne gospodarske projekte, tuja omembe vredna investicija, ki jo je izdatno finančno podprla tudi sama vlada, je postavitev nove avtomobilske lakirnice na kmetijskem vodnem rezervatu, deloma se je zmanjšala nezaposlenost na račun pretiranega zaposlovanja v javnem sektorju, res odmevna pa je bil v mandatu Mira Cerarja požar v tovarni Kemis, ki je pomenil za tamkajšnje okolje veliko ekološko nesrečo.

V prvi Janševi vladi ste bili minister za kulturo. Ste spremljali delo kulturnih ministrov pod sedanjo vlado? Kaj opažate?

Sem spremljal. Kot je običajno v kulturniški sferi, prizadeta kulturniška javnost nikomur od ministrov za kulturo ne prizanaša z izdatno kritiko. Toda minister Peršak je bil kritike deležen precej upravičeno. Gre namreč za človeka, ki je politično izjemno ambiciozen. V politiki je navzoč že skoraj trideset let. Toda kjerkoli je dobil v tem času operativno nalogo, je bil tam za to, da se ni nič spremenilo, stvarno pa le malo storilo. Tako je bilo tudi z njegovim delom na ministrstvu za kulturo, kjer je bil kot državni sekretar drugi človek, dve leti pa kot minister prvi človek. Zapletel se je v vrtiljak obljub, načrtov in sistemskih sprememb, a prav neverjetno je, kako človek s toliko političnimi izkušnjami ni sposoben narediti ničesar. No, se moram popraviti, sprejet je bil zakon o Slovenski matici, za kar smo mu hvaležni.

Kaj se dogaja na RTV Slovenija?

Že pred časom sem se otresel branja osrednjih dnevnih časopisov, ker me preprosto osebna mnenja novinarjev ne zanimajo. Pravih informacij, na podlagi katerih si bralec ustvari lastno mnenje, v teh naših časnikih ni. TV Slovenija gledam in pristranskost, ki je v programih večkrat tudi precej očitna in moteče opazna, človek lahko hitreje nevtralizira s spremembo kanala. Res je, da je sedaj veliko bolj jasno, kot je bilo pred leti, da so mediji pristransko izostreni. Tako bi pričakoval veliko večjo občutljivost v zvezi s tem zlasti na javni RTV. Pri nas nasploh manjka pošten odnos do bralca in gledalca. Z očitno robustno politično pristranskostjo, ne svetovnonazorsko opredelitvijo, ki lahko tudi daje ton nekemu mediju, so si osrednji dnevni časniki sami skopali jamo, ki se bo, kot slišim, po volitvah spet napolnila z novimi odpuščenimi. Ne bi bilo čudno, če bi kakšen od velikih medijev celo ugasnil.

Ste mogoče še v kakšnem sodnem postopku, ki ste ga bili deležni še kot minister za kulturo?

Ne, mislim, da nihče, ki je bil povezan z vlado Janeza Janše, ni več v sodnih postopkih. Toda blazneži v pravosodju in v medijih bodo začeli stopnjevati napade na glavno tarčo – na prvaka opozicije. Napadi bodo tja do konca aprila sporadični, po 23. aprilu pa se bodo intenzivirali in bili vztrajno navzoči ves maj do volitev. No, na to se bo treba primerno pripraviti.

Omenili ste blazneže v pravosodju. Se vam zdi, da se je stanje v pravosodju v času delovanja Odbora 2014 kaj spremenilo?

Odbor 2014 je odigral zelo pomembno vlogo, zlasti v zvezi s procesom Patria. Ali je vplival na sodstvo, ne vem, je pa odboru zagotovo uspelo razširiti mnenje, naj človek o vsakem sodnem postopku, o katerem bere, sam razmisli. Sicer pa je stanje v pravosodju nespremenjeno. Število tistih, ki jih imajo gospodarji za svoj planchette, je isto kot prej, in ti bodo vpeti oziroma bodo vpete v sodni pogon blaznosti tudi v prihajajočem aprilu in maju. O tem, da ni prišlo do kakšnih sprememb v pravosodju, lahko sklepamo tudi po tem, da so, vsaj kolikor sem lahko zasledil, praviloma vsi, ki so bili vpeti v politične sodne pregone, napredovali.   

Vas skrbi prihodnost Slovenije v luči obujanja totalitarnih vzorcev?

Prihodnost Slovenije je kljub kritikam ki sem jih izrekel, v okviru EU. Levičarsko izražanje preživelih stališč je nadvse tragično in žalostno. Ti ljudje ne ponujajo ničesar. Ko poskušate razvozlati, kaj stoji za tem, kar javno kričavo oznanjajo, ne morete prepoznati nobenih  oprijemljivih in uresničljivih načrtov, kako narediti svet boljši. Ponujajo le to, kar poznamo in je nadvse tragično propadlo. Opazite tudi lahko, da nikoli ne govorijo o parlamentarni demokraciji, ampak samo lepijo ljudem oznake, ki sodijo v strahotni, obžalovanja vredni čas. Govorijo o času, ki si ga ne želimo več. Jaz pa si želim demokracije, o kateri pa oni ne govorijo, ker je ne marajo.

Knjiga z naslovom Pravi obraz Zdenka Roterja odmeva.

No, v tej knjigi boste tudi zelo malokrat, mislim da vsega dvakrat, lahko našli besedo demokracija v smislu zahodne parlamentarne demokracije. V enem od poglavij avtor sicer poda tudi nekakšen sociološki komentar o družbeni stvarnosti in se v njem nekako pohvali, kako se je on že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja navduševal nad družbenim modelom severnoevropskih držav. To so (bile) take »napredne« kurantne sociološke smešnice, ki naj bi vzbujale pozornost, kako moderno (je) razmišlja(l). Ne gre za to, da se seveda nekih organsko nastalih družbenih modelov ne da prenašati v neka druga nezrela predmoderna okolja niti v celoti niti po delčkih, ampak gre za to, da so to (bile) visoko industrijsko razvite demokracije, česar ne omeni, seveda pa ne omeni niti tega, da so to (bile), ne brez vzroka in smisla, tudi kraljevine. Ja, knjiga pa je sicer doživela precejšen odmev.

Nekateri so avtorju peli slavospeve.

Ja, a drugi so mu odmerili, kar mu gre v zvezi z njegovim sprenevedanjem. Knjiga je namreč obupna. Pisci, ki knjigi pojejo hvalo, poudarjajo, da gre v njej za iskreno pripoved človeka, ki je bil poldrugo desetletje član politične policije, za katero sam meni, da je bila pač taka, kakršne so bile in so vse podobne policije v vseh državah, pa naj gre za nedemokratične ali demokratične. Danes je v evropskih državah nekdanjega vzhodnega in zahodnega bloka na stotine knjig (kar veliko število tudi v Sloveniji in v drugih državah na območju nekdanje Jugoslavije), ki nedvoumno ugotavljajo, da so bile tajne politične policije v komunističnem sistemu, v katerega je sodila tudi Jugoslavija, zločinske organizacije. In Zdenko Roter je bil aktivni član te zločinske politične organizacije.

Zdi se, da zdaj piše zato, ker je že veliko napisanega in odkritega.

Danes se ne da več zanikati udbovskih zločinov. A on piše na način, kot da nam »iskreno« odkriva nekaj povsem novega, čeprav dejansko ni povedal ničesar, kar ne bi bilo že povedano in zapisano drugje. Seveda ne pozabi povedati, da on s tem ni imel nič, da ni bil nikjer zraven in da ni nič vedel in nič videl. Vse so mu kasneje povedali drugi – njegovi nekdanji sodelavci. On skratka ni bil nikoli zraven pri hudih stvareh, nikoli ni naredil nič hudega, pravzaprav sploh ne izvemo, kaj je točno delal ne kot udbovski zasledovalec, ne kot udbovski zasliševalec in ne kot udbovski naredbodajalec, ki je  napredoval vse do šefa ljubljanske Udbe. Zdenko Roter se hoče prikazati kot dober udbovec.

 Vprašanje je, koga želi ta knjiga nagovoriti?

Verjetno tiste mlajše, ki sodijo v polje levice in so slabo izobraženi ter ne vedo ničesar o hudih časih. Ta knjiga naj bi jim odprla oči, da ugledajo »neizbrisna znamenja resničnosti«. Zato je knjiga izredno tendenciozna, neiskrena in premišljeno napisana. Roter v nekem intervjuju tudi pravi, da mu je Ivan Maček - Matija, šef Udbe, rekel, da je prepameten in naj zapusti organizacijo. Laskava oznaka za ambicioznega Roterja, a nič kaj prijetna za njegove neumne sodelavce. Je pa seveda bolj verjetno, da si je to Roter preprosto izmislil, kot se to bralcu tudi sicer zdi na mnogih mestih v knjigi. Udba je namreč svoje ljudi razporedila v gospodarstvo, na univerzo, v šole in številne druge državne ustanove. Na univerzi je ohranjal še naprej tesne stike z Udbo. Ne nazadnje je svojo udbovsko nrav nedvomno in jasno izkazoval tudi kasneje s širjenjem zlonamernih govoric o političnih sovražnikih, v najnovejšem času pa je celo hodil v tujino – v Zagreb − po morebitne informacije, s katerimi bi skušal onemogočiti političnega sovražnika, ki ga verjetno duševno obseda.

 Mislite, da se Zdenku Roterju oglaša vest in da zato piše knjige?

Dajte no, vest se mu pa ne oglaša. V knjigi celo skuša trkati na vest drugih, s tem ko izraža ogorčenje nad današnjim časom in nad nekaterimi njegovimi kritiki. Človek, ki je star devetdeset let, se postavlja v pokroviteljsko in paternalistično držo presojevalca o drugih in pri tem seveda ne pozablja, da je pred sedemdesetimi leti, ko je bil dejaven udbovec, in tej mišljenjski drži je ostal zvest, odvzemal mnogim svobodno prihodnost, jih spravljal v negotovost in strah ter jim spreminjal usodo. Še vedno se počuti samozavestnega.  

Kje vidite rešitev, da Slovenija svobodneje zadiha? Je novi Demos mogoč?

Pogrevati stare jedi ni dobro, oziroma ne verjamem, da je mogoče posneti vzorec, ki je bil takrat uspešen. Vsekakor pa bi bilo pametno, da se desni politični pol tesneje med seboj poveže, uredi medsebojne stvari in skuša sezidati hišo, ki bo omogočila, da bo v njej zaživela demokracija v polni meri.

 Je nujna večja osebna angažiranost slovenskih intelektualcev za slovenske in evropske vrednote? Zdi se, kot da so razočarani obmolknili.

Intelektualna generacija, ki je odločilno prispevala k samostojnosti države oziroma njenega deleža pri nastanku države nikakor ni mogoče prezreti, nima zadostnega podmladka. Mlada generacija iz intelektualnih vrst, ki bi se profesionalno politično angažirala  oziroma bi političnemu aktivizmu posvetila del svojega prostega časa, je namreč številčno zelo skromna. Vzrokov je verjetno več. Predvsem je nekdanje »politične romantike«, vznesenosti in prepričanja, da gre za veliko stvar, že dolgo konec. Tako kot vsak poklic zahteva tudi politika profesionalce, ki poleg znanja premorejo še veliko potrpežljivosti, ki znajo ubirati taktiko pravih korakov,  ki vedo, da pot ni premočrtna, ki so lojalni konceptualnim in idejnim premislekom stranke in je ne menjajo ob prvi »nezgodi« in ki so seveda svobodoljubni demokratični ljudje. Pot v politiki je trnova in zelo negotova, pri nas, v majhnem prostoru z nerazvito demokratično izkušnjo, kjer še ni povsem doma resnična vera v demokracijo, pa še posebej. Dobro pa je vsaj to, da imamo nekaj mlajših neodvisnih, drznih in na določenih področjih dobro izobraženih ter strokovno verodostojnih posameznikov.

 Za konec − kaj reči ob Prešernovem dnevu, slovenskem kulturnem prazniku?

Prešeren je bil svobodoljuben človek, bil je človek prostega duha, ki je s svojo pesniško genialnostjo presegel majhno provincialno slovensko okolje. Vztrajal je na svoji poti. Napisal je zelo malo, eno pesniško zbirko. Dobro bi bilo, da bi človek vsak dan prebral vsaj eno njegovo pesem, jo poskušal premisliti in ponotranjiti. S tem bi po eni strani potrdil svoje slovenstvo, po drugi pa stopil na pot duhovne širine in svetovljanstva.