Dan, ko je medijski mainstream sramotno navijal, da bi Trump v Bagdadu dočakal svoj »Bengazi«

Na Silvestrovo je čez lužo vrelo. Demokratski politiki so se ob pomoči medijskega mainstreama spravili na predsednika Donalda Trumpa, češ da igra golf na igrišču Trump International Golf Club v Palm Beachu, medtem ko so ogrožena življenja Američanov na veleposlaništvu v Bagdadu. Napovedovali so, da bo to Trumpov Bengazi. Kar niso vedeli, je to, da sta bila v tistem trenutku od veleposlaništva le nekaj minut oddaljena dva z raketami oborožena helikopterja tipa Apache, za njima je prihajalo sto »hudičevih psov«, kakršen je vzdevek za ameriške marince.

Septembra 2012 so bili v dveh diplomatskih predstavništvih v Bengaziju v Libiji ubiti štirje Američani (vključno s takratnim veleposlanikom Johnom Christopherjem Stevensom). Takratni predsednik Barack Obama in njegova državna sekretarka Hillary Clinton sta potrebovala 13 ur, da sta ukazala posredovanje ameriških silam. Bilo je prepozno. Sprva se je Bela hiša branila, da je šlo za spontan protest zaradi objave nekega filma o preroku Mohamedu na You Tubu in da ni bilo mogoče predvideti tragedije. Samo dva dni kasneje je Obamova administracija priznala, da je šlo za skrbno načrtovan napad, za katerim so stali člani islamske militantne skupine Ansar al-Sharia.

V Bagdadu je bilo podobno. Medijski mainstream (tudi slovenski) še danes poroča o »protestnikih«, čeprav je bilo že v torek znano in potrjeno, da je iranska vlada igrala neposredno vlogo pri organizaciji napada »protestnikov«, ki so jih vodile oborožene milice in teroristična skupina Hezbollah. Donald Trump ni okleval. Za odločitev naj bi potreboval 13 minut, kar je jasneje potrdil tudi njegov starejši sin Donald Trump Jr.: »Lepo se je zbuditi v državi, ki je spet vodena tako, kot bi morala biti. Ko je naše veleposlaništvo napadeno in prosijo za pomoč, jo dejansko dobijo ... Takoj!« In še: »Včerajšnje ukrepanje v nasprotju s sramotnim odzivom v Bengaziju je vse, kar morate vedeti, kdo vodi ZDA takrat in zdaj.«

Proiranskim oboroženim skupinam je sicer uspelo delno vdreti na območje veleposlaništva v Bagdadu, a življenja Američanov niti za trenutek niso bila ogrožena. Prvi napad so odbile varnostne sile znotraj poslopja, kasneje sta dva ameriška helikopterja s prsti na sprožilcu preletavala stavbo veleposlaništva. Če bi iz veleposlaništva prišel en sam klic, da ne morejo vzdržati, bi posadki polno oboroženih Apachev uničili vse živo okoli stavbe veleposlaništva. Tako ni bilo potrebno. Tudi 100 marincev je že prišlo.

Mediji sicer danes pišejo, da so se proiranske skupine z območja ameriškega veleposlaništva v t. i. zeleni coni sicer umaknile po pozivu šiitske skupine Hašed al Šabi, kar ne drži. Grožnja s silo ameriške vojske jih je prisilila k umiku: šest novih helikopterjev je bilo v bližini, 750 marincev pa v pripravljenosti.  

Čeprav so Donaldu Trumpu pripisovali (in mu še pripisujejo), da bo svet pahnil v vojno, v globalni oboroženi spopad, je v resnici eden najbolj miroljubnih ameriških predsednikov. Po nepotrebnem se ne zapleta v spopade ali vojne, tega na Bližnjem vzhodu, kjer je »doma« nafta, niti ne potrebuje več, saj ZDA postajajo neto izvoznica črnega zlata. Po drugi strani pa je v Bagdadu pokazal odločnost: da bo neprizanesljiv do vseh, ki bodo ogrožali življenja Američanov. In da bo hitro ukrepal.

Medijski mainstream pa je spret odigral zelo sramotno vlogo. Zdelo se je, da skupaj z levičarji komaj čakajo, da proiranske milice vdrejo v veleposlaništvo in da ubijejo osebje. Zgolj zato, da bi doživeli Trumpov Bengazi, kar bi pomenilo prednost za demokratske kandidate na letošnjih predsedniških volitvah. Ali kot je dejal Donad Trump Jr.: »Žalosten je dan, ko lahko od medijev slišite, kako so razočarani, da se napad na veleposlaništvo ni spremenil v katastrofo kot Bengazi. A sedanje ameriško vodstvo je imelo pogum, da dejansko ukrepa in brani Američane,« je zapisal na družbenem omrežju Twitter in dodal: »Zdaj vsaj vemo, na čigavi strani so!« Mediji, namreč.

Preberite več...

KOMENTAR: Nauk Lawrenca Arabskega

Film Lawrence Arabski, ki je legendarnemu Petru O'Toolu prinesel prvo od osmih nominacij za oskarja, je bil posnet v času, ko je zahodna Evropa pod zastavo Charlesa de Gaulla, jeznega, ker je Francija izgubila kolonije v Afriki, začela protiameriško gonjo. Odprla se je islamu in Bližnjemu Vzhodu, kar je kasneje pripeljalo do političnega načrta Evrabije, nekakšne povezave držav na območju Sredozemlja.

A očitno so kritiki ZDA prezrli kultni prizor, ko se Lawrence in  njegov vodnik ustavita pri neki oazi. Medtem ko vodnik pije iz vodnjaka, se jima na kameli nekdo hitro približuje. Vodnik seže po pištoli, a moški na kameli je hitrejši in vodnika ubije. Pretreseni Lawrence vpraša Arabca, zakaj je ubil njegovega vodnika. Ta mu odgovori: »On je Hazzami. On je nič. Vedeti bi moral, da ne sme piti iz našega vodnjaka.«

Podpolkovnik ameriške vojske Robert L. Maginnis, strokovnjak za varnostno sodelovanje, ki Pentagonu pomaga pri delu s kopenskimi silami po vsem svetu, pravi, da filmski prizor najboljše razloži stanje duha v regiji, ki se zaprta vase zapleta v plemenske vojne in ne želi demokracije; tako je bilo pred stoletji, tako je bilo v času snemanja filma, tako je danes. In v luči tega je treba gledati odziv ZDA na turško ofenzivo proti Kurdom na severovzhodu Sirije. Samo spomnite se, kako so levičarski mediji na čelu z New York Timesom na začetku mandata napadli Donalda Trumpa in zahtevali, da se mora ameriška vojska umakniti iz Sirije. Ko je lani nekaj dni pred božičem ukazal umik ameriških sil iz Sirije, je medijski mainstream obrnil ploščo in se zgražal, češ kdo bo zdaj varoval ameriške interese. Enako danes, ko je Trump izjavil, da bodo morale vpletene strani rešiti težave brez ZDA. Sprememba ameriške politike na Bližnjem Vzhodu je velika, a ne nepričakovana, samo Donaldu Trumpu bi morali verjeti, da je mislil smrtno resno, ko je na začetku mandata dejal, da so zanj Američani in ZDA na prvem mestu ter da se ne bo zapletal v nepotrebne in nesmiselne vojne.

V vojno v Siriji in Iraku se je zapletel Barack Obama, ne Trump. Obama je odgovoren, da je v sirski državljanski vojni, ki je pripeljala do vzpona Islamske države, s pomočjo Rusije in Irana zmagal diktator v Damasku. To vojno so Kurdi izkoristili za boj za svojo državo, a jim ni uspelo. Pravzaprav so bili skupina plačancev, ki je z bojem proti džihadistom želela na severovzhodu ustanoviti Kurdistan. ZDA so jim pomagale. Zdaj je Trump rekel, da dovolj dolgo. In očitno bo bližnjevzhodna težava za ameriškega predsednika le še odsev v vzvratnem ogledalu. Za dobro Američanov. Še nikoli v sodobni zgodovini se ni tako malo ameriških vojakov v domovino vrnilo v mrtvaških vrečah. Američani pod Trumpom ne umirajo več za druge. Pravzaprav je sedanji ameriški predsednik eden najbolj miroljubnih predsednikov prek luže: ZDA se ne zapleta več v vsak konflikt po svetu, ameriškega načina življenja in demokracije ne promovira več z bajonetom. Trump je za razliko od Obame, ki je na začetku mandata leta 2008 prav tako obljubil, da bo končal ameriške konflikte v Iraku in Afganistanu, držal obljubo. Obama je ni. In temu navkljub postal Nobelov nagrajenec za mir.

Očitno je bila lekcija z Obamo za norveški odbor, ki odloča o Nobelovem nagrajencu za mir, dovolj poučna, da letos ni podlegel pritiskom levičarjev in mainstream medijem, ki so zahtevali, da nagrado dobi Greta Thunberg, švedski deklič s psihopatskim pogledom, ki se proti podnebnim spremembam (karkoli že to pomeni) bori z militantnim besednjakom. Namesto nje, ki je bila tudi na stavnicah glavna favoritka, jo je dobil etiopski ministrski predsednik Abiy Ahmed Ali. Mediji so o tem pretekli teden poročali brez pretiranega navdušenja, čeprav ima Ahmed Ali za seboj konkreten rezultat – končal je večletni nesmiseln konflikt med Etiopijo in sosednjo Eritrejo. Afriški državi sta bili namreč kar 20 let v sporu, ki je terjal na deset tisoče življenj,  zaradi nadzora obmejnega mesta Badme. Konflikt se je končal lani s podpisom skupne izjave na eritrerijsko-etiopskem političnem vrhu. Ahmed Ali je nadzor nad spornim mestom preprosto prepustil Eritreji in se posvetil gospodarskim reformam (med drugim obsežni privatizaciji) v državi. Rezultati so že vidni: Etiopija je postala najhitreje rastoče gospodarstvo v Afriki (9,2-odstortna rast BDP), blaginja Etiopijcev se hitro izboljšuje.

 

 

Preberite več...

Slovenska levičarska nevoščljivost: Mediji se ves čas norčujejo iz ameriške prve dame Melanie ali pa jo ignorirajo, zdaj pa spet zahtevajo, da v Beli hiši za našo državo naredi več!

  • Objavljeno v Fokus

Odnos slovenske vladajoče politike in osrednjih medijev do prve dame ZDA, ki prihaja iz Slovenije, je indikator ohladitve diplomacije med Slovenijo in ZDA, ki se vleče, odkar je mesto zunanjega ministra zasedel Karl Erjavec. Američani ravno tako ne pozabljajo drobnih stvari in slovenskega izgovarjanja, ko pride do sankcij Iranu.

Preberite več...